A., S. in H. so migranti, afganistanski begunci. Njihova imena in priimki se pojavljajo v vrsti letošnjih dokumentov, odločb, pritožb, obvestil policije, ministrstev, centrov za socialno delo, urada varuhinje človekovih pravic. Zaradi varovanja osebnih podatkov in zaradi varnosti njihovih družin smo njihova imena v članku prikrili.

Uradno se jim je reklo "mladoletniki brez spremstva". Potovali so čisto sami. Priznanega statusa begunca niso imeli, bili so le na begu. S seboj tudi niso imeli osebnih dokumentov. Vse zabeležke o njih so nastale na podlagi tega, kar so povedali sami. V Sloveniji so preživeli šest mesecev, od decembra, januarja, do julija, avgusta. Najstarejši je prispel mesec dni pred mlajšima in je mesec dni prej tudi odšel. Policija jih je pozimi prijela vsakega posebej - enega v Kopru, drugega v Postojni, tretjega v ljubljanskih Mostah. Niso potovali skupaj, a so se njihove poti v Sloveniji združile. Niso imeli namena dolgo ostati, želeli so naprej. V času njihovega bivanja v Sloveniji je bila njihova uradna skrbnica Aida Hadžiahmetović, uslužbenka Slovenske filantropije. Bila jim je kot nadomestna mama. "Govorili so, da gredo v Avstrijo, Nemčijo, na Švedsko, kjer naj bi imeli sorodnike. Vsakokrat so povedali malo drugače," se spominja.

Fantov v Sloveniji ni videlo veliko ljudi. Vseh šest mesecev, kolikor je po zakonu šlo, so bili zaklenjeni za visoko ograjo postojnskega centra za tujce. Poleg Aide se jih spominjajo uslužbenci centra, pa tamkajšnji ujetniki in še nekaj drugih oseb, ki so se z njimi strokovno ukvarjale. Denimo zdravnik.

Po šestih mesecih so dobili dovolilnice za zadrževanje v Sloveniji in dan prostega izhoda. Ko v Sloveniji izginejo trije šolarji iz, recimo, Velenja, jih dva tedna išče vsa država. A., S. in H., potem ko se niso vrnili v center, ni iskal nihče.

Pot

Fantje so se na pot, kot kaže, odpravili lani. S. in H. sta prišla iz Afganistana, A. pa iz Irana, kjer se je tudi rodil. Njegova mama in gluhonema sestra kot afganistanski begunki živita v Teheranu. Oče je izginil.

Potovali so po običajni poti, čez Iran v Turčijo in iz Turčije v Grčijo. Od tam so prišli v Slovenijo. "Niso povedali, kako jim je to uspelo," pravi Aida. Migranti z vzhoda si z geografskimi podrobnostmi ne belijo glave. "Do naših krajev po njihovem sega Azija, tu nekje pa se začenja Evropa," pravi Aida. Okolica je zožena na pot, pred očmi imajo cilj.

"Pot v Evropo stane petnajst do dvajset tisoč dolarjev, če greš z letalom," je rekel Naser Ahmad. "Pet do šest tisoč dolarjev pa stane, če greš peš." Afganistanec Naser Ahmad je star osemintrideset let in je humanitarni delavec. Za nemško nevladno organizacijo Help vse dneve stoji na afganistansko-iranski meji in sprejema tiste, ki jim ni uspelo. "Spomnim se družine, ki so jo ujeli nekje na Danskem. Oče, mati in otrok. Poslali so jih nazaj v Afganistan in poiskali smo jim namestitev v Heratu. Ostali so nekaj dni, potem pa so izginili. Nekaj mesecev kasneje stojim na meji in vidim znane obraze: oče, mati in otrok. Kaj počnejo tukaj? Še enkrat so poskusili in spet so jih ujeli. Tokrat že v Turčiji."

Ahmad te dni živi v Ljubljani, kjer je na študijskem obisku. Ljudem, večinoma nevladnikom, ki se ukvarjajo z begunci, pripoveduje o razmerah v Afganistanu. "Že osemintrideset let je vse, kar poznamo, vojna," je rekel. V vojni je izgubil brata. Ubili so ga talibani. Umrl je tudi njegov stric. "Očetom vse večkrat ugrabljajo sinove in jih potem izsiljujejo," je rekel. "Ugrabljajo jih iz bogatih pa tudi revnih družin." Sinove zato očetje pošiljajo na pot, morda tudi v upanju, da bodo nekoč, če bodo v Evropi dobili status, lahko zaprosili za združitev družine. Pri mladoletnikih je to bolj verjetno.

Ahmad razlaga tudi, kako delujejo migracije od spodaj navzgor. Od zgoraj navzdol jih nenehno razlagajo Evropska unija in njenih sedemindvajset ministrov za notranje zadeve. Njihov svet je poln velikih besed o "upravljanju tokov" in dolgoletnih strategijah za "nadzor meja". Razlage zvenijo hladno, sestavljene so iz števila migrantov in stroškov v evrih. Vsake toliko, ker se menda spodobi, so omenjene tudi človekove pravice in konvencije o beguncih.

Vendar je le razlaga od spodaj navzgor, ki govori o resničnih življenjih, o begu čez puščavo, o brodenju čez reke, plutju čez morje, skrivanju pod tovornjaki in v drobovjih ladij, o lakoti, žeji, vročini, mrazu, preganjanju, šikaniranju, pretepanju, zapiranju, segregacijah in deportacijah, tista, ki šteje.

"Sistem poteka takole," si je Ahmad popravil široke platnene hlače in noge spodvil po turško na kavč. "Ko se afganistanska družina odloči, da bo svojega sina poslala v Evropo, v predal spravijo šest tisoč dolarjev. Petsto ali šeststo pa mu jih dajo za na pot." Potem mladoletnika prevzamejo "prevozniki". Ahmad pravi, da ne gre za trgovino z ljudmi. Sistem naj bi bil pošten. "Peljejo ga čez vse meje in ga dostavijo nekam, recimo v Nemčijo. In šele takrat, ko se sin oglasi po telefonu, ko pokliče iz Nemčije in reče, da je na cilju, družina potegne iz predala denar." In plača.

A., S. in H. o tem "poslovnem" delu svoje misije niso govorili. Ves čas pa so, se spominja Aida, klicali domov in sorodnike v Evropo. Zdelo se ji je, da fantje od sorodnikov dobivajo navodila, kaj storiti. Tudi iz tega so vpleteni, vključno s policijo, sklepali, da fantje niso bili žrtve trgovine z ljudmi.

Aida jim je najprej predlagala, naj v Sloveniji zaprosijo za azilno zaščito. "Če bi zaprosili za azil, bi se iz centra za tujce lahko preselili v azilni dom," je rekla. V azilnem domu ljudje niso zaprti. Fantje bi dobili izkaznice in bi se lahko svobodno gibali po Ljubljani. Takšnih mladoletnikov brez spremstva, ki čakajo na odločitev o statusu, je trenutno v domu deset. Pet jih je letos že dobilo status subsidiarne zaščite, ki je, razen tega, da je začasen, skoraj tako ugoden kot "polni" status begunca. "Osebe s statusom dobijo finančno pomoč, možnost učenja slovenskega jezika, lahko bivajo v integracijski hiši, začne se proces njihovega opolnomočenja," je naštevala Aida.

Vendar sta s tem procesom - v praksi - dve veliki težavi: prva je, da so postopki dolgotrajni. V Dnevniku smo že opisovali zgodbe prosilcev, ki se vlečejo več let in skozi več stopenj upravnega in sodnega sistema. Ne le, da država prošnje zavrača in morajo prosilci vlagati pritožbe, dogaja se tudi, da prvostopenjski organ azilno zaščito odobri, pa se ministrstvo za notranje zadeve pritoži in zadevo spravi na naslednjo stopnjo. Tam lahko zaščita tudi odpade.

Druga, s prvo povezana težava, je, da so prosilci za azil in tudi tisti, ki azilno zaščito dobijo, potem skoraj prisiljeni živeti v Sloveniji. Takšna je namreč evropska azilna zakonodaja, zapisana v znameniti "dublinski uredbi", ki pravi, da mora biti vsak prosilec od začetka do konca obravnavan v državi članici, v kateri je prvič zaprosil za azil. V tem času mora v državi tudi živeti oziroma je ne more zapustiti za daljši čas. Za tujce, zlasti Azijce in Afričane, ki lahko v Evropi preživijo le, če se povežejo s svojimi tukajšnjimi nacionalnimi oziroma etničnimi skupnostmi, torej diasporami, pa Slovenija povečini ni perspektivno okolje. Zato še vedno velja, da je Slovenija predvsem država tranzita, prek katere poteka tok migrantov z vzhoda na zahod.

Trojica afganistanskih otrok je vse to vedela in je predlog, da zaprosijo za azil, zavrnila. Doma so čakali na njihov klic s cilja, ki je bil pri sorodnikih nekje drugje v Evropski uniji, zato so jih domači spodbujali, naj gredo naprej. K stricem, tetam, bratrancem. Otroci morajo čim prej priti na varno, so rekli.

Varnost in svoboda

A., S. in H. so bili tačas res na fizično varnem, vendar psihološko nevarnem kraju. Njegovi prebivalci mu pravijo - zapor. "Stanovali so na tem oddelku, namenjenem družinam," je rekel policist Jože Konec, ko smo prejšnji četrtek prispeli do vrha zavitih stopnic, ki vodijo v prvo nadstropje centra za tujce. Gospod Konec je dolgoletni vodja centra, sodeloval je tudi pri njegovi ustanovitvi, ko so ga pred desetletjem iz Ljubljane preselili na obrobje Postojne.

Pred nami se je odprl širok, dolg, svetel, na dva dela predeljen hodnik, sredi katerega je stala miza za namizni tenis. Na levi so se odpirale sobe z železnimi pogradi. Ob našem obisku ni bilo v njih nikogar.

"Mladi Afganistanci so bili nastanjeni v tej sobi," je Konec pokazal na ena od vrat. V prostoru, katerega strop se je od vhoda spuščal proti zadnji steni, je bilo šest ležišč. Imel je eno okno, na stropu. Pod oknom so bile pritrjene široke železne rešetke. Skoznje je bilo, kot na šahovnici, videti modro nebo.

"Saj vem," je rekel Konec. "Zanimajo vas rešetke."

Dvajset minut pred tem sva skupaj brala 82. člen zakona o tujcih: "Mladoletnega tujca in družino z mladoletnim tujcem se v dogovoru s skrbnikom (...) nastani v primernih ustanovah za nastanitev mladoletnih oseb, kjer mu bodo zagotovljene pravice iz prejšnjega odstavka." Prejšnji odstavek je navajal štiri različne mednarodne človekoljubne konvencije, od tega dve, ki posebej varujeta otroke. "Če to ni možno, se mladoletnega tujca brez spremstva (...) nastani v center," je pisalo v nadaljevanju.

Policista Konca sem vprašal, kako to, da so bili mladoletniki ves čas v centru.

"Ker je center edina možnost," je rekel. "Ne vem, kako bo to zvenelo, ampak že leta 2004 je policija dala pobudo za ustanovitev medresorske komisije, da bi rešili problem nastanitve mladoletnikov. Leta 2004," je ponovil. "Tedaj smo sestanek tudi izvedli. Udeležili so se ga ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter nevladne organizacije. Policija je na tem sestanku povedala, da inštitucija zaprtega tipa, kot je center za tujce, za mladoletnike ni primerna. Za njihov razvoj bi bilo bolj primerno, da bi bili nastanjeni drugje."

Od takrat je minilo osem let in nekaj sestankov, eden tudi pri varuhinji človekovih pravic. "Nismo prišli daleč. Policija pa ni tista, ki bi morala zagotoviti, da so mladoletniki nastanjeni v civilnih inštitucijah. Dolžni smo zgolj izvajati zakon o tujcih in slediti določilom konvencije o otrokovih pravicah." Leta 2010 so tako v centru nastanili šestindvajset mladoletnikov brez spremstva, leta 2011 dvanajst, letos pa v prvih šestih mesecih osemnajst. V letih pred tem jih je bilo po podatkih nevladnih organizacij še precej več, tudi več kot sto. "Večina jih tu prebije manj kot mesec dni," je rekel Konec. "Vmes bodisi zaprosijo za azil bodisi jih izročimo staršem ali pa sosednjim državam, od koder so prišli. Takšni primeri, kot so bili ti iz Afganistana, pa so izjema." Konec je zatrdil tudi, da afganistanskih mladoletnikov niso postavili na cesto, temveč so jih gostili v centru tudi še potem, ko bi načelno že lahko svobodno odkorakali. Na cesto, pravi, so šli sami oziroma se s sprehoda niso več vrnili. O tem so, kot pravi, obvestili skrbnico in krajevno policijsko postajo.

Prepričan je, da bi morale nastanitev zunaj centra zagotoviti druge državne inštitucije. Kot prvi, pravi, pa so za odločitve o mladoletnikih brez spremstva pristojni njihovi skrbniki, ki jih postavijo centri za socialno delo.

Pravnik Matevž Krivic, ki je v imenu mladoletnikov ob izteku njihovega bivanja v Postojni vložil pritožbo na odločitev, da jim policija dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji, hkrati pa jim ne določa, kje bodo prebivali - zaradi česar se je zastavljalo vprašanje, ali bodo živeli na cesti -, meni drugače. Ker mladoletniki praviloma sploh ne bi smeli biti nastanjeni v centru za tujce, ampak, po zakonu o tujcih, "v primernih ustanovah za nastanitev mladoletnih oseb", v centru za tujce pa le, če to ni možno, logično sledi dvoje, je v pritožbi zapisal Krivic. Prvič, center za tujce bi po taki izjemni nastanitvi mladoletnika moral še naprej v sodelovanju s skrbnikom iskati možnost nastanitve "v primerni ustanovi" in to čim prej zagotoviti. Drugič, če se v šestih mesecih taka možnost ne najde, je absolutno nedopustno zavezujoče zakonske določbe obiti z dovolitvijo zadrževanja, ne da bi bila pri tem odrejena "nastanitev v primerni ustanovi", seveda na stroške centra. Kateremukoli mladoletniku odrekati pravico do osnovne oskrbe je v tako hudem in očitnem nasprotju tako s smislom vseh zakonskih določb zakona o tujcih, ki se nanašajo na mladoletnike, kot tudi s konvencijo o otrokovih pravicah, da se človeku v pravni državi upira to posebej utemeljevati, je zapisal Krivic.

Ministrstvo za notranje zadeve je njegovo pritožbo zavrnilo, rekoč, da afganistanski mladoletniki - med drugim - niso hoteli sodelovati pri ugotavljanju njihove identitete. Za to bi morali privoliti v sodelovanje z afganistanskim veleposlaništvom na Dunaju, česar pa niso želeli. Aida Hadžiahmetović je kot skrbnica presodila, da to ne bi bilo v njihovem najboljšem interesu, saj naj bi ugotavljanje identitete ob pomoči veleposlaništva že lahko pomenilo korak k njihovi deportaciji nazaj v Afganistan. Da nekatere države EU Afganistance kljub vojni deportirajo v Afganistan, je dejstvo. Najmanjša slutnja te možnosti je bila za trojico po vsem, kar so že prestali, srhljiva.

Posledično jim s šestmesečnim dovoljenjem zadrževanja v Sloveniji ni obenem pripadla tudi denarna pomoč. Poleg tega policija, kot sama bere zakon, tujcem tudi ni dolžna določiti kraja bivanja, temveč to zgolj "lahko" stori, so zapisali na MNZ.

Da to "lahko" stori, sicer ni določba, ki bi se nanašala na mladoletnike. Na tem delu v zakonu o tujcih pravzaprav zija luknja.

Kornelija Marzel, namestnica varuhinje človekovih pravic, pravi, da so iz njihovega urada že lani ministrstvu za notranje zadeve predlagali spremembo zakona. Ker menijo, da center za tujce za mladoletnike ni primerna ustanova, so predlagali, da bi se v primerih, ko bi mladoletnikov skrbnik ocenil, da njegova odločitev o nadaljnjih postopkih ne bo sprejeta v dovolj kratkem času, ki je še sprejemljiv za bivanje mladoletnika v centru za tujce, mladoletnemu tujcu omogočilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Temu pa bi dodali še "pravico do nastanitve in oskrbe pod nadzorstvom organa socialnega varstva, pravico do enake ravni zdravstvenega varstva, kot ga uživajo slovenski otroci, ter pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja". Ministrstvo za notranje zadeve tega predloga, kot pravi Marzelova, ni sprejelo. Menilo je, da je izdaja predlaganega dovoljenja za zadrževanje mladoletnikov brez spremstva možna že v okviru veljavnega zakona o tujcih.

Zveni kot remake zgodbe o jari kači.

"Temeljni problem, izvirni greh, je že to, da se mladoletniki brez spremstva, pa tudi tisti s starši, sploh nastanijo v center za tujce, kjer živijo v priporniških razmerah, pod ključem oziroma pod policijskim nadzorstvom, torej pod režimom mnogo strožje omejitve gibanja, kot bi to smelo biti," ugotavlja Krivic.

A. in S., ki sta v centru za tujce postala prijatelja, je tamkajšnji totalni režim - organizirano vstajanje, zajtrk, sprehodi po ograjenem dvorišču, kosilo, večerja, spanje pod rešetkami, dneve in mesece - nazadnje prišel do živega. Naši sogovorniki se spominjajo, da sta na koncu, ko je njun položaj postajal vse bolj negotov, izgubila živce. Pravijo, da sta nekega dne začela vleči pohištvo iz sobe in groziti s samomorom. Psihiater, ki se je z njima pogovoril, je ocenil, da morata vsaj en dan preživeti zunaj ograje.

Migranti, ki jih, četudi niso storili kaznivih dejanj, po vsem svetu zapirajo, trpijo hude psihične posledice. Kar se je zgodilo A. in S., ni nič novega. Če bi bili mladoletniki brez spremstva že spočetka nastanjeni v zanje primerni ustanovi, bi bilo lahko drugače.

Brez izhoda

"Vendar mislim, da je center za tujce trenutno res edina inštitucija za njihovo namestitev," je zavzdihnil Marjan Vončina, direktor centra za socialno delo v ljubljanskih Mostah, ki je bil formalno pristojen za najmlajšega, štirinajstletnega A. "Ko smo iskali namestitve drugje, smo bili neuspešni. Nihče nam ni dal soglasja," je bil iskren. Niso jih sprejeli ne krizni centri ne vzgojni zavodi. Oboji pri sprejemu mladoletnikov upoštevajo določene kriterije pa tudi vrstni red. "Pogosto smo slišali, da so kapacitete zasedene. To najbrž drži. A zdi se mi tudi, da vsi skupaj na zahtevnejše primere ne znamo dobro reagirati." Vončina je v enournem pogovoru, v katerem je opisal vrsto dilem in pomislekov o delovanju socialne države, rekel še, da se zaveda, da se vojne v okolici Evrope ne bodo kmalu končale in se bodo bržkone le še širile. "Takšnih primerov bo vedno več," se je pogladil po laseh.

S primerom A., S. in H. se je ukvarjala tudi direktorica direktorata za družino pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Ana Vodičar. Rekla je, da je dosedanja praksa ustvarila drugačne razmere, kot jih načeloma narekuje zakon o tujcih. "Do sedaj je bilo pravilo, da se namestitev mladoletnih tujcev (brez spremstva) izvede praviloma (v centru za tujce) v Postojni, če pa obstajajo kakšne posebne indikacije, se išče nastanitev zunaj," je zapisala v elektronskem sporočilu Dnevniku. "Torej je ministrstvo za notranje zadeve našo podporo pričakovalo, če lahko tako rečem, v posebnih primerih, sicer nas s potrebo po namestitvi niso seznanjali." V poprejšnjem telefonskem pogovoru je Vodičarjeva dejala, da bi bili po njenem mnenju v bodoče za nastanitev mladoletnih tujcev brez spremstva najbolj primeren kraj dijaški domovi. Tako, je rekla, so zadeve urejene tudi v Italiji. Za težje primere, predvsem ko gre za mlajše otroke, pa so po njenem primerni tudi krizni centri.

V prvem septembrskem tednu se bo medresorska delovna skupina, ki bo vključevala tudi predstavnike ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, kamor spadajo vzgojno-varstvene ustanove, ponovno sestala, je napovedala. "V ekonomskem smislu nismo v najboljših časih, a za teh nekaj primerov na leto smo še vedno dovolj bogata država, da jih moramo medresorsko uskladiti in mladostnikom nuditi podporo, ki jo potrebujejo. Na podlagi letošnjih primerov afganistanskih mladoletnikov se bodo zagotovo zgodili premiki. Doslej smo se vsi tipali, razmišljali. Prvi vedno orje ledino. Zadeve pa se odvijajo."

Medtem se je življenje treh afganistanskih fantov že odvilo po svoje. Če bi čakali na Slovenijo, bi jih pobralo.

"Vsi trije so bili zelo odločni, vedeli so, kaj želijo," se spominja njihova začasna "mama" Aida. "Čeprav so bili še otroci."

Morda je res, kar je - po dolgem premolku in tehtnem premisleku - rekel eden od naših sogovornikov, ki je pol leta reševal njihov primer: da je tako zanje bolje. Vrnili so se v svoje okolje, v svojo "socialno mrežo". Bolje, da so na cesti, kot za rešetkami. Rešetke so problem.