Ime predmeta
V eni od prejšnjih reform so na ministrstvu za šolstvo brez vednosti pristojne stroke športno vzgojo prekrstili v enobesedni izraz šport. Laik seveda ne prepozna, v čem je razlika med pojmoma »športna vzgoja« in »šport«. Športna vzgoja je v športoslovju uveljavljen strokovni izraz, ki nastane z delitvijo rodnega pojma šport. Drugi členi te delitve so še rekreacijski šport, selekcijski tekmovalni šport, terapevtski šport, invalidski šport in še nekateri. Poimenovanje šolskega predmeta z rodnim pojmom šport sporoča, da šola goji vse pojavne oblike športa, ki nastanejo z delitvijo rodnega pojma. To pa seveda ni res. Na šoli domuje le športna vzgoja (edukacija), druge pojavne oblike pa se udejanjajo v različnih športnih organizacijah. Športni pedagogi smo pričakovali, da bodo zdajšnji prenovitelji vzgojno-izobraževalnega dela popravili napačno ime predmeta.
Število ur na teden
Mednarodni in domači strokovnjaki ter ozaveščeni starši si prizadevajo, da bi imeli učenci v šoli vsak dan vsaj uro športne vzgoje (pet ur na teden). Psihologi, denimo, ugotavljajo veliko povezanost med človekovima gibalno in umsko razsežnostjo. Umska in gibalna vzgoja v šolskem predmetniku nista uravnoteženi. To razmerje je bilo in je tudi po prenovi (?) ostalo približno devet proti ena v korist intelektualne vzgoje oziroma v škodo gibalne izobrazbe in telesne zmogljivosti ter navsezadnje zdravja. Z uro športne vzgoje na dan bi se približali razmerju pet proti ena. V obdobju naglega razvoja digitalne tehnologije, ko se učenci tudi v prostem času manj gibljejo in se hkrati podaljšuje čas škodljivega sedenja, je ta zahteva še bolj utemeljena. Navsezadnje je šola edina priložnost za smiselno in smotrno gibalno dejavnost odraščajočih učencev.
Športni pedagogi smo pričakovali, da bodo prenovitelji vzgoje in izobraževanja uslišali zahteve domačih in tujih strokovnjakov. Zaman! Ostali smo pri enakem številu, kot smo ga imeli pred reformo. Učenci od prvega do šestega razreda imajo na teden tri ure športne vzgoje, v sedmem, osmem in devetem razredu pa dve uri. Na narodno mešanem območju (slovenska Istra in Prekmurje) so učence še dodatno opeharili (najbrž zaradi povečanega števila ur njihovega maternega jezika), kot da učenci drugih narodnosti nimajo pravice do vseh dobrobiti športne vzgoje. Z vidika tedenskega števila ur športne vzgoje torej ne moremo govoriti o posodobitvi tega predmeta.
Šola v naravi
Šola v naravi (ŠVN) je bila po zgledu nekaterih evropskih držav pri nas prvič organizirana v šolskem letu 1963/64 kot zimska ŠVN, kmalu za tem pa še poletna z učenjem plavanja. Ker je vzgojno-izobraževalna srenja prepoznala korist te oblike pouka, so se v nadaljnjem razvoju dogajale te spremembe: nekatere šole so povečevale število ŠVN v času šolanja, poleg smučanja in plavanja se je čedalje bolj uveljavljal medpredmetni (integrirani) pouk in kot gobe po dežju so rasli posebni domovi (center šolskih in obšolskih dejavnosti, CŠOD), ki so ponujali cenejše udejanjanje te vrste pouka. Petindvajset jih imamo. Pionirja na tem področju, športnega pedagoga Jožeta Besliča, je država nagradila z Bloudkovo nagrado. Čeprav ŠVN ni bila obvezna, se je nenehno povečevalo njeno število, učenci pa so se je skoraj stoodstotno udeleževali.
Čim bolj smo se približevali osamosvojitvi in se poglabljali v kapitalistično miselnost, tem slabše se je pisalo ŠVN. Še vedno pa v Smernicah šolske športne vzgoje (Zavod za šolstvo, 1992), ki jih je odobril Strokovni svet RS za vzgojo in izobraževanje (3. seja, 17. december 1992), beremo, da naj šola organizira »tri oblike šole v naravi«, od tega »eno uvrsti v obvezni program« (kar pomeni, da je ta v celoti financirana iz državnega proračuna). Kako je danes? V prenovljenem (?) programu beremo, da mora šola v času osemletnega šolanja »organizirati eno šolo v naravi, ki pa za učence ni obvezna«. Ker šola v naravi za učence ni obvezna, se je nekateri ne udeležijo. Znan je na primer podatek, da je na eni od šol več kot pol razreda ostalo doma. Učitelji dobro vedo, kateri učenci opuščajo ŠVN. Da takšna ŠVN utrjuje socialno razlikovanje, je odveč posebej poudarjati.
Pa ne samo to. Po pravilniku o financiranju šole v naravi zadostuje, da šola organizira že tridnevno (!!) bivanje učencev zunaj sedeža šole. To pa je res birokratsko norčevanje! Kakšen učinek je mogoče pričakovati od tridnevne ŠVN? Ali je takšna ŠVN res upravičila svoj namen? Ne, ni ga! Pedagogi, ki so tridnevno ŠVN preizkusili, menijo, da je to zapravljanje časa in denarja, šoli pa omogoča, da »odkljuka«, da je opravila svoj »obvezni« (?) program. Seveda se postavlja vprašanje, zakaj pisci učnega načrta, ki so strokovnjaki na tem področju, dopuščajo tridnevno ŠVN, ki to sploh ni. Je pa tridnevna ŠVN cenejša, kar je očitno financerju najpomembnejše. Čim več učencev ostane doma, manjši je proračunski izdatek države. Spet varčujemo tam, kjer ne bi smeli, hkrati pa gradimo impozantne športne objekte za selekcijski tekmovalni šport.
Ob napovedani prenovi vzgoje in izobraževanja bi pričakovali tudi prenovo te oblike šolskega dela. Pisci učnega načrta posebej opozarjajo na gibalne dejavnosti, ki jim je treba nameniti ustrezno pozornost. To so plavanje, smučanje in pohodništvo s kolesarjenjem. Vse štiri dejavnosti utemeljeno štejemo za temeljni del nacionalne športne kulture, a hkrati jih skoraj ni mogoče kakovostno izvajati v okviru redne športne vzgoje na sedežu šole. Po logiki stvari bi v obveznem programu posodobljene šole pričakovali tri ŠVN z zagotovljenim sistemskim financiranjem: zimsko (s smučanjem in drugimi zimskimi dejavnostmi), poletno (s plavanjem in drugimi dejavnostmi na vodi) in tretjo, recimo ji »pohodniška« ali »kolesarska«. Eno naj bi financiral državni proračun, drugi dve pa proračun lokalnih skupnosti. In za vse učence naj bi bila obvezna! Ali je to res nemogoče?
Neplavalci
Po učnem načrtu za osnovno šolo je preverjanje znanja plavanja obvezno za šolo in učence. In nato učni načrt predpisuje »tečaj plavanja za neplavalce«. Žal so pisci učnega načrta zapisali, da »šola lahko ponudi« (lahko?!) tečaj plavanja za neplavalce, »vključevanje učencev pa je prostovoljno«. Če šola torej ne ponudi neplavalcem tečaja plavanja (ker je učni načrt ne zavezuje k temu) ali ga ponudi, pa se ga učenci ne udeležijo (ker je udeležba prostovoljna), dobimo učence, ki bodo šolo zapustili kot neplavalci. To pa je narobe. Osnovne šole ne bi smel zapustiti noben neplavalec, kar bi moralo biti jasno in nedvoumno zapisano v obveznem programu osnovne šole. Znanje plavanja štejemo za življenjsko pomembno veščino, enakovredno znanju pisanja in branja. V nekaterih okoliščinah je znanje plavanja še pomembnejše od katerega koli drugega znanja. Nobeno drugo neznanje ne bo povzročilo utopitve, ki lahko doleti neplavalce. Naučiti učence plavanja je ena temeljnih nalog osnovne šole. Žal pisci učnega načrta od šole tega ne zahtevajo. Mogoče pri naslednji reformi …
Športnovzgojni karton
V učnem načrtu nisem zasledil omembe športnovzgojnega kartona (ŠVK), ki učitelju kaže raven gibalne učinkovitosti vsakega posameznega učenca od prvega do devetega razreda. Zato lahko učence obravnava individualno, kar je pravzaprav vrhunski pedagoški prijem. ŠVK ima še druge naloge, pomembne z nacionalnega zornega kota. ŠVK je lahko empirična podlaga za nešteto raziskovalnih nalog. Izraz ŠVK je v štiridesetih letih, odkar deluje, postal uveljavljen terminus technicus (strokovni izraz) in hkrati edinstveni informativni sistem, ki je prerasel »čitalniško« dobo šolske »telovadbe«. Mnogi v svetu nam ga zavidajo. Zato je nenavadno, da učni načrt o tem nič ne reče. Ne poznam razlogov, zakaj je to pomembno pedagoško pomagalo zamolčano. Zakaj se izogibamo izraza in metode, ki nam jo drugi zavidajo?
V minulih letih merjenje gibalne učinkovitosti za učence ni bilo obvezno. Ne vem, kdo in zakaj se je tega spomnil. Če izpolnjevanje ŠVK za učence ni obvezno, je mogoče domnevati (kar potrjujejo tudi nekateri pedagogi), da se merjenju gibalnih zmogljivosti pogosto izognejo gibalno manj učinkoviti in zamaščeni učenci. Kako naj učitelj upošteva individualne potrebe učencev, če se izognejo meritvam tisti, ki učiteljevo pomoč najbolj potrebujejo. Z nacionalnega vidika je informativni sistem, ki ne vključuje vseh učencev, pomanjkljiv, ker ne daje verodostojnih informacij o dejanskem stanju v populaciji. Če informativni sistem (ŠVK) ne upošteva manj zmogljivih učencev in spregleda zamaščene, se povprečna ocena populacije učencev premakne na Gaussovi krivulji v smer boljših izidov. Tak informativni sistem »laže«, ker kaže boljše stanje populacije, kot je v resnici. Zato mora biti vsakoletno preverjanje gibalnih nalog, ki nam jih ponuja ŠVK, obvezno za šolo in učence. Težko je razumeti, da je pri vseh učnih predmetih preverjanje in ugotavljanje ter zapisovanje individualnih zmogljivosti učencev dopustno, samoumevno in obvezno, ugotavljanje in zapisovanje zmogljivosti, ki jih zahteva ŠVK, pa je nedopustno in neobvezno. Da ne bo nesporazuma: preverjanje gibalne učinkovitosti DA, ne pa ocenjevanje izidov meritev (ki so večinoma tudi genskega izvora).
Izbirni predmeti
V tako imenovanem obveznem programu lahko šola ponudi tudi tri različice izbirnega predmeta šport, vendar je vključevanje učencev vanj prostovoljno. Težko razumem, kako je lahko nekaj hkrati obvezno in prostovoljno. Pojmi »obvezen«, »lahko« in »prostovoljno« so nezdružljivi in zamegljujejo dejansko stanje stvari. Mea culpa, najbrž sem res preveč zahteven pri sporočanju pomembnih strokovnih informacij.
Bolj kot gornja zmešnjava me moti priložnostno izmišljena zavajajoča terminologija izbirnega predmeta na športnem področju. Med izbirnimi predmeti lahko učenci na športnem področju izbirajo med izbranim športom (košarka, nogomet, atletika … pojasnilo v oklepaju dodal S. K.), športom za sprostitev in športom za zdravje. Pojem izbrani šport je ponesrečen, ker je od treh ponujenih vsebin vsaka, ki jo učenec izbere, izbrani šport. Toda ta nerodnost je še najmanjša. Večje so naslednje. Naj spomnim, da nenehno oznanjamo, da se s športom ukvarjamo za krepitev zdravja in sprostitev. Potemtakem so vse tri ponujene vsebine namenjene sprostitvi in krepitvi zdravja, čeprav imata samo dve takšno oznako. In če nadaljujemo logično misel, potemtakem izbrani športi sploh »niso zdravi«, ker je to le tako imenovani šport za zdravje. Bolj zmedeno klasifikacijo si je težko izmisliti. Izbrani šport je lahko šport za sprostitev in šport za zdravje. Vse je lahko vse. O strokovni ali znanstveni klasifikaciji ni mogoče govoriti, lahko pa govorimo o spretni zvijači (prevari?), ki zaobide zakonsko določilo, ki ne dovoljuje, da učenci več let zapored izberejo isti izbirni predmet. Pisci učnega načrta so izbirni predmet šport poimenovali na tri različne (nelogične) načine in »umetno« izoblikovali tri predmete ter tako omogočili učencem, da šport kot izbirni predmet izberejo večkrat zapored. Zvijača je seveda v korist učencev, klasifikacija (izbrani šport, šport za sprostitev, šport za zdravje) pa je »šalabajzerska«. Še dobro, da se učitelji drugih učnih predmetov in načrtovalci šolskega kurikula ne poglabljajo v nesmiselno klasifikacijo ponujenega področja.
Nacionalno preverjanje znanja
Zaman sem v učnem načrtu iskal kakšno informacijo o nacionalnem preverjanju znanja. Iz drugih dokumentov vem, da sta bila dva predmeta (matematika, materni jezik) obvezna, tretji predmet pa je vsakokrat določil minister za vzgojo in izobraževanje. Minister je določil tudi geografsko območje, kjer se športna vzgoja preverja. Tako je bilo in nič ne kaže, da bi bilo po prenovi drugače. Ministru smo zelo hvaležni, da ni pozabil na športno vzgojo, žal pa si večje neumnosti, kot so jo uveljavili, ne bi mogli izmisliti. Preverjajo samo teoretično znanje, ne pa tudi praktičnega. Bistvo gibanja oziroma športa je obvladanje konkretne gibalne veščine. Na športnem področju zgolj teorija ne udejanja bistvenih vzgojno-izobraževalnih ciljev. S teorijo se ne okrepimo …
V roke mi je prišel vprašalnik, uporabljen za nacionalno preverjanje znanja. Eno od vprašanj je denimo: »Katere plavalne sloge poznaš?« Učenec lahko našteje vse plavalne sloge, čeprav ne zna plavati in se lahko utopi, če ga zalije voda. Podobnih vprašanj je veliko … učenec tako pozna športne igre, nobene pa še ni igral in nikoli še ni vrgel žoge na koš ali odbil odbojkarske žoge čez mrežo. Našteta je vrsta različne obutve, učenec pa mora povedati, katera je ustrezna za visokogorski pohod, čeprav še niti na Krimu ali pri Arehu ni bil.
Takšno nacionalno preverjanje znanja nikomur nič ne pove o nacionalni športni kulturi. Utemeljeno se sprašujemo, kakšen namen ima takšno nacionalno preverjanje. Razumnemu človeku se zdi smiselno preverjanje nekaterih veščin, ne pa teorije. Nacionalno preverjanje nekaterih teoretičnih prvin s področja športa je očitno namenjeno temu, da bo »volk sit, koza pa cela«. Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje nihče ne more očitati, da zapostavlja športno vzgojo, saj jo je vendar uvrstilo v nacionalno preverjanje, pa čeprav je takšno preverjanje nesmiselno. In sklep: če že imamo nacionalno preverjanje športnega znanja, naj bo to predvsem nekaj praktičnih veščin in spretnosti.
In za konec? Ne, ni še konec, le prispevek postaja predolg, zato ga je treba končati. Predolg pa je tudi učni načrt za športno vzgojo (109 strani), zlasti v teoretično-didaktičnem delu (34 strani). Dolžina učnega načrta ne kaže dejanske kakovosti vzgojno-izobraževalnega procesa. Slaba stran predolgih učnih načrtov je, da jih ne beremo. Predolgi govori na nobeni slavnostni prireditvi niso zaželeni.
