Glasni italijanski gostje so prišli iz Trsta, ki je dvajset kilometrov proti zahodu. Tam je ista zmeda. Glavni trg, ki mu v slovenščini rečemo Veliki trg, se po njihovo imenuje Piazza unita d'Italia. Trg združitve Italije. Ampak tako kot Titovega trga ni zgradil Tito, tudi Velikega trga ni zgradil Mussolini. Prvi je sedaj v slovenskem mestu v Sloveniji, drugi je v italijanskem mestu v Italiji. Ampak sredi Trsta se ti zdi, da si na Dunaju. To je kot Mariahilferplatz brez četrte stene, namesto na katedralo svetega Štefana gledaš na Jadransko morje. Vendar nihče ne govori nemško. Prej slišiš slovenščino kot nemščino. Vse je narobe. Kako sta nastali ti dve mesti in zakaj sta tako čudni?
Paleontologija izumrlih držav
Da bi našla odgovor, sva s fotografom Tomažem Skaletom odšla iz Ljubljane v Zagreb k Giovanniju Valeju. Na poti smo srečali enega od možnih odgovorov na vprašanje. Na Trgu Dražena Petrovića sem za seboj zaslišal znan glas. Pesnik Ahmed Burić je ravnokar izstopil iz vlaka in je odhajal k svojemu založniku. Burić živi v Sarajevu, prišel je iz Prage, midva pa sva iz Ljubljane prišla k Italijanu, ki živi v Zagrebu. V to naključno srečanje je bilo vpletenih pet držav. Kakšno naključje! »To ni naključje, Bure,« sem zaklical. »Vsemogočni ima z nami načrt in nam je organiziral srečanje pri nebotičniku Cibone.« Vendar je Burić odkimal. Prej bi verjel, da je zemlja ravna plavajoča plošča na morju, kot pa, da je nekaj nad nami. Nad nami je bilo samo nebo. Isto nebo, ki je bilo tam, ko so naši predniki iz Gorice in Trsta, Ljubljane in Sarajeva živeli v isti državi, v kateri sta bila tudi Zagreb in Praga. Država je izginila, vendar je za seboj pustila marsikaj. Med drugim Zagreb, Ljubljano in Trst. Koper je okupirala in ga vzela neki drugi državi. O tem smo se v Zagreb prišli pogovarjat z Valejem.
Italijan je doma iz Humina v Furlaniji. Hribovsko mesto ima slovensko ime, vendar je v Italiji in tam mu pravijo Gemona. Vale je študiral na tržaški univerzi v Gorici in potem v Franciji, kamor je odšel s štipendijo Erasmusa. V Parizu je tri leta delal kot novinar. Leta 2014 pa se je odločil, da bo delal kot tuji dopisnik nekje v Evropi. Odšel je na Balkan, se naselil v Zagrebu, se naučil srbohrvaško, tako da je lahko pokril več držav. Ni bilo težko. Selil se je znotraj Evropske unije. Sedaj dela za francoski radio RSI, za francoski dnevnik La Crois, za observatorij Balcani e Caucaso.
