Naš vsakdanji kruh.

Na jesen bo zopet jok in stok v tisočih in tisočih rodovinah. Že sedaj so zaslužki nezadostni, draginja je vse večja in davčna bremena tlačijo vse sloje tako, da komaj še dihajo. A za jesen se nam poleg novih velikih davkov obeta še znatno podraženje vseh živil.

Solnce, ki zdaj pripeka z vso silo, je na poljih in na travnikih napravilo malone po vsi srednji Evropi ogromno škodo. Požgalo je najpotrebnejša živila in krmila. Kadar kmetovalec malo pridela, tedaj poskoči s cenami. Toda letos na jesen bodo cene take, da bo groza.

Od vseh strani srednje Evrope poročajo, da bo krompirja malo in da bo silno drag. Krompir je danes najvažnejše živilo. Meso in sočivje je predrago, da bi se mogli ljudje ž njim živiti, zato uživajo krompir, ki sicer nima mnogo redilne vrednosti, a človeka vsaj nasiti.

Solnce je požgalo tudi mnogo pridelkov, s katerim živinorejci krmijo živino. Že zdaj je cena mesu neznosna in za jesen se obeta novo zvišanje cene mesu. Avstrijsko meso se danes prodaja v Monakovem, torej na Nemškem, cenejše, kakor v Avstriji, a vlada se ne gane, da bi vsaj začasno prepovedala izvoz živine v inozemstvo. Še več! V Trst je zdaj dospelo 800 ton izvrstnega argentinskega mesa, a vlada ne dovoli, da bi se izkrcalo in prodalo. Krščanskosocijalni minister Weisskirchner je dogovorno s klerikalci prodal avstrijske interese Madžarom in izdajalski klerikalci so v zadnjih sejah državnega zbora to izdajstvo odobrili in so glasovali zoper uvoz argentinskega mesa. (…)

Naš vsakdanji kruh! Vse nam bodo podražili, meso, kruh, krompir, mleko, sladkor, premog. Vse, ker vlada ničesar, pa že prav ničesar ne stori, da bi preprečila grozečo bedo in olajšala milijonom ljudi itak ubožno življenje in težki boj za vsakdanji kruh. Vladi je samo na tem, da ima vedno dovolj poslancev na svoji strani, ki ji dovoljujejo proračune in izdatke za armado – naj pri tem ljudstvo tudi lakote pogine. In če bi vlada že hotela pomagati, pa ji to branijo agrarci in klerikalci. In med tistimi, ki se z besnostjo divjega fanatika še najbolj zavzemajo za draga živila, so ravno slovenski klerikalci.

Slovenski narod 16. avgusta 1911

Naše gospodarstvo.

Naše gospodarstvo je po zaslugi klerikalcev na zelo nizki stopnji in tako zavoženo, da nas zmore le temeljita reorganizacija in izdatna odpomoč obvarovati pred gospodarskim polomom.

Dejstva nam kažejo, da pri nas o kakem napredku sploh ni govora. Vse kaže, da se to stanje ne more še nadalje vzdrževati in da je nujna odpomoč prepotrebna, da se naše kmetijstvo reši gotovega propada. Z pomočjo kmetijskega stanu so prišli klerikalci na krmilo in ravno ta stan je od zavoženega gospodarstva sedaj najbolj prizadet. Ravno ta stan, kateremu se imajo naši klerikalci zahvaliti, da so prišli do moči, je najbolj izsesan. Kajti med nerazsodnim kmetskim prebivalstvom je najplodovitejše polje za naše klerikalce. Naši klerikalci dobro vedo, da je njih gospodarstvo zavoženo in da so le z osebno in strankarsko politiko pripravili našo deželo v to obupno in nevzdržljivo stanje. (…)

O kakih drugih, kakor melioračnih, vodnih, strojnih, živinorejskih zadrugah ni pri nas ne duha ne sluha in ako obstoje ne izvršujejo svoje naloge v takem obsegu, kakor bi jo imele. (…)

Zadruge bi postale moč, na katero se bi naš kmetovalec opiral in z njih pomočjo naučil intenzivnega gospodarstva. Dokler se ne ustanove take prepotrebne zadruge in dokler so obstoječe zadruge v klerikalnih rokah in služijo v strankarske in osebne namene in je tako, plodonosno delovanje onemogočeno, ni misliti na kak preobrat v sedanjem stanju. (…)

Torej merodajni faktorji, na delo ako hočemo pri prihodnjih volitvah imeti izdatne uspehe in se otresti klerikalnega jarma.

Jutro, 16. avgusta 1911

Sleparija na debelo.

Liberalci in soc. demokrati se pošteno trudijo, da bi nerazsodne ljudi prepričali, da je draginje kriv »klerikalizem«. Kaj ni že vse povzročil »klerikalizem«! »Klerikalizem« je kriv, da so države propadle, »klerikalizem« je kriv vseh vojska, »klerikalizem« je kriv slabih letin, »klerikalizem« je kriv, da manjka živine in da je zato draga, »klerikalizem« bo naposled kriv, če pride kuga. Mi res ne vemo, česa bi v očeh liberalcev in soc. demokratov ne bil kriv »klerikalizem«. Ampak to je, da liberalcem noben pameten človek nič ne verjame in zato nas njihovo vpitje glede draginje pušča popolnoma hladne. Liberalci so s parolo, da »klerikalci delajo draginjo«, šli v zadnji volilni boj, pa so jih dobili po grbi. Takih tepcev, ki bi liberalcem verjeli, da bi oni odpravili draginjo, če bi imeli kaj govoriti, ni veliko v kranjski deželi. (…) Kljub temu pa nas mika o draginji govoriti in sicer zato, ker je liberalno in soc. demokraško vpitje v tem oziru tako sleparsko in nesramno, da ne sme ostati prikrito.

Liberalci jočejo po svojem »Narodu« in »Jutru« debele solze nad »ubogim ljudstvom«, ki strada. To je tako ostudno, da se mora človeku želodec obrniti, če pomisli, kdo so ti liberalci, katerim se zdaj »ubogo ljudstvo« smili. To so tisti liberalci, ki so, dokler so bili na Kranjskem vsegamogočni, ubogo ljudstvo do krvi odirali in iz njega visoke procente iztiskali, to so tisti liberalci, ki še danes štejejo v svoji sredi vse tiste prekupce, ki v resnici pri mesu draginjo delajo, to so tisti liberalci, ki so s svojo »Glavno« in »Agro-Merkurjem« neštetim malim ljudem žepe izpraznili, to so tisti liberalci, pri katerih imajo prvo besedo siti advokati, ki kljub draginji ne vprašajo, ali morejo klijenti visokih ekspenzarov plačati, to so tisti liberalci, ki so se sami proglasili za stranko tistih, ki kaj imajo, to so tisti liberalci, ki so se iz ubogega delavstva, kadar je za višje plače štrajkalo, kruto norčevali in delodajavce hujskali, naj delavcem nič ne dovolijo, to so tisti liberalci, ki so vedno le interese bogatinov zagovarjali, to so tisti liberalci, ki se, ko so bili na magistratu na vladi, niso nikoli nič brigali za potrebe nižjih slojev, ampak nasprotno delavcem plače odtrgovali. To so tisti liberalci, ki zdaj o draginji mesa vpijejo, draginje sladkorja, premoga, železa in stanovanj pa ne vidijo, ker se tukaj za njihov profil gre!

Hinavci! (…)

Slovenec, 17. avgusta 1911