Aktivizem na ulicah je ni privlačil, ideja o pogozdovanju pa jo je pritegnila. Za to, da bi posadila gozd, ni imela na voljo zemljišča, a če že ne more saditi dreves, lahko vsaj vzgoji sadike, je ugotovila. Jeseni se je podala v naravo, nabrala semena leske, hrasta, jerebike, jelše in jih skrbno kalila na toplem ali hladnem, kot so zahtevala navodila. Posadila jih je v prazne embalaže od mleka, ki jih je zbirala pri sosedih. Sprva o svojem projektu ni nikomur pripovedovala, saj bi ji bilo nerodno, če iz vsega ne bi bilo nič.
Toda prvi poganjki so iz zemlje pokukali ravno med pandemijo covida in drevesa so zrasla. Ko je poiskala organizacijo, ki bi jih posadila, je spoznala skupnost Make it wild, ki ne le sadi, ampak za drevesa tudi dolgoročno skrbi. Jeseni so njena prva drevesa našla dom v dolini Nidderdale, kjer zdaj povezujejo dve območji starodavnega gozda. Tudi manjšim sadikam je našla prostor, v drevesnem vrtu organizacije Longlands Common so jih z veseljem sprejeli.
Prijatelji in sosedje pa so se medtem priključili njenim prizadevanjem: zbirali so embalažo, pomagali z zalivanjem, kompostom in popravilom rastlinjakov. Po treh letih in 2000 drevesih je vzgoja drevesnih sadik postala njen način življenja. »Mogoče je moj prispevek kaplja v morje,« pravi Janet, »toda tudi morje je sestavljeno iz kapljic.«
