Versko-nravna vzgoja.
Tiste ljudi, ki so se udeležili ljudske slavnosti v korist Prešernovemu spomeniku in ki jih je »Slovenec« nažgal s pohotnimi pijanci, bo gotovo zanimalo, če jim predočimo nekaj Kristusovih naslednikov tako, kakor so se izkazali pred sodiščem. Dne 1. t. m. je dež. sodišče v Inomostu obsodilo katoliškega kaplana in kateheta iz Zella Ivana Hartmanna na sedem mesecev težke ječe in sicer zaradi hudodelstva posilnosti in zapeljavanja v nečistost. Hartmann je bil katehet na ljudski šoli v Zeli am Zillern in je devet do deset let stare šolarice spolsko zlorabljal. Vabil jih je v svojo sobo, češ, da jih bo učil peti, in zadrževal jih je po pouku v šoli. Da, celo v spovednici je uganjal svoje svinjarije. In nič se ni ženiral, če je njegovo početje gledalo več otrok. Ko je prišla stvar na dan, je krajni šolski svet zahteval, da se katehet koj odstavi, dekan pa tega ni hotel storiti, češ, da bi to bilo – pohujšanje. Hartmann je pokvaril in demoraliziral vso žensko mladino v svojem kraju. Sploh je Zillerska dolina v tem oziru v zadnjih letih veliko trpela. Kaplan v Riedu je dobil štiri tedne ječe, ker je poskusil posiliti nekega dekleta iz Kaltenbacha; župnik Weber iz Rieda je zbežal, ker so ga iskali žandarji zaradi zapeljavanja šolaric, župnik Leiters iz Undersa, prijatelj malih fantov, pa je poiskal drugo dolino, da tam narod versko nravno vzgojuje.
Slovenski narod, 26. julija 1905
Iz Rajhenburga.
Naš silno politični kaplan Gaberc uganja zadnje čase stvari, ki jih ne moremo in ne smemo več molče prenašati. Tako n. pr. hujska služinčad naprednih obitelji proti gospodarjem. Dekli ugledne Lenardove rodbine je nedavno pri spovedi dejal: »Brž ko mogoče moraš iti v stran iz te hiše, če ne, boš nesrečna!«(…)
Kaplan Gaberc se pa hoče izkazati tudi kot dobrega rokoborca. V nedeljo 21. julija je v pijanosti v družbi s pismonošo v gostilni vrgel nekega zidarja tako, da je razbil mizo in da je zidar nezavesten obležal. Upamo, da bo orožniško postajno vodstvo v tem slučaju samo storilo svojo dolžnost, ker bomo sicer našli drugo pot, da se bo zadeva morala preiskovati.
Iz Št. Vida pri Planini.
Naš g. župnik se mojstersko razume na protipostavno pretirane račune. Za poroko in dvakratni oklic nekega ubogega delavca je računal 8 K, dasi bi mu po postavi šla komaj desetina tega. Delavec je sicer svoto plačal, a je zahteval pobotnico, ki mu jo je župnik po dolgem prepiru z veliko nevoljo dal. Delavec se je pritožil na c. kr. okrajno glavarstvo. Smo radovedni, kako bo to razlagalo cesarsko postavo. Sramota za bogatega župnika, da se da pitati od reveža, ki ga tare beda in pomanjkanje.
Narodni list, 1. avgusta 1912
Obsojeni kaplan Lovšin in njegove – klobase.
Svoj čas smo že poročali o moravškem kaplanu, ki se je čutil žaljenega, zato, ker mu je gosp. Orehek očital, da v petek klobase je, ker ima od škofa – dispenzo. Tožil je gosp. Orehka, toda gosp. Orehek je bil oproščen v obeh instancah. Zdaj so bile te klobase zopet pred sodiščem, kajti kaplan se je zaletel v Orehka in ga radi klobas sramotil, tako da sta vlogo zamenjala – zdaj je nastopil Orehek kot tožnik in kaplan je zopet – pogorel. Kakor je bil gosp. Orehek od obtožbe oproščen, tako je bil zdaj kaplan na Orehkovo obtožbo – obsojen!(…)
Danes to ni več tako onečaščujoče, da bi zaradi tega smel vsak kaplanček poštenega človeka, če je naprednega mišljenja, kar tako napadati. S tem zagovorom je pokazal kaplan, da je ali silno omejen, ali pa je tako zagrizen, da noče tega uvideti, ali pa je morda v svojem fanatizmu šele celo mislil, da se mu bo vsedlo sodišče na limanice.(…)
Kaplan, ki je bil že enkrat kaznovan, je zopet za eno kazen bogatejši. Zdaj se bodeta radi klobas menda še pomenila s škofom. Dober tek!
Slovenski narod, 16. avgusta 1911
Črnovrški kaplan g. Pravhar
dela župnijski izpit. Seveda gre, kakor bi bilo namazano, ker se je gospod z znanim grdim obnašanjem na črnovrškem protestnem shodu in z blatenjem poštenih ljudi po »Slovencu« šenklavškim gospodom – silno prikupil.
Slovenski narod, 18. oktobra 1906
Škof v Poljanski dolini.
Pretečeni teden se je mudil škof v Poljanski dolini, kjer je delil zakrament sv. birme. Pri takih prilikah je navadno vsa pozornost obrnjena na birmance, dolžnosti botrov in sploh na pomen tega zakramenta. V prejšnjih časih je bilo tako in vsi cerkveni govori pri takih prilikah so se sukali okrog svečanosti same. Zdaj pa ni bilo tako. Vse je imelo nekako parado Marijinih družb. Vsi govori so se sukali okrog teh trhlenih devic, se jih poveličevalo v deveta nebesa. Tja in sem se je, kakor v Poljanah, z vso strastjo znesel nad plesom. Opisoval je to pošast kot največjo nevarnost v posameznostih. Primerjal je plesalca in plesalko z ognjem in slamo. (…) Na Trati jih je zopet hvalil, da so opustili ples in da ne prihaja na ondotne ljudi nobeden prepovedan časopis.(…)
To je več vredno ko še tako častitljivo število Marijinih devic. Kakor se je mogel prepričati in je tudi sam z največjo resignacijo priznal, te niso vsekdar stanovitne.(…)
Slovenski narod, 19. oktobra 1905
