Mediji in širša javnost na Slovenskem so šahu začeli namenjati večjo pozornost zlasti z začetkom velikih mednarodnih uspehov prvega slovenskega velemojstra dr. Milana Vidmarja, ki je pogoj za ta visok naziv osvojil leta 1911 v San Sebastianu, uradno pa so mu ga podelili šele 39 let pozneje. Vidmarjeve vrhunske uvrstitve na mednarodnih turnirjih so v Sloveniji v času med obema vojnama sprožile pravo »šahomanijo«, ki se je med drugim odražala tudi v ustanavljanju številnih šahovskih društev. Enega od vrhuncev je dosegla decembra 1930, ko je našo podalpsko deželo sredi svoje zlate dobe za dva dni obiskal večkratni svetovni šahovski prvak, Rus in svetovljan Aleksander Aljehin, ki še danes velja za enega najboljših šahistov vseh časov. Znan je bil po napadalni in brezkompromisni igri ter številnih novostih, s katerimi je presenečal tudi najbolj zveneča imena tedanjega šaha. Leto pozneje je Aljehin nastopil na zelo močnem turnirju na Bledu ter ga osvojil z rekordno prednostjo 5,5 točke. Aljehinov dvoboj s Kubancem Raulom Capablanco za šahovsko krono leta 1927 nekateri označujejo za šahovski dogodek 20. stoletja. Tudi zato ne preseneča, da so njegovo bivanje pri nas skorajda v »ameriškem slogu« zelo natančno spremljali vsi tedanji časopisi.
Dr. Aljehin med nami
V sredo zvečer se je pripeljal prvak šahistov dr. Aljehin s Simplon-ekspresom iz Pariza v Ljubljano. Na kolodvoru so se zbrali številni šahisti, navzoč je bil celokupni odbor s predsednikom dr. Egonom Staretom in podpredsednikom Avgustom Praprotnikom na čelu. Sprejema svojega šahovskega tovariša se je udeležil tudi naš mojster dr. Vidmar. Na peronu se je zbrala tudi tukajšnja ruska kolonija, da se pokloni svojemu velikemu sorojaku. Ko je dr. Aljehin izstopil, ga je najprej toplo pozdravil dr. Stare v imenu ljubljanskih šahistov, nakar se mu je dr. Aljehin ljubeznjivo zahvalil v ruskem jeziku. V imenu Jugoslovenskega šahovskega saveza ga je tudi prisrčno pozdravil iz Zagreba došli savezni tajnik g. Mirko Magdič. Po pozdravu zastopnikov ruske kolonije in kratkem razgovoru s predstavniki naših šahovskih krogov se je svetovni prvak odpeljal v hotel »Union«. V hotelu je imel daljši razgovor z novinarji, o čemer je že obširnejše poročal včerajšnji »Slovenski Narod«. Včeraj dopoldne je dr. Aljehin, ki je bil od 28urne, precej naporne vožnje, zelo izmučen, do 11. spal, nato pa je sprejel saveznega tajnika Mirka Magdiča.(…)
Jutro, 12. decembra 1930
Simultanka dr. Aljehina
Ljubljana, 12. decembra. Včerajšnja simultanka dr. Aljehina proti 35 ljubljanskim šahistom je končala takole: Aljehin je dobil 26 in izgubil 2 partiji, remiziral je pa s 7 igralci. Remis so igrali Ludvik Gabrovšek, Ciril Vidmar, Kordiš, Šmalc, profesor Zimbrek, Jeran in Cibic. Zmagala sta mladi Julij Gabrovšek in Ivo Židan. Proti pričakovanju so podlegli in odpovedali favoriti Furlani, Vogelnik in Milan Vidmar ml.
Dr. Aljehin je dosegel proti močnim ljubljanskim šahistom upoštevanja vreden uspeh. Dr. Lasker je na svojem gostovanju v Ljubljani igral nekoliko slabše. Na simultanski produkciji je namreč proti 38 igralcem izgubil 4 partije in 8 remiziral.
Simultanka je trajala danes do pol 3 zjutraj.
Slovenec, 13. decembra 1930
»Koga pa že spet?«
Ljubljana, 13. decembra. V Ljubljani je vedno dovolj senzacij in »heca«, nikar se ne bojte. In to je povsem prav, saj ne moremo živeti brez komedij in končno pa je to tudi vse, kar imamo. (…) Dandanes pride vsaka figa v časopisje. Temu se menda pravi kulturni pojav. Vse je postalo javno, nekako tako, kot so javna stranišča in njihov smrad – vsaj pri nas – ljudje imajo pač besedo, to je demokracija; zato pa je človek kar žalosten in obupan, če hoče biti temu drugače in če ni več nikogar, ki bi nas vprašal, kaj pravimo k temu, če ga na pr. ščiplje po trebuhu.(...)
Če bi drugega ne bilo, je že to dovolj, kako smo šahirali z Aljehinom. Najbrž še ne veste, da smo hoteli vsi namlatiti tega vražjega Rusa – in kako se nam je potem to obneslo, odnosno nas spodneslo. Da, predsnočnjim bi jih morali videti, kako so se pridušali naši možakarji, češ, da so naredili samo po eno nepremišljeno potezo – malo je manjkalo, pa bi bil mat! Ampak je tudi vse manjkalo. Neki igralec je tudi pustil šahovnico z Aljehinom in s slavo vred ter jo popihal na vse krače v Zvezdo pod kostanje. Zlobneži so dejali, da se teče obešat.
In, junaški možakarji, kako so se bahali doma svojim ženicam! Ubogi Aljehin!
Pobit je bil do zadnje dlake, 35 jih je igralo in vsak ga je najmanj trikrat potolkel. To se pravi, občinstvo je še mnogo bolj iznajdljivo kot – novinarji z vsemi pompoznimi rubrikami in trobentami, ki bruhajo ogenj, žveplo in še vse drugo.
Velik dogodek, da, senzacija je bila. Neznansko se nas je dojmilo. To se pravi vsa predmestja so bila polna Aljehina in šaha. Fantalini v Trnovem so si dopovedovali, kaj in kakšen je šah. Dognali so, da je nekaj podobnega kot balinanje in da na koncu igre štejejo točke in prazne litre. In so jih baje res praznili in se sedaj premagani junaki izgovarjajo tudi na litre.(…)
To je pa le drobtinica bogastva naše kulturnosti, pa bodimo skromni, drugače bi nas preveč žejalo po tolikih in tolikšnih ocvirkih in maslu. Žejni smo itak brez vsega dovolj.
No, pa pojdimo pit!
Slovo mojstra dr. Aljehina
Ljubljana, 13. decembra. Včeraj je bil drugi dan dr. Aljehinovega bivanja med nami. Dopoldne se je odlični gost odpeljal na Bled, popoldne se je pa vrnil v Ljubljano, kjer ga je ob 17. sprejel ban dr. Marušić, nato pa podban dr. Pirkmajer. Z banske uprave se je dr. Aljehin odpeljal na magistrat, od tam pa v Kazino, kjer je nastopil na brzem turnirju. Rezultate in podrobnosti brzega turnirja je priobčilo že današnje »Jutro«. Senzacija večera je bila Pirčeva zmaga nad dr. Aljehinom, istotako je pa tudi presenetila zmaga Milana Vidmarja ml. nad Pircem.(…)
Slovenski narod, 13. decembra 1930
