Ob usodnejših ali vsaj občutljivejših vprašanjih, kakršno je bilo, na primer, vprašanje določitve južne meje oziroma arbitraže, pa je šlo po mojem mnenju tudi za nedopustno prelaganje odgovornosti vladajočih na ljudstvo oziroma za načrtno izmikanje odgovornosti za morebitne zgrešene odločitve.
V teoriji sicer referendum odpira možnost za širšo javno debato, a v praksi to na žalost pomeni, da je ob referendumih o oploditvi samskih žensk, o družinskem zakoniku ali o izjemnih pokojninah za kulturnike – če naštejem le nekaj najbolj odmevnih primerov – celotna družba več tednov razlivala žolč, se žalila in poniževala ter se brezsramno utapljala v najnizkotnejših predsodkih, izplen česar so bili le še globlji prepadi med grmečo večino na eni in nezaščiteno manjšino na drugi strani. In najbrž ni bilo v naši državi nikdar težje biti istospolno usmerjen kot v času referendumske debate o posvajanju otrok istospolnih partnerjev.
