»Vsa moja narava je samo narava,« je pristavil umetnik, »surova, brez ljudi.« Zato je tudi gozd – eden najbolj brezčasnih simbolov v umetnosti – razlastil barve. In ga spremenil v rdečo, kar so si gledalci festivala KAOS 2024 razlagali po svoje: kot svarilo pred uničenjem, podnebnimi spremembami, kot še eno »napako«. Tudi Drevo življenja, umetniško delo, ki ga je tistikrat postavil na ogled v galeriji Layerjeve hiše, je s svojo večplastnostjo porajalo prenekatere razmisleke, človeka pa definiralo kot zloveščo – ali zanemarljivo – postavko.
Kako neki se je iz zatočišča, kjer vladajo prvinski nagoni, prežeti z mističnim, duhovnim, vsemogočnim, znašel v političnih vodah, sem se spraševala, ko sem ga kmalu zatem obiskala na gradu Tivoli, kjer je v grafičnem ateljeju MGLC snoval novo serijo grafik.
Stene okoli velikanskega tiskalnega stroja je zapolnil z enobarvnimi podobami, manipulacijo časopisne naslovnice, ki je že tako strašljivo podobo Donalda Trumpa spremenila v razpotegnjeno, pokvečeno sliko ameriške politike. Ne le zaradi njene nravi, marveč tudi zaradi njene velikosti in repeticije je vzbujala še bolj zlovešče občutke. Da se bodo kmalu začeli potrjevati tudi v realnosti, je dal slutiti še možicelj na šestih ali sedmih odtisih, ki so se sušili na mrežasti polici. Njegovi obrisi so bili navkljub spačenosti še vedno zelo jasni. »Milošević,« sem dešifrirala in se zagledala v njegovo desno roko, iz katere je kot vrh nebotičnika štrlel sredinec. Ena najstarejših žaljivk na svetu, kot je nekoč za BBC zatrdil znameniti angleški antropolog Desmond Morris, menda izhaja še iz antičnih časov, uporabljale pa naj bi jo tudi opice.
