Poleg dogovorov o usklajenih napadih na nemške sile so se pogovarjali tudi o prihodnji podobi sveta in svojih interesnih vplivih na posameznih območjih zemeljske oble. Pri risanju različnih opcij so se zaradi njenega geostrateškega položaja večkrat dotaknili tudi vprašanja Jugoslavije in širšega Balkana. V Teheranu so se proti koncu leta 1943 dogovorili, da bo udarna smer napada na Nemčijo potekala na območju Normandije in ne prek balkanske obale Jadranskega morja, kot je predvideval eden od Churchillovih scenarijev. Britanski premier je namreč želel na tak način preprečiti prehitro prodiranje Sovjetov proti zahodu. Churchill in Roosevelt sta se na tem kongresu tudi dogovorila, da bosta vojaško pomoč poslej pošiljala Titu in ne Mihajloviću. Precejšen vpliv na to odločitev ameriškega predsednika naj bi imel tudi naš Louis Adamič. Glede interesnih območij velesil na Balkanu so veliko dlje kot v Teheranu prišli leta 1944 na konferenci v Moskvi (brez predstavnika ZDA), kjer so si glede teh vplivov Jugoslavijo razdelili na pol. Vzhodni del Moskvi, zahodni del Londonu. To razdelitev naj bi Stalin in Churchill narisala na navaden kos papirja, ki jima je bil tisti trenutek pri roki. Churchill je pozneje menda izjavil, da bi bil ta kos papirja lahko zelo nevaren dokument, če bi prišel v napačne roke. Toda vse to je bilo kot račun brez krčmarja, kajti Tito je po koncu vojne ubral drugačno pot, ki v scenariju velikih treh ni bila zarisana.
Tudi Mrs. Roosevelt navija ušesa Stalinu in Titu
Mrs. Eleanor Roosevelt, žena pokojnega predsednika Zed. držav, je bila pred nekaj leti znana, da je bila silno naklonjena zlasti mladim komunistom. V Beli hiši so si kar vrata podajali, in hodili tje na čaj. Vse dotlej, da so pokazali svojo pravo barvo, ko so pri nekem zborovanju izžvižgali njenega moža. Potem jih je menda nehala pestovati in ujčkati.
Tudi Lojze Adamič je bil njen varovanec in morda se ima samo nji zahvaliti, da je imel dostop v razne vladne urade. To je bilo menda še takrat, ko visoka gospa ni vedela, kaj je Adamičeva glavna misija v Ameriki – propaganda za Tita. Danes si bržkone ne bosta več tako na roke, če primerjamo, kaj pravi danes ona o Titu, katerega Adamič še vedno smatra za »edino pravega voditelja v Evropi«. (…)
Vsem tem bo morda prav prišlo, če bodo čitali in čitale, kaj danes misli in pravi gospa Roosevelt o »dveh velikih« — Stalinu in Titu. V svoji dnevni koloni »My Day« pravi Mrs. Roosevelt sledeče:
»Upam, da sta oba, Rusija in maršal Tito zdaj v polnem poučena o reakciji naroda v tej deželi z ozirom na skrajno nepošten in krut napad Jugoslavije na ameriška prevozna letala in z ozirom na Rusijo, ki v tem brani jugoslovansko vlado.« (…)
Ameriška domovina, 30. avgusta 1946
Stalin je obljubil Churchillu oblast nad Jugoslavijo
Lojze Adamič trdi, da je bivši angleški premier Churchill pridobil predsednika Roosevelta na svojo stran proti Jugoslaviji. Povedali smo že na tem mestu, kako da Adamič slabo pozna razvoj dogodkov in pa diplomacijo, če kaj takega trdi. Rekli smo pa, da je bil Churchill res tisti, ki je pregovoril Roosevelta, da je presedlal od Mihajloviča na Tita, torej je storil Churchill prav to, za kar se je Adamič poganjal in se poganja še danes – za Tita.
Seveda; za vso to potezo pa ni bil originalno Churchill, ampak Stalin, ki je oba, Churchilla in Roosevelta dobro potegnil, da sta prodala Jugoslavijo komunistom – po ovinkih, toda po dobro premišljenem načrtu Moskve.
To je kos zgodovine in če bo g. Adamič dočakal izdajo tozadevne knjige, bo lahko o tem sam čital. Dokler pa te knjige še ni na svetlem, bo morda dobro, če Lojze in drugi njegovi »tovarši« o tem že prej zvedo, da se bodo znali orientirati in da bodo videli, da je Stalin prvotno izročil Jugoslavijo v angleško politično sfero in da je šele pozneje tam nastanil svojega agenta – Tita.
Ameriški komentator Drew Pearson, o katerem pravijo, da ima največ pogleda za diplomatske kulise, poroča o tem slučaju takole:
V Teheranu je bilo, kjer so bili zbrani Stalin, Churchill in Roosevelt. Stalin in Churchill sta si tam razdelila Balkan, dočim je Roosevelt dal tej kupčiji svoj blagoslov, eno najslabših diplomatskih potez, ki jih je Roosevelt napravil, kot vidimo zdaj.
Ko je Stalin s privoljenjem Roosevelta porazil Churchillovo zahtevo, da se postavi druga fronta proti Hitlerju na Balkanu, je dobil od obeh državnikov privoljenje, da si vzame Rusija Romunijo in Bolgarijo, Anglija pa da dobi Jugoslavijo in Grčijo.
Stalin je takoj zatem prepričal Churchilla, da je jadranska obala prav za prav hrvaška in ne srbska, zato je general Mihajlovič, ki je Srb, napačen človek, da bi vodil borbo v Jugoslaviji za zaveznike. Za to ni nihče bolj pripraven kot je Tito, ki je Hrvat.
Churchill je pograbil za vabo in Zed. države so začele pošiljati vojne potrebščine Stalinovemu izvoljencu – Titu.
Churchill se je tako vnel za tega Stalinovega agenta, da je poslal k njemu celo svojega lastnega sina Randolfa in ž njim brigadirja McLeana, ki naj bi služila Titu ter posredovala med njim in zapadnimi zavezniki. Churchill je s tem igral naravnost v roke Stalinu, ki je vedel, da bo ob ugodnem trenutku vzel Jugoslavijo Angliji izpred nosa.
Ko je oni dan Tito oziroma njegovi letalci, streljal na ameriška letala, ni bilo prvič, da je pokazal zobe zapadnim zaveznikom. Že proti koncu vojne so se odnošaji med Titom in Angleži močno ohladili. To, seveda, je bil načrt Moskve. (…)
Kmalu zatem je Tito pokazal svoje zobe Angležem. Ko so se neke noči izkrcali pri Splitu angleški udarniki, da bi odrezali Hitlerjevi armadi umik iz Grčije, so jih Titovi partizani razorožili ter jih ročno poslali nazaj v Italijo.
Vsa ta igra je imela samo en namen: sovjetizirati Jugoslavijo za komunistično oblast in nič drugega. (…) Zavezniki bi bili prav tako osvobodili Jugoslavijo, če bi bil tam Mihajlovič ali pa če bi ne bilo nikogar. Razlika bi bila danes samo ta, da bi danes tam ne bilo komunistične diktature in da bi bilo kakih 30.000 Slovencev danes še živih (…)
Ameriška domovina (Cleveland), 3. septembra 1946
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
