Še najmanj pogosto je prevzem izzval razmišljanje o skupini Slovenske železnice, ki prevzema Nomago in s tem Nomago postavlja ob bok podjetjem SŽ Potniški promet, SŽ Tovorni promet in SŽ Infrastruktura ter večjemu številu manj pomembnih podjetij, ki sestavljajo skupino. A da bi odgovorili na vprašanje, ali Nomago sploh sodi mednje, je treba razumeti značaj preostalih podjetij v skupini in skupine v celoti.
Davkoplačevalske proge
Ker so vsa navedena podjetja v državni lasti, se takoj na začetku vsiljuje vprašanje, ali je državna lastnina teh podjetij sploh upravičena. Odgovor o upravičenosti državne lastnine v podjetjih običajno iščemo v mikroekonomski teoriji. Tu sicer domnevamo, da sta trg in zasebna lastnina porok za učinkovitost, a hkrati opozarjamo, da v nekaterih primerih ni tako. In znotraj nabora razmer za netržno gospodarjenje se najdejo tudi razlogi za državno lastnino. Slednjo lahko z vidika učinkovitosti zagovarjamo, kot v svojih člankih pogosto omenjam, v razmerah monopolov na trgu ter pojavljanja javnih dobrin in močnih zunanjih učinkov, pa tudi nepopolnih informacij. Čisto izvorno upravičuje državno lastnino v prej omenjenih podjetjih zgolj podjetje SŽ Infrastruktura. Železniški tiri, postaje in vse, kar spada zraven, ima značaj javne dobrine: korist teh naprav pač ni omejena na posameznika, kot je značilno za tako imenovane zasebne dobrine. Če o obsegu te ponudbe odločajo posamezniki z nakupnimi odločitvami, je pogosto premajhna in s tem družbeno neučinkovita ponudba. Zato pričakujemo, da jo organizira država, da so taka podjetja v državni lasti, ki omogoča neposredno vodenje podjetij s strani države v smeri njenih ciljev, in da potem država tudi financira povečanje ponudbe prek ravni, kot bi jo financirali zgolj posamezni kupci na trgu s svojimi nakupi.
