Na posvetu je bilo poudarjeno, da od poslank in poslancev, izvoljenih po veljavnem sistemu, težko pričakujemo, da bodo z dvetretjinsko večino na podlagi lastne iniciative podprli spremembe sistema. Pritrditi kaže tudi tistim, ki so opozorili na to, da je ugoden čas za morebitno spremembo volilnega sistema smiselno bolj ali manj vezan le na prvi dve leti po opravljenih volitvah.

Prav zato tedni pred decembrskimi predčasnimi volitvami v državni zbor, v obdobju hude gospodarske in družbene - pa ne le socialne - krize, gotovo niso bili primerni za poglobljene razprave o primernosti volilnega sistema, ki ga imamo. Je pa sicer dobro znano, da 80. člen ustave RS določa odločilen vpliv volilcev na dodelitev mandatov kandidatom.

Zagata na volilnem lističu

Skoraj zanesljivo se bo na ta člen opiral tudi bolj konkretiziran predlog DLGV, ki naj bi predlagala ukinitev volilnih okrajev in uvedbo preferenčnega glasu. Glede na to, da 80. člen ustave določa tudi, da je za 88 mest v državnem zboru predpisan sistem sorazmernega predstavništva, je uresničitev 80. člena o odločilnem vplivu volilcev na dodelitev mandatov kandidatom smiselno poiskati le znotraj tega določila.

Kot zagovornik kombiniranega volilnega sistema že od leta 1989 sem po letu 1992 zaznal, da kot volilec, ki mu je všeč program neke stranke, ne pa tudi kandidat(i) iste stranke v domačem volilnem okraju oziroma volilni enoti, nimam možnosti, da bi izrazil želeno izbiro: podprl program stranke in s tem stranko, hkrati pa jasno pokazal, da mi ponujeni kandidat ni pogodu.

Leta 1995 sva zato skupaj z Emilom Milanom Pintarjem v okviru Slovenskega razvojnega sveta (SRS), civilne (z)družbe, v kateri smo si močno prizadevali, da strankarski vplivi ne bi bili navzoči, začela oblikovati predlog zamisli o kombiniranem (sorazmerno večinskem) sistemu. Ta je temeljil na sorazmernem predstavništvu, s prvinami vpliva volilcev, da pošljejo v dvokrožnem volilnem sistemu v državni zbor tistega kandidata, ki dobi v prvem ali drugem krogu absolutno večino glasov volilcev v okraju samem.

V SRS smo želeli zamisel posredovati vsem političnim strankam, a sta se na pobudo odzvali le takratni ZLSD in LDS. Ob tem ko v LDS naš predlog ni našel posluha, so bila pri boljših poznavalcih te problematike v ZLSD mnenja različna, a so se nato vendarle odločili našo zamisel podpreti. Vseskozi pa smo v SRS zaznavali, da je pri strankarskih veljakih in še pri kom od pomembnih politikov navzoč občutek, da je naša civilna združba "trojanski konj" drugega od političnih taborov, ki skuša na temelju navidezno politično nepristranske pobude tudi z izvolitvijo "neodvisnih" kandidatov pridobiti odločilen vpliv v DZ.

Zamisel o sistemu, v temelju izoblikovana v SRS, a le z enim krogom glasovanja in načelom relativne večine glasov za zmagovalne kandidate v volilnih okrajih, je kot predlog državnega sveta (DS) na referendumu 12. decembra 1996 s tremi predlogi volilnih sistemov dobila le 14,4 odstotka glasov. Tisti čas vodilna nasprotujoča politična tabora sta se namreč izrekla zoper predlog DS in ponudila udeležencem svoja predloga. Predlog SDS za večinski sistem volitev je dobil 44,5 odstotka glasov, predlog skupine tridesetih poslancev s podporo LDS, ki je rahlo spreminjal sorazmerni sistem volitev, pa 26,2 odstotka glasov.

Kombinirani sistem v praksi

Da bi bralec dobil jasnejšo sliko o neupravičenih strahovih nekaterih od takratnih strankarskih volilnih strategov, kaže predstaviti glavne obrise izračunavanja mandatov po prvotni zamisli kombiniranega volilnega sistema.

Vsak volilec ima v kombiniranem sistemu dva glasova. Prvi glas odda za posameznega kandidata v enem od 44 volilnih okrajev, drugega pa za listo kandidatov v volilni enoti. Volitve s prvim glasom potekajo po dvokrožnem - tak je bil izvirni predlog Slovenskega razvojnega sveta - načelu absolutne večine (podobno kot v Franciji) - ta daje stvarne možnosti tudi neodvisnim kandidatom -, volitve z drugim glasom pa po sorazmernem načelu. S prvim glasom se po načelu absolutne večine z nad 50 odstotkov glasov volivcev (že v prvem ali šele drugem krogu) imensko izvoli 44 poslancev v 44 volilnih okrajih na podlagi posamičnih kandidatur ali z list kandidatov, vloženih v volilnih enotah. Za dodelitev preostalih 44 mandatov do skupno 88 se uporabi sorazmerno načelo, ki je temeljni okvir delitve vseh mandatov. V tej delitvi se namreč smiselno upoštevajo tudi mandati, ki so jih posamezni kandidati z list kandidatov dobili v okrajih po večinskem načelu.

Poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti se volita po večinskem načelu, tako da volilci določijo prednostni vrstni red kandidatov.

Ker naj bi šlo okvirno za sistem sorazmernega predstavništva, se tako mandati strankam, ki so dobile dovolj glasov, da bi v DZ - po dodelitvi mandatov neposredno izvoljenim 44 kandidatom, med katerimi bi lahko bili tudi neodvisni poslanci ali poslanci manjših "poraženih" strank - imele vsaj štiri mandate, razdelijo po sorazmernem načelu.

Z izvedbo volilnega sistema z dvema glasovoma - v primeru dvokrožnega lahko celo s tremi - je bilo predlagano, da se za volitve poslancev v državi oblikuje enajst volilnih enot in v vsaki enoti izvoli osem poslancev. Vsaka volilna enota bi se razdelila na štiri volilne okraje, ki naj se oblikujejo v skladu z načelom, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev. V vsakem volilnem okraju se tako izvoli en poslanec.

Predpostavimo, da bi na volitvah v DZ sodelovalo dvajset strank (A, B…) in dvajset neodvisnih kandidatov. Med izvoljenimi po načelu absolutne večine bi, na primer, med 44 izvoljenimi osem mandatov po načelu absolutne večine pripadlo petim neodvisnim kandidatom in trem kandidatom strank, ki sicer ne bi zbrale dovolj glasov, da bi dobile najmanj štiri mandate od preostalih 83 (88 minus 5) mandatov. Prag za vstop strank v DZ bi se torej na zamišljenih volitvah zaradi izvolitve petih nestrankarskih kandidatov dvignil s 4,44 odstotka (4/88) na 4,819 odstotka (4/83).

Število mandatov za stranko B, ki je na volitvah dobila deset mandatov po načelu absolutne večine, sicer pa 24 odstotkov glasov med strankami, ki so zbrale najmanj 4,819 odstotka glasov, bi se z 19,2 (24 odstotkov krat 80) zaokrožilo na 19. Stranka B bi torej poleg desetih mandatov po načelu absolutne večine dobila še devet mandatov iz okvira, ki ga daje sorazmerno načelo. Če pa bi na primer stranka F, ki je zbrala na volitvah 10 odstotkov glasov in bi ji po sorazmernem načelu pripadlo osem (10 odstotkov krat 80) mandatov, dobila po načelu absolutne večine devet mandatov, bi bilo za izračun števila mandatov treba uporabiti še korekcijski faktor 0,9875 (79/80). Ta redek primer bi, uporabljen na primeru stranke B, vodil do 18,96 mandata in bi stranki B skoraj zanesljivo zagotovil 19 mandatov. Mandat bi tako izgubila stranka, pri kateri bi odstotek glasov vodil k največjemu odstopanju od polnega zaokroženega števila mandatov.

Prednostna izbira

Dodatni mandati po sorazmernem načelu bi po padajoči lestvici pripadli tistim kandidatom "zmagovitih" strank, ki bi v prvem krogu volitev v volilnih enotah dobili večje odstotke glasov v primerjavi s svojimi po večinskem načelu neizvoljenimi strankarskimi kolegi.

Z dvokrožnim sistemom volitev - če v volilnem okraju v prvem krogu nihče od kandidatov ne bi dobil absolutne večine, se v drugem krogu pomerita prva dva z največjim deležem glasov v volilnem okraju v prvem krogu - se po tem sistemu volilcem zagotavlja odločilna beseda pri izbiri kandidatov, ko:

volijo neposredno svojega poslanca v volilnem okraju (prvi volilčev glas) v prvem krogu,

se odločajo, katera stranka naj jih zastopa v DZ (drugi volilčev glas), in

se (zelo verjetno za večino volilcev) odločajo, kateremu od dveh kandidatov z največ glasovi v prvem krogu bodo dali glas v drugem krogu. V tem krogu glasovanja - na primer 14 dni po prvem krogu - volilci že lahko tudi pretehtajo, ali ne bi kazalo glede na obnašanje (voditeljev) strank po prvem krogu nekatere med njimi nagraditi, druge pa kaznovati.

Takratno zamisel v predlaganem kombiniranem sistemu, ki je vsebovala določilo, da stranke v volilnih okrajih določijo kandidata in njegova namestnika - saj bi morala teoretično popolna, stoodstotna zmagovalka volitev dobiti 88 poslancev -, bi danes tudi ob že omenjenem razmišljanju v DLGV kazalo spremeniti tako, da bi stranka v volilnem okraju sicer kandidirala dva poslanca, a bi imeli volilci sami možnost prednostno izbrati enega od njiju.

Zakaj izboljšani kombinirani sistem (s prednostnim glasom) z dvokrožnim glasovanjem bolj od vseh dosedanjih veljavnih različic volilnih sistemov, ki smo jih v Sloveniji imeli po letu 1989, sledi ustavnemu določilu, da imajo volilci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom? Ta sistem zanesljivo ustreza visoki ravni demokratičnosti, ki jo - povzeto po Slavku Gabru - merimo na vsaj tri načine. Najprej s pestrostjo možnosti oddati glas stranki in osebi, ki ji lahko zaupamo ali vsaj želimo zaupati. Nato z ravnjo natančnosti oziroma doslednosti preslikave izbire volilk in volilcev v parlamentarne sedeže (mandate v DZ). Gre pa tudi za delež volilk in volilcev, ki v vsakokratni parlamentarni oblasti prepoznajo potrditev svoje volilne izbire.

K tem merilom ravni demokratičnosti obvezno dodajam še povezanost izbranih kandidatov z okoljem, na primer volilnim okrajem, torej ne le prepoznavnost kandidata, ampak tudi njegovo poznavanje okolja, v katerem se poteguje za izbiro v DZ. V tem se predlog kombiniranega sistema jasno razlikuje od razmišljanj v DLGV, ki nakazujejo ukinitev volilnih okrajev. Pomembna je tudi spodbuda najbolj ustreznim strankarsko nevezanim ljudem, da so sploh pripravljeni kandidirati, saj jim šele takšen sistem stvarno omogoča zmagati v tekmi s strankarskimi kandidati.

Naj k zadnjemu od predlaganih meril podam oceno, da je v Sloveniji moč političnih strank prevelika, a brez njih vendarle ne gre, saj je zaradi načela javnosti koristno, da se različna politična stališča vidno izrazijo in zožijo na nekaj najbolj prevladujočih prav skozi to institucionalno obliko. Toda kot na eni strani ni umestno pričakovati, da se želijo državljani na volitvah na podlagi podrobnega branja opredeljevati do petnajstih ali petindvajsetih volilnih programov, je na drugi strani tudi res, da v nekem volilnem okraju zaupanja vredna kandidatka ali kandidat pred volilci ne bo toliko stavil na program, ampak na svojo osebnost in pretekle dosežke.

Več informacij o kandidatih

Pomembna je tudi ustrezna sestava kandidatov po spolu, a naj se tej temi tu izognem. Več poudarka zasluži že izpostavljena zahteva, da bi morala biti kakovost izbire poslancev in poslank pogojena z možnostjo ter pripravljenostjo sposobnih in poštenih ljudi, da kandidirajo. Volilci bi morali biti pri izbiri med kandidati s približno enakimi možnostmi sodelovanja v volilni kampanji in tekmovanju za glasove o njih tudi bolje obveščeni, saj bi v tem sistemu bolj ciljno oziroma neposredno glasovali predvsem za človeka in ne toliko za program (stranke).

Zato bi bilo smiselno, da se morajo kandidati volilcem predstaviti bolj celovito, kot je to zahtevano danes. Poleg podatkov o (treh) zadnjih zaposlitvah, (ne)kaznovanju bi sam želel vedeti tudi podatke o plačani dohodnini v zadnjih štirih letih, povprečni oceni študija na fakulteti oziroma na zadnji opravljeni stopnji študija itn.

Ni mogoče oporekati ugotovitvi, da se v takem sistemu volitev odpravljajo ovire, povezane tako z bolj ali manj nujno (člansko ali drugačno) pripadnostjo kandidata določeni stranki kot z dokazovanjem zvestobe strankarskemu vodstvu. Medtem ko prve od odpravljenih ovir najbrž ni treba pojasnjevati, pa ob takem volilnem sistemu poraste interes strankarskega vodstva, da pridobi za kandidiranje v volilnih okrajih svoje najboljše ljudi, saj bodo sicer glasovi volilcev odšli k drugim kandidatom. Seveda pa se kot neodvisni kandidati na volitvah v DZ ne bi smeli pojaviti tisti, ki so bili v zadnjih petih letih člani katere od političnih strank ali pa so v enakem obdobju na katerikoli ravni kandidirali na listi katere od strank.

Če danes ob obstoječem volilnem sistemu kdo trdi, da sestava izvoljenih ne ustreza volji volilk in volilcev, ima le delno prav. V DZ tako ne more priti nihče, ki ni dosegel vsaj nekega minimuma glasov, na primer 581, kot je bilo to na volitvah decembra 2011. Bi se pa ob uveljavitvi predstavljenega volilnega sistema, po katerem bi imeli volilci najmanj dva glasova, če ne celo tri, število ljudi, ki bi lahko upravičeno trdili, da so bili "izigrani", prav gotovo zmanjšalo. Takole čez prst lahko namreč ocenimo, da bi vsaj 85 odstotkov volilcev dobro "unovčilo" enega od svojih dveh, 95 odstotkov volilcev pa enega od svojih morebitnih treh glasov. To pa pomeni, da bi se povečal tudi delež volilk in volilcev, ki bi v vsakokratni parlamentarni oblasti prepoznali potrditev svoje volilne izbire.

Sam sem na uvodoma omenjenem posvetu nakazal še "bolj eksotično" temo: odpoklic poslancev. Vem, da se "pravovernim" strokovnjakom za volitve ob tej temi naježijo lasje na glavi, pa vendar si ne moremo zatiskati oči pred dejstvom poslanskega izigravanja zaupanja volilcev oziroma stranke. Zato bi možnost odpoklica poslanca - tega bi seveda vedno morali izglasovati volilci, ki so mu dali glas - pomenila korak naprej v povezavi poslanca z volilci in njegovem dojemanju odgovornosti glede njegovega delovanja v poslanski vlogi.

Na koncu je treba priznati še negativno lastnost takega volilnega sistema: višje stroške zaradi drugega kroga volitev v večini volilnih okrajev. Toda če pomislimo, da imamo dva kroga volitev ne le za predsednika države, ampak tudi za župane, katerih teža (denarno ovrednotenih odločitev) je za državljane Slovenije v primerjavi s poslanci nedvomno manjša, bi si čez slaba štiri leta s ciljem vzpostavitve bolj kakovostne sestave DZ ta strošek najbrž kazalo privoščiti. Ker verjamem, da bi ob bolj demokratičnem volilnem sistemu prišlo na glasovalna mesta več volilk in volilcev, bi ta povečani strošek volitev za dosego ustreznejše sestave našega hrama demokracije lahko tudi po tej plati obravnavali kot dobro naložbo.

Zavedam se, da je pisanje, ki ga imate pred seboj, najbrž žal le utopija, če ne bo prišlo do zadostnega državljanskega pritiska z zahtevo poslancem, naj uvedejo uveljavljanju volje volilcev prijaznejši sistem. Takšen sistem bi zmanjšal tudi v Sloveniji preštevilno kategorijo nad stanjem v državi razočaranih ljudi, ki se čutijo odtujene od katerekoli oblasti in se zato sploh ne želijo odločati. Prav zato kaže tudi te ljudi spomniti, da je ena od poti za večjo tekmovalno sposobnost in krepitev Slovenije kot pravne države ter posledično višjo življenjsko raven prebivalcev tudi večja možnost izbire poslancev državnega zbora po volji ljudi.