V naši skupni državi smo imeli Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) kot vsemogočno institucijo, ki je Jugoslaviji zagotavljala obrambno varnost, hkrati pa je bila tudi »varnostni nadzornik notranje varnosti« v Jugoslaviji. To je večkrat pokazala, ko je podprla ali izvedla marsikaj, kar je bilo podobno »državnemu udaru«, oziroma ko je omogočala nasilno zamenjavo oblasti v Črni gori, na Kosovu in v Vojvodini. To je želela 1. decembra 1989, ko je bil v Ljubljani napovedan »miting resnice«, narediti tudi nam.
Vendar je bila Socialistična republika Slovenija (SRS) po letih 1967 in 1968, ko je pristojnost za notranjo varnost v Sloveniji dobila slovenska milica in ko je bila v Sloveniji ustanovljena in organizirana teritorialna obramba (TO), nekaj drugega. Ja, Slovenci smo to pristojnost vzeli zelo resno in v milici oziroma organih za notranje zadeve (ONZ) izjemno dobro zgradili sistem notranje varnosti, ki je lahko v primeru izrednih razmer, neposredne vojne nevarnosti in vojne postal tudi sestavni del oboroženih sil. TO se je v Sloveniji vedno bolj kazala kot samostojna oborožena sila SRS. Zveznim organom Jugoslavije ni ustrezalo ne eno ne drugo. Zvezni sekretariat za notranje zadeve je na vse načine želel ponovno centralizirati organe za notranje zadeve in milico (krepitev zvezne milice in njene pristojnosti, enotne uniforme, enotni informacijski sistem …), zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in generalštab JLA pa sta želela krepiti varovanje jugoslovanske meje v Sloveniji, stometrski mejni pas so želeli povečati v kilometrskega. Podobni poskusi »lastninjenja« so se dogajali tudi z željo popolne podreditve TO, kar se je pokazalo tudi s poskusom razorožitve TO leta 1990, kar so preprečili njeni številni zavedni in ponosni pripadniki.
