Znanstveniki so planili po kamnih z Lune

Človek sega po zvezdah

21. julij 1969. Ob 3. uri 56 minut in 31 sekund je človek prvič stopil na Luno. (...) Več sto milijonov ljudi po vsem svetu je spremljalo s pomočjo televizije to največjo pustolovščino v zgodovini. Ko smo trepetali za usodo in življenje pogumnih vesoljcev, smo v srcih čutili, da podvzemajo trije ameriški astronavti dejanje, ki je zmaga vsega človeštva, zbir tisočletnih prizadevanj naše kulture in civilizacije. Spomnili smo se vseh Kolumbov človeške preteklosti, sredi nemirnega sedanjega življenja pa smo si vsi hkrati tudi najgloblje zaželeli: naj postane uspešen polet na Luno mejnik v razvoju človeških odnosov na svetu! Naj nas presvetli s spoznanjem, kako majhni in nebogljeni smo še vedno v primerjavi s silami in skrivnostmi narave in vesolja, pa spet – kako močni, nepremagljivi in koristni smo lahko sebi in zanamcem, če združimo vse sile našega uma in sveta.

Naj nas ne bo sram priznati: še živimo razdvojeni, razcepljeni, sredi vojnega uničevanja in brezumnih pokolov, glasnih in tihih spopadov, nasilja in krvavega obračunavanja. Milijoni ljudi še vedno umirajo od lakote. Bolezni morijo neuke narode in posameznike. Nešteti dosežki civilizacije in kulture so za stotine milijonov prebivalcev našega planeta še vedno neznana dobrina. Človek stopa v novo obdobje svoje zgodovine. Ali mu bo prineslo resnično svobodo, sprostitev vseh neizmernih pobud in sanj, ki se šele z osvajanjem Lune bližajo svojim uresničitvam? Na pragu vesolja smo in zremo proti zvezdam v zdaj še skoraj nedosegljivih razdaljah. Toda tudi Luna je bila pred komaj 12 leti prav tako oddaljena. Zdaj je naša. Človeška noga se je sprehodila po njej, človekov duh pa odpira nova obzorja. Nas bo to zmodrilo in streznilo, da si na Zemlji sežemo v roke in združimo vse sile za bogatejše, človeka vredno življenje, ki ga bodo deležni vsi prebivalci našega planeta? Zdaj segamo po zvezdah. Dosegli jih bomo le, če bomo stopali z osvojenega praga vesolja naprej v njegove skrivnosti nerazdvojeni. Najprej pa postanimo Ljudje. Kljub korakom na Luni to zdaj dostikrat še nismo.

Človek na Luni

Človek je stopil na Mesec. Ko to pišemo, se trije pogumni astronavti – in njihova imena si velja zapomniti! – Neil Armstrong, Edwin Aldrin in Michael Collins tudi že varno vračajo na Zemljo. Dogodek, ki je bil videti še pred desetimi leti tako oddaljen »kot luna«, če že ne kar nemogoč, je postal resničnost. In ljudi se je polastilo tisto razburjenje, ki so ga čutili takrat, ko so prvič potegnili morski kabel med Britanijo in Ameriko in se po njem pogovarjali, ko je Charles Lindbergh sam preletel Atlantik, ko je Kolumb ugledal novi svet...

Dobrih osem let je minilo, odkar je pokojni predsednik Kennedy pod vtisom sovjetskega vodstva v vesolju v znanem govoru na zasedanju obeh domov ameriškega kongresa napovedal program, po katerem bodo Američani poslali »še to desetletje« človeka na Luno in ga varno pripeljali nazaj. Takrat je marsikdo majal z glavo. Čas je bil videti tako kratek, tehnična raven človeka še tako nizka.

Toda trije astronavti, ki se jim je zdaj posrečilo dejanje – pomemben mejnik v zgodovini človeštva, so samo trije »zamaški«, ki plavajo v morju orjaških izdatkov, združene tehnologije ZDA in velikanske koncentracije umov in znanja v vseh disciplinah znanosti od psihiatrije do balistike. Kakorkoli že gledamo na ta napor, ne moremo mimo dejstva, da sta raketa in vesoljska ladja sestavljeni iz 5,600.000 delov, da je 5000 ljudi sodelovalo samo pri »odštevanju« pred izstrelitvijo Apolla 11, da računalniki izračunavajo sleherno sekundo poleta do drobca sekunde natančno, da je bilo potrošenih 24 milijard dolarjev. (…)

Bolj od vseh tehničnih in denarnih vprašanj pa navadnega zemljana, ki čuti tudi nekaj ponosa, da je človeški um sposoben rešiti in uresničiti tako velike in zapletene naloge, mučijo vprašanja o prihodnosti, o smislu vesoljskih prizadevanj, o tem, kako bodo ti novi koraki v vesolje vplivali na življenje na Zemlji in podobno. Ni malo ljudi, ki se celo ogorčeno sprašujejo, ko sicer vzklikajo pogumnim astronavtom in ploskajo temu velikemu tehnološkemu uspehu, čemu trošimo tako ogromne vsote denarja za vesolje, ko je na Zemlji še toliko revščine. (…)

Toda kljub vsemu ostane ta trenutek v človeku najmočnejši občutek vzhičenosti, ponosa in razburjenosti nad največjo človekovo pustolovščino tisočletja.

Dolenjski list, 24. julija 1969

Vrnitev z Lune

Lahko bi dejali z menihom zgodovinarjem v »Borisu Godunovu«: »Še zadnje sporočilo in moja kronika je končana«. Ameriški astronavti, ki so »zavzeli Luno«, so kakor Cezar »prišli, videli in zmagali«, a so se tudi vrnili, kar je tudi zelo važno. (…)

Svet je še nekoliko omotičen od povodnji znanstvenih, polznanstvenih, poljudnih in novinarskih poročil o astronavtih. Ljudje so požirali tudi najmanjše nadrobnosti z Lune in se niso utrudili. Toda zdaj so začeli razmišljati. (...)

Ali je res bil »majhen korak za človeka, a orjaški skok za človeštvo«, kakor je dejal Neil Armstrong, ko je z levo nogo prvič stopil na Lunino površino? Kaj lahko pričakujemo od te tehnološke zmage človeka? Ali je prav, da so zapravili na milijarde dolarjev za osvojitev Lune, medtem ko na Zemlji ljudje še umirajo od lakote in se med seboj ugonabljajo? Taka in podobna vprašanja si zastavljajo ljudje in je prav, da si jih zastavljajo. (...)

Novi tednik, 30. julija 1969