Kako je prišlo do Rapallskega sporazuma
Lloyd George se mora od srca smejati, ko je Jugoslavija odstopila Italiji tisto polovico »êtat tampona«, ki jo je ultimatum silil. Jugosloveni so bili odbili tudi tisti projekt Scialoje, ki je bil boljši od Lloyd Georgejvega, predlagajoč Učko kot mejo, ostavivši Jugoslaviji razun volosko - opatijskega okraja, vso železnico do Šempetra, Idrijo, Postojno, vso Dalmacijo, razun Visa, Lošinja in Zadra, ki je imel biti svobodno mesto (pod Zvezo Narodov, ako se ne varam), a mesto Reko Italiji, luko pod Zvezo Narodov, luko Baroš pa Jugoslaviji.
Za tem so Jugosloveni odklonili tudi Tittonijev (Clair - Fontainski) predlog, ki je bil zanje tudi boljši od tega zadnjega, ki so ga sedaj podpisali. Danes so prepustili Italiji ves »êtat tempon«!
Vprašajmo se sedaj: zakaj so sprejeli enega najslabših projektov, da ne rečem: najslabšega? Razlogi so nam danes nepoznani in jih doznamo le še kedaj pozneje.
Razočarani narod vidi v tem sporazumu samo izdajstvo ter predbacuje Trumbiću, da se je dal podkupiti – in še mnogo drugih obtožb. (…) Trumbiću bi se mogla pripisati samo pogreška, ki jo je storil s tem, da ni sprejel Scialojevega projekta, ali onega Llovd Georgea, ali pa celo onega Tittonija, ki so bili vsi boljši od tega zadnjega, ki žrtvuje preko milijona Slovanov. (…) Trumbić je prednjačil pri šahu in je ostal končno matiran. Bil je slep, ker ni videl mata.
Rezultat konference v Rapallu ni nič drugega, nego posledica one sarkastične odklonitve Beograda, da bi poslala vojsko proti Rusiji. (…)
Odmevi jadranske pogodbe
LJUBLJANA, 18. Ogorčenje proti rapallski pogodbi, ki pomeni nasilje na Jugoslaviji, je veliko ne samo v Sloveniji in Hrvatski, ki najbolj občutite krivičnost te pogodbe, temveč tudi v Srbiji sami. Demonstracije, ki so se vršile v Belgradu proti sprejemu te pogodbe, katera trga od Jugoslavije več kot 600.000 sinov njenega naroda, so veliko bolj strastne in burne nego po drugih jugoslovenskih mestih, kar je bilo v veliko zadoščenje slovenskemu delu jugoslovenskega naroda. (…)
Edinost (Trst), 20. novembra 1920
ZAKAJ SMO IZGUBILI PRIMORJE.
»Chicago Daily News« je prinesel pretekli torek uvodnik, v katerem razmotriva rešitev spora med Jugoslavijo in Italijo. Iz tega članka se vidi, da se čudi pisatelj, kako se je moglo tako rešiti to tako preporno vprašanje. Vendar ga pa razlaga kot naravnim in sicer na podlagi poročil, katere je dobil od svojega poročevalca iz Pariza, o vzrokih, zakaj so se zastopniki Jugoslavije udali. Dva najvažnejša uzroka sta po njegovem mnenju: ponesrečenje revolucije v Italiji. Jugoslavija je vedno upala, da nastane v Italiji ogenj. Toda mesto tega je pri zadnjih volitvah zmagala stranka reda. Tako je izginilo upanje na pomoč od nezadovoljne mase v državi sami. Drugi najtehnejši uzrok po izvajanju tega lista je bil pa izid naših volitev. Edini, ki je stal za jugoslovanske zahteve, je bil Wilson. Toda njegova politika je bila poražena. Torej je bila poražena tudi njegova politika glede Jugoslavije. Republikanska stranka je odločno na strani Italije in proti vmešavanju Amerike v to vprašanje. Na ta način so zastopniki Jugoslavije izgubili vsako moralno oporo, s katero bi mogli podpreti svoje stališče in svoje zahteve. Ne Anglija, ne Francija ni podpirala Jugoslavije temveč obe državi sta se izrekli, da je ta spor popolnoma nekaj privatnega za Italijo in Jugoslavijo. (...)
Od Vesniča in Pašiča bi mi to pričakovali. To sta pač navadna srbska šovinista in fanatika. Toda da se je dr. Trumbič toliko ponižal in s tako sramotnim podpisom umazal vso svojo preteklost, da se je izpostavil pred slovenskim narodom, da ga bo vsaka slovenska mati s kletvijo imenovala svojemu otroku, da je bil on tisti, ki je pomagal razmesariti slovenski narod, tega bi pa nikdo ne verjel.
Naj mu bo večna sramota!
Edinost (Chicago), 20. novembra 1920
DEMONSTRACIJE V BELGRADU
Belgrad, Jugoslavija 16. novembra. – Ko je jugoslovansko ljudstvo izvedelo, kakšno pogodbo so podpisali srbski delegati v Rapollo z Italjani je v njem zavrelo, in demonstracije so bile na dnevnem redu.
Pred par dnevi je silna ljudska množica skoraj čisto razdejala, parlament in poslopje, v katerem zboruje ministrski svet. Zatem se je ljudski val obrnil proti italjanskemu poslaništvu. Gotovo bi tudi to poslopje zadela ista usoda, če bi se pravočasno ne pojavila na licu mesta dva kavalerijska polka.
Vojaki so oddali več strelov ter končno napravili red. Precej oseb je padlo in veliko jih je bilo ranjenih.
(To je prvo poročilo, ki je prišlo iz Jugoslavije izza odobritve italjansko-jugoslovanske pogodbe. Kratko poročilo, toda značilno. Op. ur.)
Glas Naroda (New York), 20. novembra 1920
