Za vinogradnike seveda tudi. Ker takrat zoper ti dve hudi bolezni vinske trte še niso poznali pripravkov za njihovo zatiranje, kakršne poznamo danes, so iz Amerike začeli dovažati še sadike zdravih ameriških trt. Z njimi so nekaj po letu 1860 nehote in nevede prinesli največjega sovražnika te plemenite rastline, kot jo vinogradniki in vinarji radi imenujejo – trtno uš. To so zelo majhne, približno en milimeter velike žuželke, ki se hranijo s sokom trsnih korenin, dokler jih ne uničijo. Ko uničijo eno trto, se preselijo na drugo in tako naprej, dokler ne uničijo celotnega vinograda ter zatem še sosednjega in naslednjega sosednjega … Do konca 19. stoletja je ta uš uničila večino vinogradov. Njen zelo škodljiv vpliv na trto so najprej opazili v Franciji, leta 1868 pa pri Klosterneuburgu v dunajskem okrožju. Od tam je prek Ogrske nekako prišla v zahodne dele Hrvaške. Od štajerskih vinogradov na območju Bizeljskega jo je ločila samo mejna reka Sotla, ki zanjo ni bila preširoka. Tako je svoje uničevalno delo začela leta 1880 še na Bizeljskem. Sočasno so trtno uš zaznali tudi v Istri, kamor so jo prinesli iz Italije. Iz Istre in z Bizeljskega se je kmalu razširila na vse slovenske vinorodne okoliše. Zoper to drobno rumenkasto nadlego dolgo niso našli nobenega protiukrepa, zaradi česar so bili kmetje na robu obupa in propada. Mnogim je vinogradništvo predstavljalo edini vir dohodka. Znanstveniki vse Evrope so zaman skušali najti škropivo, s katerim bi jo zatrli. Nazadnje so rešitev našli v neokuženih odpornejših ameriških vrstah trte, ki so postopoma nadomestile evropske.
(Trtna uš čedalje bliže.)
Včerajšnje »Novice« poročajo, da se je zdaj trtna uš, ta največa pokončevalka vinskih trt, prikazala že na Hrvaškem ob kranjsko-štajarski meji, kjer je ob Sotli več vinogradov popolnoma že v njeni oblasti. Treba bo toraj največe pozornosti, da se pošast ne zanese na Kranjsko in Štajarsko in ne loti se tudi vinogradov, ki so skoro edini dohodek prebivalcev teh krajev. Ko je zatrošena, ni zoper njo nobene pomoči več, vsaj dozdaj je še niso mogli nikjer zatreti, in vinogradi so vničeni morda za večne čase. (…)
Slovenec, 26. avgusta 1880
Pri Brežicah
pripetil se je obžalovanja vreden razpor med posestniki vinogradov in komisijo, kateri je nalog zatirati trtno uš. Posestniki, slabo podučeni, poskusili so siloma zabraniti pokončanje vinograda, v katerem se je prikazala trtna uš; prišlo je do krvavega boja, več posestnikov je poškodovanih, mnogo zaprtih in zdaj je komisija dobila na pomoč blizo 200 vojakov, da bode nadaljevala delo zatiranja. Da bi se pri takih prilikah ljudje ne dali šuntati po zlobnih podpihovalcih, ampak poslušali svoje prave in znane prijatelje.
Novice, 25. julija 1883
Naredbe zoper trtno uš.
Tudi slovenskim vinorejcem preti uže iz bližine velika nevarnost za vinorejo po trtni uši. Marsikateri sloveč slovenski vinski kraj ima uže v svojih vinogradih tega nevarnega gosta, in njemu pridružujejo se, kakor nam dokazujejo noveje žalostne dogodbe pri Brežicah, še druge ne manj hude nezgode.
Ako tedaj slovenske vinorejce sploh opominjamo, trtno uš kot najnevarnejšega uničevalca vinogradov opazovati z največo skrbnostjo, posebno zato, ker se skrivaj prikrade v vinograde in tudi potem ne konča vseh vinskih trt naenkrat in tudi posamezne napadene trte naenkrat, temveč polagoma in se potem širi po razmerah hitreje ali bolj počasi; ako tedaj vinorejcem priporočamo največo pozornost sploh, opominjamo jih pa še posebej, da se natanko držijo vseh naredeb, katere izdajajo za to poklicane oblastnije v ta namen, da se zabrani razširjevanje trtne uši. (…)
Novice, 12. septembra 1883
Vojska zoper trtno uš.
Na Bizeljskem, v okraji Brežice, kjer gospoduje pogubonosna trtoskazka, je, kakor se nam poroča, vlada v najem vzela nekoliko zemljišča, da v pokončanih vinogradih sama poskusi zasajati trto, kakoršno omenjeni mrčes prezira in raste v Ameriki. V ta namen sta nastavljena dva nadzorovatelja, ki bodeta oskrbovala delo pod vodstvom gospoda Hanzelja. Razumeva se samo ob sebi, da sta nadzornika oba Slovenca; eden je doma od sv. Petra pod Sv. gorami, drugi pa iz Ponikve ob železnici. Opravila se bodeta lotila še tekom tega meseca.
Slovenec, 16.januarja 1884
(Žalostno sporočilo)
za nas Dolenjce je ono deželnega odbora, ki nam kaže v koliko vinogradih se je vže naselila požrešna trtna uš. Poglejmo: Krško okrajno glavarstvo ima 4.474 hektarov vinogradov od uši okuženih 2.543 ha. Novomeško okr. glav. ima 2.972 ha., okuženih 1.237 ha. Črnomeljsko okr. glav. ima 1.991 ha., okuženih 1.546 ha. Postojnsko okr. glav. ima 10.609 ha., okuženih 478 ha. Skupaj ima Dolenjska vinogradov 11.437 hektarov, uš pa je letos vže v 5.805 hektarih, toraj vže v več kakor polovici vinogradov. (…)
Dolenjske novice, 15. novembra 1890
Pozabljeni Dolenjci.
V državnem proračunu za 1. 1897 nahaja se med drugimi tudi sveta 80.000 gl. za brezobrestna posojila v namen ponovitve po trtni uši uničenih vinogradov.
Ker se je oglasilo za dobavo takih posojil toliko vinogradnikov, da navedena svota nikakor ne zadostuje ustreči prositeljem, podala sta se gg. poslanca Pfeifer in Povše dne 30. aprila do g. referenta v kmet. ministerstvo – g. poljedelski minister je bil odsoten z Dunaja – ter sta toplo priporočala, da bi se primerno zvišala ta svota. (…)
Ko se je bila prikazala na Dolenjskem filoksera (trtna uš), storilo se ni dolgih 10 let nič, da bi se odpomoglo prizadeti škodi, sami iz svoje moči pa si vinogradniki tudi niso znali pomagati. Žalostni, bedni položaj dolenjskih vinogradnikov izpoznamo še le, ako pomislimo, kolika ogromna svota dohodkov je izostala, koliko narodnega premoženja se je izgubilo zbok trtne uši tekom 15 let! (…)
V sosednem okraju brežiškem, kjer so bile slične nezgode, dobili so oškodovani posestniki podporo v denarji in živilih (semenih) – Krški okraj pa ni dobil nobene podpore. Ta razlika v postopanju, katera je radi bližnje soseščine obče znana, vzbuja pri narodu nemalo ogorčenost. (…)
Slovenec, 10. maja 1897
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
