Ko ga tako gledam, me spreleti, da bo morda najbolje, da tudi ostane tako, brez glave. Še vedno je dovolj visoko, da ga takšnega, s soncem obsijanega, nihče zares ne pogreša. Vsaj njegove glave ne, s katero je vse od leta 1977 gledal čez vse krajane svojega mesta. Saj tistega, kar je gledal zadnjih trideset let in več, tako ali tako ne bi želel gledati. Nekaj podobnega si gotovo misli še kakšen proletarec v tem mestu, ki nikoli ne pozabi svojega ponosa. In če kaj, potem je ravno on poosebljal ta ponos.
* * *
»Kje si imel glavo?« me je pogosto spraševala mama, kadar sem izpeljal kakšno od svojih separatnih revolucij, ki so se skoraj po pravilu končale neuspešno. Pravega odgovora nisem našel in tako je še danes, le s to razliko, da je zdaj prepozno. Glavo bi moral zamenjati že dosti prej, a sem jo seveda preveč čuval in verjel vanjo tudi takrat, ko to morda ni bilo najbolj pametno. Še večkrat sem jo za kratek čas zamenjal za srce, kar pa spet ni bilo najbolje. Zdaj sem tu in še vedno »mislim s svojo glavo«. Ugotavljam pa, da to ni več dovolj; za razumevanje tega sveta bi moral bolj pozorno poslušati svojega prijatelja B. B., ki je še tam, v tistih Titovih časih, na ves glas kričal: »Zamenite mi glavo, zamenite mi oči, da bom lahko pozitiven, kot ste vi.« V teh verzih je bilo veliko več od golega uporništva in mladostniške neprilagojenosti; bila je vizija tistega, kar nas bo vse skupaj doletelo, in to zelo kmalu. Bila je pesnikova prerokba, ki je ne bi smel napisati. Bilo bi veliko bolje.
