In to ob ustreznih predlogih kandidatov nujno tudi s takojšnjim pozivom političnim strankam, da se trdno zavežejo k ravnanju, ki naj uresničitev te ideje omogoči. Zdaj pred volitvami, ko nobena od nasprotujočih si strani ne more biti gotova o svoji zmagi, je priložnost, da bi med razumnimi političnimi silami, ki hočejo dobro tej državi kot celoti, ne le sebi, do takega sporazuma vendarle prišlo – kakor koli se ob sedanjem razkolu to že zdi povsem neuresničljivo.
In ker se čas izteka, predsednica republike pa je obremenjena še z obilico drugih težkih problemov, sem poskusil prvi osnutek takega možnega medstrankarskega dogovora pripraviti sam. Na svojih posvetovanjih s parlamentarnimi strankami o možnih kandidatih za naslednje tri zamenjave ustavnih sodnikov bi predsednica te stranke lahko pozvala, naj ji sporočijo svoje stališče, podpis takega dogovora pa bi bil seveda odprt tudi za vse druge politične stranke. In, zelo važno: tudi že podpisan dogovor, če bi se politična volja (in državniška odgovornost zanj) vendarle našla, bi začel veljati šele pod pogojem, da bi sedanja parlamentarna večina ob volitvah na zdaj izpraznjena tri sodniška mesta res ravnala v skladu s podpisanim dogovorom. Prav sedanja parlamentarna večina bi tu seveda morala narediti prvi, za našo dosedanjo politično kulturo povsem nenavaden korak – toda ob trdni pisni zavezi tudi drugih, da bodo enako ravnali tudi takrat, ko bo parlamentarna večina sedanji nasprotna (ali kakor koli drugačna). In če bi se ta začetek posrečil, bi potem lahko nazorsko uravnoteženost ustavnega sodišča povzdignili še v ustavno načelo.
