Rojen leta 1924 v vasi Poščupovo v nekdanji Rjazanski guberniji se je Martinuškin že kot mladenič pridružil Rdeči armadi. Po končanem šolanju na Habarovski vojaški šoli so ga leta 1943 poslali na fronto, kjer je služil v 322. strelski diviziji. Bil je dvakrat ranjen, a je preživel pekel vzhodne fronte.
Toda pravi šok ga je čakal šele ob koncu vojne. Ko je njegova enota januarja 1945 vstopila v Auschwitz, je naletela na prizore, ki jih človek ne pozabi. »Ko smo se približali ograji, smo začeli videvati ljudi. Bili so izčrpani, izmučeni, s črtastimi oblačili, nekateri oviti v odeje. V njihovih očeh smo videli, kako srečni so, da so še živi. Srečni, da se je pekel končal,« je povedal v enem od intervjujev.
V tistem trenutku še niso vedeli, da so peči, ki so jih videli, namenjene sistematičnemu sežiganju ljudi, žrtev plinskih komor. »Najprej smo mislili, da so to le krematoriji. Kasneje smo dojeli, da so bile te peči del industrije smrti.«
Po smrti Davida Dušmana leta 2021 je Martinuškin ostal edini še živeči vojak, ki je sodeloval pri osvoboditvi Auschwitza.
