Najpreprostejši del njegove odisejade je bil morda prav začetek. Kot nekdanji lastnik internetne kavarne v Gazi si je s 5000 dolarji podkupnine v Rafi zagotovil prečkanje meje v Egipt. Od tam je poletel na Kitajsko, kjer je poskušal dobiti azil, a brez uspeha. Vrnil se je v Egipt in se odpravil v Libijo, da bi od tam s tihotapci poskušal na enem od čolnov priti v Evropo. Desetkrat je poskušal in desetkrat je spodletelo.
Nato se je domislil drugega načina, kako bi prišel do sorodnikov v Nemčiji. Prek libijske spletne prodajalne si je kupil vodni skuter za 5000 dolarjev in nato vložil še poldrugega tisočaka v rešilne jopiče in GPS. Skupaj s še dvema begunkama je nato na vodni gliser privezal še gumenjaka z živili in se odpravil na pot. 350 kilometrov ga je ločilo od evropske obale. Ko je peljal mimo tunizijske, so ga lovili tamkajšnji policisti, a jim je ušel. Čeprav je s pomočjo umetne inteligence računal, koliko goriva bo potreboval do italijanske obale, izračuni niso bili pravi, zato so dvajset kilometrov pred Lampeduso le še lebdeli na vodi, dokler jih ni rešil patruljni čoln Frontexa. Ko so ga nato v Italiji premeščali v drug begunski center na celini, je pobegnil. Poletel je v Bruselj, od tam pa se je z javnim prevozom odpravil do Spodnje Saške, kjer so ga pričakali sorodniki.
V Nemčiji je zaprosil za azil. Če mu ga bodo odobrili, bo poskušal iz Gaze na varno pripeljati še ženo in otroka. »Življenje brez njiju nima smisla,« pravi.
