Tiste dni je v državni politiki vrelo. Brbotalo je že nekaj časa, mehurčki so butali drug ob drugega in se jezno borili za svoj prostor. Iz lonca je kipelo, parket pred štedilnikom je bil že pošteno namočen, grozilo je, da se bo napihnil in ga bo nujno zamenjati. Treba je bilo ukrepati. Kljub nezavidljivi situaciji je bilo vzdušje v gostilni sproščeno. Kozarci so trkali, zbrani so govorili drug čez drugega in se trepljali po ramah. Ko se je že zdelo, da se hrup ne bo nikoli polegel in da gre morda le za zabavo ogvantanih uradnikov, je Lojze, med vsemi najbolj muzikalen mož, segel v žep suknjiča, izvlekel ustno harmoniko, ki jo je vedno nosil s sabo, in močno pihnil, da je preglasil druge. Zaslišal se je B-dur, glasovi so se počasi polegli. Potem so zapeli Zdravljico.
Po koncu se je glasno odhrkal France. Če dovolite, bi jaz začel, če ne bo tole trajalo do takrat, ko bo šlo že vse v franže, a ne. Prej bo vina zmanjkalo, je bleknil Miha, ko je šele v tretji steklenici, ki jo je prijel v roke, našel toliko tekočine, da je bilo za soliden špricer.
Dajte no, fantje, ni ga za srati. Stvar je resna, a ne, je nadaljeval France. Govoril je počasi, na trenutke zaletavo. Bil je najstarejši, zato so ga spoštovali. Z osamosvojitvijo smo dobro opravili. Imamo manj, a je vse naše. Zdaj nam grozi, da bomo še to izgubili. Gospodarstvo hira, namesto da bi imeli kaj od njega, ga bomo morali nazadnje poceni razprodati. Mi pa špetir na špetir. Jebemu, a ne. Nismo se za to borili, se mi zdi, a ne. Za vse je dovolj, ne moremo pa imeti, če po tem grabi toliko rok. Zdravstvo, šolstvo, javna uprava, državna varnost, davčni sistem, mater, pa saj je treba še vse zrihtati, a ne. Tukaj je denar, tukaj je oblast, tukaj je nadzor. Zmenimo se, a ne.
