Kdaj točno so nastale ideje samostojne Slovenije, je težko odgovoriti. Vse od nastanka prvega slovenskega političnega programa Zedinjene Slovenije leta 1848 in pozneje po vzpostavitvi prvih slovenskih strank so narodne programske težnje gravitirale v okvire enakopravnega mednacionalnega povezovanja znotraj širšega državnega okvira in le redko posegale po drzni ideji samostojne slovenske države. Konec karantanske samostojnosti v zgodnjem novem veku in tisočletni boj za slovensko državo spadata bolj v zakladnico nacionalne mitologije kot pa med primere znanstvenega pristopa historične obravnave slovenske pravne zgodovine in zgodovine politične misli. Čeprav so Slovenci že leta 1918 po tako imenovanem prevratu z nastankom države SHS postali državotvoren narod, v resnici slovenska politična elita vse do druge polovice osemdesetih let 20. stoletja nikoli ni zares premišljevala o samostojni državni poti.
Celo nasprotno, večina političnih programov je zajemala življenje znotraj večnacionalnih državnih oblik, s poudarkom na posebni kulturni, jezikovni, politični in gospodarski avtonomiji slovenskega naroda. Iz tega razloga je razumljiv odhod Slovencev iz Avstro-Ogrske in osem desetletij pozneje tudi iz Jugoslavije. Slovencem je državni okvir služil za polje lastne nacionalne samouresničitve. In ko državni sistem tega ni več omogočal in so bile mednarodne razmere zrele, se je slovenska nacionalna agenda naslonila na druge mednarodne povezave. Nekaj izjem in premišljevanj o neodvisni Sloveniji je zagotovo bilo, še posebno v kulturnih krogih protirevolucionarne emigracije, vendar ti niso temeljili na realni politiki mednarodnih odnosov in stanja. Zahteve po samostojnejšem položaju republike in njeni osamosvojitvi iz SFRJ so se začele v drugi polovici osemdesetih let, na eni strani znotraj intelektualne opozicijske civilne družbe s pozivi za demokratizacijo in strankarskim parlamentarizmom (na primer novorevijaši), hkrati pa tudi v uveljavljenih krogih etablirane socialistične elite, ki se je sporadično upirala centralističnim težnjam v jugoslovanski federaciji zaradi zaščite lastne pozicije moči.
Kot poudarja Repe, so razprave o tem, ali bi bilo bolje ostati v Jugoslaviji kot se osamosvojiti, brezpredmetne in z zgodovinopisnega stališča nesmiselne. »Po vsakem družbenem prevratu se vladajoča garnitura na njem utemeljuje in ne želi kreirati zgolj sedanjosti in prihodnosti, pač pa tudi preteklost. Prejšnje stanje nenadoma postane absolutno črno, totalitarno, stanje po prevratu pa svetlo in zunaj vsakega dvoma. V tem se politična retorika po vstopu v kraljevo Jugoslavijo, po nastanku socialistične Jugoslavije in po osamosvojitvi prav nič ne razlikuje. Kvečjemu v izrazju – ali pa še to ne.« Dejansko sta bila demokratizacija Slovenije in postopno iskanje poti zunaj Jugoslavije zapletena, celo protislovna procesa. V javnem diskurzu prevladuje politično skonstruiran in mitiziran pogled, v katerem obstajata samo »totalitarna« komunistična oblast in demokratična opozicija. »Zunanjega sveta ni, Jugoslavija ni federacija, v katero so Slovenci vstopili prostovoljno in v njej dosegli državnost. Je zgolj sovražna država, ki je na neki zgodovinski točki napadla Slovenijo, ker se je ta hotela osamosvojiti.« Bolj se osamosvojitev odmika in več kot izide kritičnih zgodovinskih del, bolj se hkrati tudi mitizira in ideologizira.
Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije
Za nastanek samostojne, suverene in neodvisne slovenske države sta morala biti izpolnjena dva koraka, in sicer odcepitev Slovenije od Jugoslavije in razglasitev neodvisnosti. Slovenija je bila leta 1990 sicer že država v skladu z ustavnimi določili, vendar po mednarodnih merilih ni bila suverena država. Zunanjo in deloma notranjo suverenost je morala šele pridobiti in izvrševati. Zato so morale biti pristojnosti po ustavni poti prenesene z zvezne na republiško raven. Prav ta ustavni in dejanski prenos pristojnosti je po Jambreku predstavljal konkretno vsebino slovenske osamosvojitve.
Tako je slovenska skupščina spomladi 1990 nadaljevala sprejemanje pravnih podlag za osamosvojitev ter 7. in 8. marca sprejela pet dopolnil k slovenski ustavi, med drugim, da je Republika Slovenija država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije. Ker je bil glavni cilj Demosa v primeru neuspeha konfederalnega modela osamosvojitev Slovenije, so nekatere stranke po volilni zmagi želele pospešiti njegovo uresničevanje mimo ustave, zato so pripravile Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, ki jo je skupščina vključno z opozicijo 2. julija 1990 sprejela.
Prvi člen deklaracije je določal, da skupščina Republike Slovenije, izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe, deklarativno razglaša suverenost Republike Slovenije. S sprejetjem deklaracije o slovenski suverenosti se je dejansko začela pot v državno samostojnost. Deklaracijo so na zvezni ravni ostro kritizirali. Zvezno predsedstvo je njeno sprejetje ocenilo kot protiustavno dejanje, ki preprečuje razrešitev krize v Jugoslaviji, in hkrati od slovenske skupščine zahtevalo, naj deklaracijo prekliče. Poleg tega je dalo zvezno predsedstvo slovensko deklaracijo v presojo zveznemu ustavnemu sodišču. Toda deklaracija ni bila zavezujoč pravni dokument in vladi ni nalagala konkretnih ukrepov, temveč je prinesla predvsem psihološki pritisk za pospešeno osamosvajanje, ob tem pa izzvala že običajne ostre odzive zveznega vrha.
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije
V Sloveniji je bilo kasneje ob »plebiscitu« že vse pripravljeno na osamosvojitev, ki se je zgodila 25. junija 1991 s sprejetjem temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v slovenski skupščini. S tem so slovenski organi dobili vso oblast na ozemlju Slovenije, prenehala je veljati ustava SFRJ, vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo do tedaj prenesene na organe SFRJ, je prevzela Republika Slovenija. Skupščina je sprejela tudi ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine in deklaracijo o neodvisnosti ter ustavni amandma, ki je uzakonil nove državne simbole, grb in zastavo, s čimer je bila osamosvojitev normativno temeljito pripravljena ter je temeljila na jugoslovanski in slovenski ustavni ureditvi. Slovesna razglasitev je ob preletavanju letal JLA potekala dan pozneje na trgu pred slovensko skupščino.
Naslednji dan se je začela vojna za Slovenijo. V nobenem od takrat sprejetih dokumentov nista uporabljena izraza suveren in suverenost, kar je razumljivo, saj je bilo še preveč neznank in predvsem tveganj s številnimi neznankami. Redki so bili tisti, ki so bili prepričani o tako briljantnem izidu naše poti v samostojnost in neodvisnost, sploh pa v tako hitro mednarodno priznanje naše nove države. Za vse doseženo gre zahvala takratni modro vodeni politiki in diplomatskim prizadevanjem, učinkovitemu vodenju oborožene in javne podpore plebiscitarno izraženi volji naroda, da želi živeti v samostojni in neodvisni državi. V celoti se je pokazala in uresničila moč ljudske volje, ki je bila neodvisna od vzvodov oblasti.
Ob vsem navedenem pa je treba ponovno poudariti, da je Slovenija tudi med oboroženimi spopadi suvereno obvladovala oblast na svojem ozemlju in v takratnih vojnih razmerah spoštovala mednarodno humanitarno pravo, kar je dokazala tudi z ravnanjem z vojnimi ujetniki. Zaključno dejanje obrambno-varnostnega procesa osamosvajanja pa se je zgodilo na pomolu koprskega pristanišča v noči s 25. na 26. oktober 1991, ko je slovensko ozemlje zapustil zadnji pripadnik jugoslovanske vojske. In od tistega trenutka dalje je Slovenija ne le formalnopravno, pač pa tudi dejansko postala suverena država.
Kritični pogled na suverenost danes
Leta 1991 smo vojni veterani 91, kasneje združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever, od državne suverenosti veliko pričakovali. Živeli smo z upanjem, da bo nova državna oblast kot najvišja, neomajna in neodvisna, tako navzven kot navznoter, uresničevala vsa v ustavo zapisana načela. Pričakovanja so bila upravičena, saj nas je priznala mednarodna skupnost, imeli smo ozemeljsko celovitost kot neodvisni subjekt mednarodnega prava in izvoljena oblast je imela priložnost voditi Slovenijo kot neodvisno, samostojno in suvereno državo ter ne bi smela pozabljati na državni praznik dan suverenosti.
Resničnost je žal drugačna. Govoriti moramo o zunanji in notranji suverenosti. Ko govorimo o notranji suverenosti, se premalo ali sploh ne zavedamo, kaj se je zgodilo in kaj se še danes dogaja z našo ekonomsko suverenostjo. Privatizacija družbenega premoženja in njena razprodaja, razprodaja in uničenje slovenskih evropsko in svetovno uveljavljenih blagovnih znamk, razne afere, kot je TEŠ 6, prodaja naravnih virov, vključno z dajanjem v najem zemlje tujim lastnikom, in še bi lahko naštevali.
Zdaj, ko sta državna srebrnina in zlatnina razprodani, se je bilo treba prisesati na državne jasli in ob vsaki najmanjši krizi opazujemo in poslušamo predstavnike kapitala, kako prosijo državo za pomoč, sicer bodo že čez nekaj dni propadli. Temu sledi izsiljevanje vlade s strani družbenih skupin na vseh ravneh družbe. Nestrpneži vseh barv s pridom povzemajo oziroma izrabljajo vse postopke in razmišljanja, značilne za politični ekstremizem, zmerna večina pa z nezanimanjem in celo strpnostjo tolerira vse njihovo početje. Pri tem se ne zavedajo, da bodo zaradi tako popustljivega odnosa ti nestrpneži kdaj kasneje načrtno uničili temelje družbene tolerantnosti in tako prispevali k nadaljnji razprodaji suverenosti.
Razmere v našem okolju so skrb vzbujajoče in že načenjajo našo zunanjo suverenost. Države v našem bližnjem okolju tekmujejo v ustvarjanju vojaške premoči, njim pa sledimo tudi mi z zavezo do zveze Nato. Ob tem naši vzhodni sosedje še vedno razmišljajo o popravi zgodovinskih krivic in razkazujejo stare in nove zemljevide celo v Bruslju, kjer brez kritične misli sprejemajo vse, kar nestrpneži položijo na parlamentarne klopi. Naši zahodni in severni sosedje pa sprenevedajoče enačijo antifašizem s terorizmom in po nekaj letih nadaljujejo mazaške akcije na slovenskih zapisih in spomenikih. Edino, kar lahko rečemo, je, da v tem »sodobnem času«, ko je svetovna politika doživela moralni bankrot in postala prostor nezaslišanih laži, ne bo nobeno presenečenje, ko bo ogrožena tudi naša zunanja suverenost.
Zato vojni veterani, združeni v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo in Zvezi policijskih veteranskih društev Sever, ponovno opozarjamo na potrebo po krepitvi tako notranje kot tudi zunanje suverenosti. V nasprotnem primeru bosta politična radikalizacija in politična normalizacija ekstremizma počasi in nevidno povzročili notranjo politično nestabilnost, ki bo omajala ne le notranjo, temveč tudi zunanjo suverenost države na mednarodni ravni.
Dr. TOMAŽ ČAS, predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever
LADISLAV LIPIČ, upokojeni general major in predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo
