Pozor!
Župan stolnega mesta Ljubljane gospod Peter Grasselli nas je naprosil, opozoriti občinstvo, naj nikari ne veruje do cela neosnovanim in iz trte izvitim govoricam, da se bode ponavljal potres, da pride še hujši sunek, da je to brzojavno napovedal Falb itd. itd. Vse to so priproste laži, katere so izmislili brezvestni ljudje, da plaše in begajo ljudi. Minola noč je prebivalstvo prepričala, da, kolikor more soditi in spoznati človeški razum, se ni ničesar zlega več bati. Prebivalstvo naj se pomiri, razširjevalce vznemirjajočih vestij pa ovadi, da se kaznujejo.
Katastrofa
Naše mesto je zadela grozna nezgoda, ki je zanj prava katastrofa; potres, kakeršnega ne pamti sedanji rod, je pretresel ljubljanska zidovja in je silno poškodoval ter v prebivalstvu obudil uprav blazen strah. Ta nesreča je za Ljubljano usodnega pomena, in komur je blaginja mesta in njegovih prebivalcev količkaj pri srci, tisti zre z mračnim pogledom v prihodnjost.
Potres.
Velikonočna sobota nam je prinesla dež. V nedeljo je vse dopoludne deževalo, šele popoludne je prenehal dež in jelo se je jasniti. Lahak vetrec je razganjal oblake in ko je prišla noč, zabliščelo je na podnebju nebroj zvezda. Bila je prava sanjava pomladanska noč...
Ob 11. uri 16 minut ponoči se je hkrati začulo neko zlovešče, grozo obujajoče podzemeljsko bučanje in rohnenje in v tistem hipu, ob 11. uri 17 minut, je začelo tresti s tako velikansko silo, da so na vseh koncih jela pokati in se rušiti zidovja, da je vsak posamičnik mislil: zdaj in zdaj se odpre zemlja in vse skupaj se pogrezne vanjo.
Ta prvi, valoviti in najsilnejši sunek, je trajal 23 sekund. Predno je še prenehalo tresti, začulo se je rušenje; padali so dimniki in zidovi so se podirali, ljudje pa so kričali in tarnali, otroci so jokali, vse je obupavalo, vse je bežalo, vmes pa se je slišalo strašno, obupno lajanje psov. Zavladala je splošna bojazen, kakeršne ni moči popisati. (…)
Slovenski narod, 16. aprila 1895
Žalostna obletnica.
Danes je druga obletnica, odkar je iznenadil Ljubljano grozen potres v noči 14. aprila. Živo se nam ob tej žalni priliki obnavljajo spomini na grozo onih strašnih trenotkov, ko so se zibali temelji zemlje pod nami in se nam je bilo bati, da bomo nakrat pokopani pod razvalinami. (...) Tudi danes, ko se spominjamo druge obletnice tega prežalostnega dogodka, moramo reči, da prebivalci še vedno krvave na posledicah potresa. (…)
Velika je bila pomoč, katero je ob tej priliki skazala država ponesrečenim, hvala ji lepa zato, vender, kakor sedaj kažejo nasledki, ta podpora ni bila v nobeni primeri s škodo, katero je prizadel potres Ljubljani in deželi. Hvaležni smo zato našim državnim poslancem dr. Šusteršiču in tovarišem, da so s posebnim nujnim predlogom v drž. zboru opozorili vlado na naše razdejane denarne razmere, ter se trudijo, da bi z uknjiženjem triobrestnega posojila pred brezobrestnim povišali kredit poškodovanim prosilcem, da dobe vsaj nekaj posojila po znižani obrestni meri. (...)
Slovenec, 14. aprila 1897
(»Žalostna obletnica«.)
Nocoj ponoči je minulo drugo leto, kar je naše mesto zadela potresna katastrofa, »izredno znamenje srda božjega«, kakor pravi »Slovenec«, kateri je to obletnico porabil za – reklamo za svojega pristaša dra. Šusteršiča in za dom »Katoliške družbe«. Sinočni članek »Slovenčev« je izredno zanimiv ter nam kaže vso nenavadno spretnost njegovih sotrudnikov. Ljubljana je posledice predlanske katastrofe še dosti srečno prestala. Ni si sicer še opomogla in si tudi še dolgo ne bo, vendar pa se ni primeril tisti občni bankerot, katerega se je bilo bati. Zasluga za to gre tistim možem, kateri niso ni jeden trenotek pozabili svojih dolžnostij, nego požrtvovalno delali za korist mesta. »Slovenec« ne ve o tem težkem delu prav nič, hvaležen ni nikomur drugemu, kakor – dru. Šusteršiču, kateri je zdaj v drž. zboru predlagal, za kar se je občinski svet že davno pred njim izrekel in za kar se je že davno prej poganjal na merodajnih mestih ljubljanski župan. Pa kaj bi se temu čudili? Klerikalna gospoda se pač z drugim ne more ponašati, kakor s tem predlogom dra. Šusteršiča, ker od potresne katastrofe pa do današnjega dne ni ničesar storila, da olajša Ljubljani težko stanje, ker ni prsta ganila, da Ljubljani pomore iz krize. Ne! To je preveč. Nekaj je klerikalna gospoda vender storila. Prejemala je in nekaj časa, pa ne dolgo, javno kvitirala milodare, kateri so se nabirali po raznih cerkvah za oškodovano prebivalstvo Ljubljane. Nabrala je lepo svoto, govori se o raznih tisočakih, le žal, da nihče ne ve, kako se je ta denar porabil. Gotovo je le jedno, da se namreč ni porabil v namen, v kateri je bil darovan, in gotovo je, da je »Slovenec« na opetovane opomine, naj upravitelji nabranih darov polože račun, z vso odločnostjo povedal – da se za to nima nihče brigati. To, da klerikalna gospoda nikakor neče položiti računa, obuja razne sume in le izvrsten jurist more dognati, se li da postopanje klerikalne gospode subsumirati pod kateri paragraf kaz. zakona ali ne. (...) Nečemo sicer trditi, da se je z nabranimi milodari zgodilo kaj napačnega, a gotovosti nimamo, da se ni nič napačnega zgodilo. Da jo dobimo, bilo bi najbolje, ako bi jeden dotičnih juristov v smislu gotovih paragrafov kaz. pravdnega reda v to zadevo utaknil svoj visokospoštovani nos, dasi stvar nič preveč dobro ne diši. (...)
Slovenski narod, 15. aprila 1897
