Pot do uresničitve zamisli ni bila niti najmanj lahka, saj sta bili omenjeni državi od leta 1952 že članici Atlantskega pakta in kot taki zavezani k spoštovanju njegovih varnostnih protokolov. V bistvu je šlo za zelo pretkano zastavljeno zamisel. Sovjetske kritike, podtikanja in grožnje so bili namreč iz leta v leto ostrejši, toda da bi Jugoslavija pristopila k Atlantskemu paktu, zaradi notranjepolitične ureditve, kjer je imela glavno besedo komunistična partija, ni bilo ne mogoče ne zaželeno. Z vključitvijo Grčije in Turčije v balkansko zvezo pa bi Tito v primeru nuje vsaj posredno dobil na svojo stran tudi »storitve« pakta Nato. Da je bilo Titovo iskanje vojaških zaveznikov nujno, se je pokazalo že takoj naslednje leto, ko so sovjetske čete vkorakale v sosednjo Madžarsko in zatrle tamkajšnji revolucionarni upor proti komunistični vladavini. Na moč podobno se je zgodilo tudi leta 1968 na Češkoslovaškem. Dogovor o ustanovitvi balkanske zveze naj bi podpisali 17. julija, vendar sta se morali Grčija in Turčija o morebitnih posledicah pred tem posvetovati z vodstvom pakta Nato, kar je zahtevalo svoj čas. Nekaj je k zavlačevanju podpisa prispevala še Italija, tudi članica Atlantske pakta, ki je v začetku ravno tako kazala zanimanje za članstvo v balkanski zvezi. S Trstom in njegovim zaledjem namreč naša zahodna soseda sega tudi na Balkan, toda Tito je zaradi nerešenega vprašanja v zvezi s statusom Trsta pristop Italije onemogočal. Do podpisa med tremi državami je nato vendarle prišlo 9. avgusta 1954 na Bledu, kakšnih vojaških intervencij nove zveze pa ni bilo nikoli, kajti po Stalinovi smrti leta 1953 je za krmilo Sovjetske zveze prišel Nikita Hruščov, ki je leta 1955 z obiskom Tita in Jugoslavije poskrbel za odpravo nesoglasij med državama, zaradi Cipra pa je na drugi strani prišlo do napetosti med Grčijo in Turčijo.
Balkanska zveza
Odkar se je Tito mudil v Ankari na Turškem in v Atenah na Grškem, smo v svetovnem časopisju ponovno brali, da bo skoro podpisana vojaška pogodba med Turčijo, Grčijo in Jugoslavijo.
Ta pogodba naj bi bila dopolnilo takoimenovane ankarske pogodbe o dobrem sosedstvu in kulturnem ter gospodarskem sodelovanju med omenjenimi državami. Jugoslavija, Grčija in Turčija naj bi se v posebni vojaški pogodbi obvezale, da bodo nastopile skupno proti Bolgariji, če bi napadla katerokoli izmed treh podpisnic. Ni izključeno, da bodo vojaški dogovor izpopolnili tudi za slučaj napada od strani Albanije ali skozi njo. (…)
Ameriška domovina (Cleveland), 12. julija 1954
Maršal Papagos za takojšnji podpis balkanske zveze
ATENE, 16. – Grška vlada je podvzela pobudo, da se doseže sporazum med Jugoslavijo in Turčijo glede določitve novega datuma za konferenco zunanjih ministrov treh balkanskih držav na Bledu. Po uradnem poročilu grškega zunanjega ministrstva je predsednik grške vlade maršal Papagos poslal posebno prijateljsko pismo maršalu Titu in predsedniku turške vlade Menderesu. V njem izraža zaskrbljenost zaradi širjenja raznih informacij in glasov v zvezi z odgoditvijo blejske konference. (…)
Primorski dnevnik, 17. julija 1954
Tito je prekinil svoje počitnice in se vrnil v Beograd
BEOGRAD. – Predsednik Tito je nenadoma in nepričakovano prekinil pretekli teden svoje počitnice, kar je bilo posledica odložitve podpisa Balkanske vojaške pogodbe med Jugoslavijo, Grčijo in Turčijo, katere podpis je bil v zadnjem hipu odložen. Maršal Tito se je zato odločil, da se vrne v Beograd teden poprej kot je nameraval, namreč že v soboto.
Ameriška domovina, 19. julija 1954
Balkanski sporazum in Italija
17. julija bi morala biti na Bledu podpisana zavezniška pogodba med Grčijo, Turčijo in Jugoslavijo, ki naj bi obvezala vse tri članice na oborožen nastop v trenutku, ko bi bila napadena ena izmed njih. Do podpisa in konference pa ni prišlo, in že nekaj dni se po časopisju vrste novice o vzrokih tega izostanka. Italijani se vesele, ker se je pač zgodilo nekaj, kar Jugoslovanom ne more biti prijetno; nekateri vidijo v tem pritisk za hitro sklenitev sporazuma o Tržaškem vprašanju, tretji zopet smatrajo, da gre za povezavo novega balkanskega zavezništva z Atlantsko obrambno organizacijo. Jugoslavija namreč ni članica Atlantskega sporazuma, Turčija in Grčija pa sta v njem. Z novim zavezništvom bi se Jugoslavija obvezala pomagati Grčiji in Turčiji, če bi bili ti dve napadeni. Toda, kaj bi nastalo, ko bi Grčija in Turčija vstopili v akcijo na osnovi svojih obvez iz Atlantskega sporazuma, ali bi jima Jugoslavija tudi v tem primeru pomagala? Tito na to vprašanje doslej ni hotel pritrdilno odgovoriti. Če pristane, je namreč s tem dejansko vključen v Atlantski sporazum, česar pa mu očitno ne kaže. Tako je turški ministrski predsednik nenadno »obolel«, naenkrat je bil »močno zadržan« in predvideni sestanek na Bledu je splaval po vodi. (…)
Demokracija (Trst-Gorica), 23. julija 1954
Sporazum o zvezi, političnem sodelovanju in vzajemni pomoči med tremi državami
Bled, 9. – Danes ob 11.30 je bila v slavnostni dvorani vile »Bled« podpisana balkanska zveza. Dokument, ki se uradno imenuje »pogodba o zvezi, političnem sodelovanju in vzajemni pomoči« so podpisali trije zunanji ministri Koča Popović, Stefanos Stefanopulos in Fuad Keprulu ob navzočnosti ostalih članov delegacij in velikega števila domačih in tujih novinarjev in fotoreporterjev; slovesnost je bila tudi posneta na trak za televizijski prenos. (…)
Na vprašanje dopisnika francoske agencije AFP, ali določa člen II. balkanske zveze večjo stopnjo avtomatičnosti vzajemne pomoči kot člen V. atlantskega pakta, je državni tajnik Popović odgovoril, da je besedilo pogodbe dovolj jasno in da se mu ne zdi potrebno delati posebnih analiz ali primerjav z drugimi pogodbami. Odgovor na naslednje vprašanje, ali lahko k pravkar podpisani zvezi pristopijo tudi druge države, je Koča Popović prepustil grškemu zunanjemu ministru Stefanopulosu, ki je dejal, da je tudi iz besedila poročila razvidno, da je zveza odprta tudi za druge države, ki želijo k njej pristopiti in v njej sodelovati pod v pogodbi določenimi pogoji. (…)
Primorski dnevnik, 10. avgusta 1954
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
