Prvega sem spoznal na snemanju dokumentarnega filma Jesenice: Detroit in šele nekaj let pozneje uvidel, da bi moral pravzaprav narediti film zgolj in samo o njem, vsekakor dokumentarnega, če ne kar igranega, in to z njim v glavni vlogi. Viki je imel šarm in karizmo, ki je do danes nisem srečal pri nobenem našem športniku, kaj šele politiku ali kakšnem samooklicanem izbrancu visoke družbe. Žal tudi pri igralcu ne, tako da tega filma ne bomo nikoli videli.
Njegova pripoved o oboževalkah z vsega sveta, ki so mu pošiljale pisma zgolj z njegovim imenom na kuverti in pripisom Jesenice, Jugoslavija, ker so vedele, da bodo poštarji takoj vedeli, za koga gre, in pismo brez napake prinesli do njegovih vrat, bo ostala za vedno pobrisana z enega od jeseniških točilnih pultov, recimo tistega v najbolj hokejskem bifeju na svetu z najbolj hokejskim imenom Cafe Buli, kjer je za gosti, svojimi nekdanjimi navijači, brisal Cveto Pretnar, eden naših najboljših hokejskih vratarjev.
