Vsekakor v demokratični družbi ni vseeno, kaj si široko opredeljen srednji sloj misli o minimalni plači, fleksibilnosti trga delovne sile, višini davkov, smotrnosti subvencij gospodarstvu, socialni državi, razumnosti premagovanja recesije z varčevanjem, plačah javnih uslužbencev in še marsičem. Ljudje namreč svoja mnenja o opisanih interesnih konfliktih prevedemo v politične preference, ki jih nato izrazimo na volitvah ali referendumih. Politiki omahujejo pri vpeljevanju nepriljubljenih ukrepov, dokler niso prepričani, da glede njih obstaja vsaj minimalno družbeno soglasje. To pomeni, da je v sodobni družbi za nosilce moči ključnega pomena umetno ustvarjati soglasje o načinu reševanja družbenih problemov, ki najbolj ustreza interesom političnih in kapitalskih elit.

Prostotržno enoumje

Od leta 1980 naprej imajo pri promoviranju prevladujoče družbene ideologije neoliberalizma vodilno vlogo prav ekonomisti. Ključnega pomena je spoznanje, da nas tu ne zanima profesionalna aktivnost ekonomistov na najbolj abstraktnih vrhovih njihovih znanstvenih slonokoščenih stolpov, torej pri objavi člankov v vodilnih revijah ter znotraj doktorskega študija. Tu se, čeprav še preredko, dogaja marsikaj zanimivega, skupaj z osupljivo preciznimi vpogledi v dejansko naravo delovanja trgov ter problemov tržnega gospodarstva. Za zmago nekega banalno političnega sklopa idej v širši družbi je pomembno nekaj drugega. Po akademski plati je tu pomembno, s čim se indoktrinira povprečne dodiplomske študente ekonomije in sorodnih študijev, ki bodo nekega dne dobili službe v gospodarstvu, na ministrstvih, v centralni banki ter v nevladnih organizacijah. Tam bodo dobili priložnost bistveno vplivati na tako ali drugačno reševanje družbenih in gospodarskih dilem. Enako ali še bolj pomembno je izjavljanje ekonomskih opinion leaderjev v časopisnih kolumnah, na radiu, po televiziji, v intervjujih. V možgane populacije se vbija ideja, da v regulaciji ekonomije ni političnih konfliktov, ki se rešujejo z demokratičnim inputom vsakogar od nas; tu naj bi bila samo strokovno tehnična vprašanja, ki jih lahko rešujejo le posvečeni strokovnjaki. Nazadnje je problematična vloga akademskih ekonomistov kot vladnih svetovalcev za ekonomsko politiko. Tu skoraj vedno zagovarjajo politike, ki vodijo v prerazporeditev premoženja in dohodkov navzgor. V teh treh sferah bazični pouk makroekonomije, ustvarjanje javnega mnenja, svetovanje vladam in centralnim bankam še vedno vlada poenostavljeno prostotržno enoumje.

Ugledni komentatorji in profesorji ekonomije zahodni svet zadnjih trideset let pitajo z isto dieto, sestavljeno iz privatizacije, deregulacije, krčenja socialne države, neomejene svobode podjetništva, minimalne inflacije, izravnanega proračuna, uničevanja na solidarnosti zgrajenih javnih socialnih zavarovanj, krčenja pravic delavcev, javno-zasebnega partnerstva, uničujočih napadov na "neučinkoviti" javni sektor, promoviranja tujega kapitala, svobodnega kroženja vseh produkcijskih faktorjev razen dela in podobnega.

Ne podcenjujem v praksi dokazanih sposobnosti številnih ekonomistov, ki na položaju vladnih svetovalcev, menedžerjev in mednarodnih pogajalcev pomagajo voditi gospodarsko barko po razburkanih valovih krize. Trdim le, da so te njihove sposobnosti manj posledica profesionalne indoktrinacije in bolj posledica "ulične" inteligence, praktičnih izkušenj, umestitve v razvejana elitna socialna omrežja ter poslovnega instinkta.

Po drugi strani ne morem mimo dejstva, da je beseda poklicnih ekonomskih komentatorjev v javnosti tako spoštovana in cenjena zaradi doktorskih nazivov ter profesur na fakultetah in visokih šolah. Ne morem mimo dejstva, da to izkoriščajo tako, da nam iz političnih razlogov vsem skupaj prodajajo ideološko kačje olje, ki se maskira v "znanost". Niti mimo dejstva, da so posledica te "znanosti" poglabljanje socialnih razlik, politične nestabilnosti ter uničevanje socialnega in naravnega okolja.

Sam nisem ekonomist. Vendar je sposobnost opredeljevanja do ekonomskih vprašanj ključnega pomena za vsakega mislečega državljana. Brez nje ni samoobrambe pred zablodami in polresnicami neoliberalizma. Poglejmo si zato, kako je videti kratka, nam laikom razumljiva "dekonstrukcija" v javnost posredovanih stališč neoklasične ekonomije. K sreči danes ni težko priti do alternativnih (heterodoksnih) pogledov na prevladujočo ekonomsko ideologijo. V zadnjih letih so odlična dela o teh problemih objavili David Orrell (2010), Yves Smith (2010), Rod Hill in Tony Myatt (2010) ter Steve Keen (2011). Delovati je začelo gibanje za bolj realistično ekonomijo (real-world economics), v okviru katerega delujejo mnogi izvrstni ekonomisti. Navedenim avtorjem gre zahvala za inspiracijo in vir podatkov za ta članek.

Ekonomija kot "prava" znanost

Ortodoksni, neoklasični, monetarni, neoliberalni. Ni važno, kateri pridevnik uporabimo, ti ekonomisti vsaj implicitno izhajajo iz slike ekonomije kot formalizirane in matematizirane znanosti, ki nima veliko skupnega z družboslovjem. Ekonomski agenti (ljudje in podjetja) so tako prikazani kot samostojni, preračunljivi, racionalni, sebični osebki, ki ves čas zasledujejo največjo možno korist (utility). Potrošnja drugih oseb jih ne zanima, svoje tržne preference oblikujejo neodvisno. Kupci in prodajalci imajo popolne informacije. Ni transakcijskih stroškov. Ni problemov z dostopnostjo kapitala. Trgi in ekonomije delujejo konsistentno in predvidljivo. Predpostavlja se obstoj stabilne ekonomije, ki vedno teži k ravnotežnemu stanju, kjer se pri ravnotežni ceni in količini ujameta ponudba in povpraševanje. Trg je učinkovit. Naravno stanje tržnega gospodarstva je polna zaposlenost. Vsaka nezaposlenost je prostovoljna, saj ima delavec vedno možnost delati za suženjsko plačo. Verjetnost sprememb cene nekega finančnega instrumenta je mogoče izračunati po logiki Gaussove krivulje oziroma normalne distribucije. Zakoni ekonomije, torej zakoni človeškega obnašanja, so nespremenljivi in enaki zakonom fizike.

Problem je, ker so te temeljne predpostavke absurdne in očitno napačne. Seveda drži, da se nekateri sodobni ekonomisti tega zavedajo. Vendar kolikor še vedno gradijo matematične modele "resničnosti" in prepričujejo o pravilnosti svojih ekonometričnih študij, vsaj implicitno ostajajo pri nerealističnih predpostavkah neoklasične ekonomije 19. stoletja. Te nerealistične predpostavke sodobnim ekonomistom ob njihovem slabem obvladovanju višje matematike sploh omogočajo ekonometrično modeliranje.

Težnja k matematični formalizaciji ekonomije je imela za posledico groteskno in usodno poenostavitev resničnega življenja. Kdor želi resničnost prikazati v formalnem modelu, ki ga je mogoče vstaviti v računalnik, mora resničnost prilagoditi svojemu znanju matematike in programiranja. Če so intelektualna orodja, ki jih tak ekonomist poseduje, neadekvatna in ne dajejo dobrega približka resničnosti, bo model (zgrajen na poenostavljenih domnevah) ničvreden. Znanje matematike tipičnega ekonomista, tvorca "raziskovalnih modelov", zadošča le za ustrahovanje povprečnega laika in močno zaostaja za znanjem naravoslovnih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z modeliranjem kaotične resničnosti (pri proučevanju podnebja, ekosistemov, procesov v človeškem telesu…). Ti znanstveniki uporabljajo povsem drugačna orodja kot ekonomisti, torej spoznanja sistemske teorije, nelinearne dinamike, fraktalne matematike itd. Orodja, ki niso vsemogočna, vendar bolj ustrezajo izrazito kompleksni, nestabilni in medsebojno povezani življenjski realnosti. Biološki sistemi, kot je tudi ekonomija, namreč praviloma delujejo kot mreža pozitivnih in negativnih povratnih zank, daleč od stabilnega ravnotežja, ki bi ga bilo mogoče prikazati z enostavnimi mehanističnimi zakoni. Končno stanje sistema je prav lahko propad oziroma kolaps, ne pa ustalitev v nekem ravnotežju (npr. propad ribje vrste zaradi prevelikega izlova kot posledica deregulacije ribištva).

Kot je rekel grški filozof Heraklit: vse teče. In skoraj nič ni predvidljivo. Ekonomija je veda o posledicah gospodarskega ravnanja milijonov članov nacionalnega gospodarstva, ki so vpeti v milijardno mrežo svetovnega gospodarstva. Ekonomske enote, ljudje, smo čustveni in iracionalni. Poskus, da bi se s pomočjo enostavnih statističnih orodij točno napovedale bodoče spremembe stanja takega sistema, je še bistveno bolj aroganten od poskusov napovedati točen čas in lokacijo novega potresa ali cunamija.

Vse navedeno nujno pomeni, da ekonomisti večinoma slabo počnejo to, za kar so plačani, torej slabo napovedujejo prihodnje spremembe gospodarskih kazalcev. Seveda je bilo to najbolje vidno pri kolektivnem strokovnem neuspehu, da bi se napovedala uničujoča finančna kriza leta 2008. Ta ugotovitev je izjemnega pomena, tudi glede na tezo Miltona Friedmana, da nerealističnost domnev ni pomembna, če le ekonomski teoriji uspe podati pravilne napovedi.

Pripovedovanje zgodbic v matematični obliki

Za vsako znanost velja, da naj bi izhajala iz empiričnega opazovanja resničnosti. Ekonomija si za to redko prizadeva. Pogosto se zadovolji s tem, da iz rokava potegne določene domneve, tako definira odnose med elementi modela, določi, kakšne so posledice interakcije med elementi, in vse to izrazi v obliki formul. Končni rezultat raziskave je tako odvisen od začetnih domnev. Do določene mere je to razumljivo, saj je v ekonomiji težko izvajati kontrolirane eksperimente. Tako mora zadoščati sklicevanje na slučajne korelacije in problematične statistične postopke. V osnovi gre za pripovedovanje arbitrarnih zgodbic v matematični obliki. Tudi ko ekonomisti postrežejo z empiričnimi podatki, so ti pogosto le statistični približki (stopnja inflacije, rasti BDP…), ali pa raziskovalci toliko časa obračajo različne podatke, da najdejo korelacijo, ki so si jo že od začetka želeli.

Vse bi bilo lepo in prav, če bi šlo za intelektualno igro. Vendar imajo igre ekonomistov resne posledice za prebivalstvo, ki utegne biti izpostavljeno njihovim "znanstvenim spoznanjem" o škodljivosti zvišanja socialnih prispevkov ali minimalne plače. Močni elitni krogi komaj čakajo, da oblečejo svoje interese v znanstveni plašč, ki ga sešijejo ekonomisti. Na prvi pogled se zdi, da ekonomisti v javni komunikaciji ne izražajo absurdnih stališč, ki sem jih tu predstavil; mar ni tako, da zgolj povedo, da se bo na primer zaposlenost znižala zaradi povišanja minimalne plače? Vendar nas poklicni ekonomisti impresionirajo in prisilijo, da jih poslušamo, prav zaradi svojih nazivov in akademskih dosežkov. Ti pa so obremenjeni z absurdno metodologijo, kakršni v znanosti ni para. Kolikor ekonomisti to metodologijo uporabljajo za oblikovanje stališč o gospodarskih vprašanjih, so ta obremenjena z "izvirnim grehom". Kolikor znanstvene metodologije ne uporabljajo, mnenje profesorja ekonomije o nekem strokovnem vprašanju ne more biti vredno več od mnenja življenjsko izkušenega laika.

Če ni znanost, kaj je?

Ekonomija torej ni primerljiva z naravoslovnimi znanostmi. Obenem gleda podcenjevalno in posmehljivo na družboslovne znanosti, ki se ne ukvarjajo z računanjem in matematičnimi izpeljavami. Kaj torej je ekonomija? Kot pravi Y. Smith, Potemkinova znanost, fasada brez vsebine.

Zakaj je tako vplivna? Edini mogoči odgovor je, ker legitimira trenutne konstelacije finančne in politične moči. Na enak način so marksistični ekonomisti promovirali zgodovinsko edinstvenost samoupravljanja. Večina sodobnih ekonomistov javno izjavlja, da je treba zmanjšati količino in ostrino gospodarske regulacije in da je prav, da se država čim manj vtika v delovanje trgov. Paradoksalna posledica te ideologije so finančni sistem, poln bank, ki so "prevelike, da bi smele propasti", in države, ki so si pri njihovem reševanju nakopale ogromne dolgove. Ti dolgovi so zdaj izgovor za sistematično uničevanje socialne države.

Že iz navedenega je razvidno, da ekonomija ne more biti znanost. Lahko je le ideologija. Na njeni podlagi so si vodilni akademski ekonomisti izborili položaj, ki že ogroža demokracijo. Ne le da javno izjavljajo, da je treba okrniti pravico državljanov do referendumskega odločanja, če bi ta okrnila dejansko izvedbo brutalnih varčevalnih ukrepov. Zaradi uporabe znanosti podobnim postopkov uživajo v javnosti avtoriteto, ki je nezaslužena. V njihovih nasvetih za vodenje ekonomske politike se praviloma jasno odraža njihovo politično prepričanje. Pri tem politično moč izvršujejo brez vsake demokratične odgovornosti. Določena vprašanja ekonomske politike so si prilastili kot strokovno domeno, iz katere so izključili "nevedno" javnost ter strokovnjake humanističnih panog, kot sta sociologija in politologija. Ekonomisti naklepno uporabljajo nerazumljiv ekonomski žargon, da bi iz strokovne debate izključili dobro informirane laike. Zaradi izjemnega vpliva na odločevalce je kvaliteta znanstvene metodologije ekonomistov zadeva v največjem javnem interesu, videli pa smo, da je izredno nezadovoljiva.

Kako je sploh lahko zgodovinsko prišlo do takega stanja? Besedno opisovanje, analogija, miselni eksperiment, metafora. Kot bi šlo za primerjalno književnost. To so orodja makroekonomije do druge polovice 19. stoletja, ko na oder stopijo Leon Walras, Vilfredo Pareto, Stanley Jevons in Carl Menger. Začne se poudarjanje formalno matematičnega pristopa, ki naj bi ekonomiji dal zunanji videz znanosti. Krepitev tega miselnega toka je posebej dobro vidna po drugi svetovni vojni, ko se je začel protiudarec klasičnih ekonomistov proti pronicljivosti Johna Maynarda Keynesa, ki je dobro vedel, da ekonomijo poganjajo "živalski nagoni" (animal spirits) potrošnikov in investitorjev in da smiselna matematična formalizacija ekonomskih procesov ni mogoča. Tako imenovana neoklasična kontrarevolucija je od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja v polnem zamahu. Njeni glavni poudarki so omejevanje državnih intervencij na tržnem področju, uravnoteženi proračuni ali presežki (zlato pravilo!) in obrestna politika centralnih bank kot eden redkih preostalih državnih instrumentov seveda le, če je centralna banka neodvisna in jo vodijo neoklasični ekonomisti. Na škodo zaposlenosti potem centralne banke postavljajo ekstremno nizke inflacijske tarče.

Ekonomisti so se počasi začeli izogibati vsakemu omenjanju dejansko prisotne negotovosti, nepredvidljivosti in nestabilnosti, ki bi naredile kaos v njihovih od življenja oddaljenih modelih delovanja gospodarstva. Makroekonomske sklepe so začeli izpeljevati iz mikroekonomije, iz svojih teorij, kako se obnašajo posamični ekonomski agenti. Svoje je naredila tudi politika. Tako je na primer makroekonomski učbenik z naslovom Elementi ekonomije, ki ga je leta 1947 napisal Lorie Tarshis, pravilno sugeriral, da je polno zaposlenost mogoče doseči le s pomočjo vladne politike, kar ga je izpostavilo očitkom o komunizmu in hudim napadom politične desnice. Po tem so pisci učbenikov le redko odstopali od fanatične prostotržne platforme, najmanj 85 odstotkov akademskih mest na univerzah pa je zasedlo trdo in do disidentov neprijazno neoliberalno jedro. Čistka je bila še hujša v strokovnem tisku, kjer so na zahodu neoliberalni uredniki in ocenjevalci do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja uspešno dosegli neusmiljeno izključitev nasprotujočih idej in s tem dali politični desnici razlog za trditve v smeri, da se "celotna stroka strinja s temi težkimi, a nujnimi krčenji socialnih in delavskih pravic" itd.

Seveda so k temu razvoju pripomogle tudi gospodarske okoliščine, zlasti paradoksalna kombinacija visoke nezaposlenosti in inflacije v sredini sedemdesetih let prejšnjega stoletja, na kar staromodni keynesijanizem ni imel odgovora. Kasnejši dogodki sicer kažejo, da so bile krize v času liberalne prevlade samo hujše in pogostejše.

* * *

Kdo utegne poreči, da je marsikaj od zgoraj napisanega cinična karikatura. Res je, obstajajo ekonomisti in celotne ekonomske šole, ki se z resničnostjo ne spopadajo tako lahkotno. Vendar so bile te (heterodoksne) šole v preteklosti močno odrinjene od elitnih akademskih in svetovalnih položajev ter objav člankov v strokovnih časopisih. Kakor tudi ni mogoče pritrditi ugovoru, da v članku ni bilo povedano nič takega, česar ekonomisti ne bi vedeli. Tudi če je tako, zakaj potem še vztrajajo pri zastarelih, zavajajočih in politikantsko motiviranih pristopih? Zakaj je skoraj vsako stališče, ki ga podajo, avtomatično v korist kapitalskih elit? Kdor brez kvalifikacije in zadržkov pristaja na vse glavne postulate neoliberalne ideologije alias neoklasične ekonomije, ni znanstvenik. Legitimno je sicer imeti kakršnokoli politično mnenje, ni pa prav, če se čez njega povleče znanstvena avreola.

Trgi so ena najpomembnejših institucij človeštva. Za svojo obrambo ne potrebujejo neoklasične ekonomije. So starejši od nje in jo bodo preživeli.

Nas laike, ki želimo biti informirani državljani, bo pred ideološkim strupom rešilo le eno: učiti se, pridobivati informacije iz večjega števila virov ter biti skeptičen do vsega. Za zdaj je težava v tem, da v slovenskem intelektualnem prostoru ni zaslediti enega samega kvalitetnega heterodoksnega ekonomista, ki bi seznanil domačo javnost z novimi pristopi behavioralne ekonomije, ekonofizike, feministične ekonomije in drugih alternativnih vej. Enoumje še nikoli ni pomenilo nič dobrega. Ekonomija je preveč pomembna, da bi jo prepustili ekonomistom.