Tisti, ki menijo, da so na trgu dela težave s ponudbo, opozarjajo na to, da se je ECI med lanskim in letošnjim septembrom povečal za 3,7 odstotka, kar je več, kot je bila 3-odstotna letna rast v letih pred pandemijo, to je v času administracije nekdanjega predsednika Donalda Trumpa. A ker so cene potrošnih dobrin v zadnjem letu narasle za 5,4 odstotka, je po ECI realna plača med enim in drugim septembrom padla za 1,7 odstotka. V gospodarstvu, ki je pod pritiskom zaradi težav v ponudbi na trgu dela, bi delavci morali imeti dovolj pogajalske moči, da bi dosegli zvišanje realnih plač. Napovedovanje je zelo težko in tvegano. A to, kar vidim zdaj, sem napovedal pred dvema ali tremi leti. Res je namreč, da okrevanje ameriškega gospodarstva kot voznik, ki nenadoma pospeši, pušča inflacijske sledove drsenja na asfaltu. Toda kot sem pojasnil maja, se nas to ne tiče, ker »’hitro speljevanje in žganje gum’, ko se avto vključuje v promet na avtocesti, ni enako kot pregrevanje motorja«.
ZDA trenutno niso v situaciji, ko bi preveč denarja iskalo premalo dobrin, kar bi lahko vodilo do prevelikega povpraševanja po delovni sili in sprožilo inflacijsko spiralo. Tako je kljub dejstvu, da pandemija covida-19, ki se še nadaljuje, in z njo povezana vrsta motenj še naprej povzročata občutno pomanjkanje delovne sile. Današnja zaposlenost v ameriškem gospodarstvu je tri odstotke pod tisto, ki jo štejemo za raven polne zaposlenosti. Raven zaposlenosti Afroameričank in delavcev, ki niso končali srednje šole, je 4,5 oziroma štiri odstotke pod to ravnijo.
Vendar pa ekonomisti, ki jih cenim, zdaj govorijo tako, kot da bi bilo gospodarstvo v resnih inflacijskih težavah. Jason Furman, nekdanji vodja Sveta strokovnjakov za ekonomijo pri predsedniku Baracku Obami, meni, da je »izvirni greh preobsežen ameriški načrt reševanja«, to je 1900 milijard dolarjev vreden paket okrevanja, ki ga je predsednik Joe Biden podpisal marca. Furmanovo stališče je, da bi bilo bolje, če bi imeli manj agresivne ukrepe in tako letos počasnejšo rast zaposlovanja ter počasnejše okrevanje pri gospodarski rasti, ker Bidnov načrt »sicer prispeva k večji produktivnosti, a tudi k višjim cenam«. In po pisanju istega novinarskega poročila iz New York Timesa nekdanji ameriški finančni minister Larry Summers meni, da »obstaja tveganje, da inflacija uide izpod nadzora«.
Tisti, ki so zaskrbljeni zaradi inflacije, trdijo, da je pandemična kriza ves čas krnila ponudbeno stran gospodarstva, s tem, ko je povzročila veliko zgodnjega upokojevanja, pa tudi dolgotrajne motnje v dobavnih verigah, od katerih je bil pred tem odvisen velik del produktivnosti in blaginje. Morda to drži. A podoben argument je pred desetimi leti po svetovni finančni krizi leta 2008 poskušal upravičiti gospodarsko politiko, ki ni hotela do konca pritisniti na plin in je poskušala hitro ponovno zaposliti tako imenovane delavce »ničelnega marginalnega produkta«. Ena od posledic te previdnosti je bila izvolitev Donalda Trumpa, katerega vzpon je omogočil bes tistih, ki so trdili, da elite bolj skrbijo za migrante in manjšine kot pa za delavce, ki se jim ni uspelo vrniti na raven življenjskega standarda in gospodarske moči, kakršna so imeli pred krizo leta 2008.
Nenazadnje nekateri pravijo, da je ne glede na to, ali so na trgu delovne sile težave s ponudbo, inflacija – pa naj to povzročajo dejavniki ponudbene strani ali dejavniki strani povpraševanja – visoka in dovolj pomembna, da jo bodo podjetja in gospodinjstva hitro vključila v svoja pričakovanja. Tako je treba inflacijsko kačo pokončati zdaj, ko je še majhna, preden se poveča in pogoltne vse, kar ima vrednost.
A za zdaj naraščajoča inflacija še ni bila vključena v fiksne cene gospodarstva, vsaj taka je ocena filiale ameriške centralne banke v Atlanti. Res je, da je rentabilna inflacijska stopnja na finančnih trgih pri 2,35 odstotka, kar je več kot polovico odstotka nad tisto v letih 2010–2019. Toda današnja raven je podobna tisti v prvi polovici desetletja in malo pod ravnijo, ki bi bila skladna s ciljem ameriške centralne banke, ki je dva odstotka na leto.
Sedanji dvig ameriške inflacije je najbrž samo odtis gume na cesti kot posledica postpandemičnega okrevanja. Ni znakov, da bi bila inflacijska pričakovanja odpravljena. Trg delovne sile je še vedno dovolj šibak, da so delavci nezmožni zahtevati bistveno izboljšanje realne plače. Finančni trgi so ravnodušni glede možnosti povečanja inflacije. In bistveno fiskalno krčenje že poteka. Glede na vsa ta dejstva se zastavljata naslednji vprašanji: zakaj bi nekdo trdil, da je »izvirni greh« »čezmerni ameriški načrt reševanja« gospodarstva, in ali je zaostrovanje monetarne politike takoj zdaj pravi način, da se spokorimo za ta greh? Sam na primer preprosto ne morem slediti tej logiki.
©Project Syndicate J. Bradford DeLong, profesor ekonomije na University of California v Berkeleyju, je bil pomočnik finančnega ministra ZDA v času Clintonove administracije.
