»Da bo imela vsaj nekaj v rokah,« ji je rekla mama. A kmalu je ugotovila, da delo za pisalno mizo ni zanjo. Odpovedala se je tako študiju kot pisarniškemu delu in sledila temu, kar jo je resnično veselilo – delo na prostem, na gradbišču, kjer lahko ustvarja z lastnimi rokami.
Danes njen vsakdan zaznamujejo kladivo, žeblji, armaturne žice, opaži in gradbeni načrti. Na začetku je svojo poklicno odločitev raje zamolčala, zidarka v očeh marsikoga ni ravno »ženski poklic«. A danes je Julia zidarska mojstrica in ponosna na to, kar se je izučila. Dejavna je tudi na družbenih omrežjih, kjer s skoraj milijonom sledilcev deli vpogled v svoj poklic in razbija klišeje o delu v gradbeništvu.
Čeprav priznava, da so ženske morda fizično nekoliko šibkejše od moških kolegov, v tem ne vidi več ovire. »Sodobno gradbeništvo uporablja tehnologijo, ki vsem omogoča, da delo opravijo enako dobro,« pravi, dvigala, stroji in pripomočki namreč nadomeščajo mišice, ključno pa je znanje.
Julija, ki skupaj z očetom in brati dela v družinskem podjetju v mestu Kraichtal v nemški zvezni deželi Baden - Württemberg, ne obžaluje, da se ni odločila za študij, in tudi mladim svetuje, naj si najprej pridobijo praktične izkušnje, kdor želi, še vedno lahko študira kasneje. Prepričana je namreč, da bodo v prihodnosti ročni poklici bolj cenjeni in bolje plačani kot številni akademski.
