Dogodivščine, ki sem jih omenjal v Junoni pred vrati poletja, so bile vezane na »osamosvojitveni« čas v letu 1991. Toda nisem čisto natančno opisal srečanja z Bebo, kot smo ji rekli po domače, in tukaj je »legenda« na mestu, saj nje že nekaj let ni več na tem svetu. Na katerem svetu potem je? V svetu zgodbe, ki jo zapisujem, ko opojni klavir Torda Gustavsena odzvanja v svetlobi poletnega dne? Mogoče. Mogoče tudi zato pišem te spominske arabeske … Da oživijo podobe in duhovi minulih let, ker ta leta so zgolj še v spominu živih prič in to je tista »tajna vez«, tista pravljična nit, ki se razpleta skozi čas.
Podobe vidim, kot bi bile pred menoj danes.
Mrak v Stari Ljubljani. Policijska ura. Ulice so prazne. V zraku je čutiti napetost življenjske negotovosti. Toda moj korak je odločen. Stopam proti Škucu. Na vratih stoji »vražji angel« in me premeri od nog do glave. Lepo ga pogledam. Za šankom sloni desperado. Okoli njega se gnete še kakšnih ducat mestnih fac in med njimi mi pade v oko črnolaska, ki pleše med rahlo okajenimi postavami. Pristopi in se predstavi (komunikacija se hipno vzpostavi – tisto bistveno, kar poznajo živali in otroci po svoji naravi, odrasli ljudje pa le redko): Beba. »Polo.«
