Generalni sekretariat vlade je po razkritju objave precej živčno reagiral in napovedal, da bo zahteval odstranitev videoposnetkov z youtuba. Sicer pa so se tako na ljubljanski policijski upravi kot na generalnem sekretariatu vlade zavili v molk. Na vprašanja, ali je res prišlo do kraje posnetkov vseh vladnih sej od leta 2006, kdo je imel dostop do snemalnih naprav, na kakšnih nosilcih podatkov so bili shranjeni posnetki sej, ali so bili zaznani kakšni vdori v vladne računalniške sisteme ipd., so v generalnem sekretariatu vlade odgovarjali: "Prosimo vas, da razumete, da je velika večina vaših vprašanj takšne vsebine in narave, da posegajo v samo srž in bistvo preiskave dogodka, o katerem sprašujete - in zaradi interesov preiskave vam žal o podrobnostih ne smemo in ne želimo govoriti." Kasneje se je vseeno razvedelo, da naj bi bili posnetki vladnih sej shranjeni na DVD-jih in spravljeni v trezorju, do katerega imajo dostop le pooblaščene osebe. Posnetkov pa naj ne bi v javnost lansiral nihče od trojice vladnih uslužbencev, ki so zadolženi za snemanje vladnih sej. Po neuradnih informacijah Dela preiskovalci primera na diskih z avdio in video zapisi sej vlad, shranjenih v vladnih arhivih, niso zaznali sledi podvajanja, kar daje podlago za domnevo, da se je nekdo priključil na avdio-video napeljavo, ki vodi od snemalnih kamer v vladni sejni sobi do snemalnice, ki je sicer v drugem poslopju vlade. Ali pa je bila v vladni sejni sobi nameščena še kakšna druga ilegalna snemalna oprema. Generalni sekretariat vlade, ki je od YouTuba zahteval odstranitev posnetkov, bi morda lahko tudi dosegel, da mu spletni video portal posreduje podatke (če jih ima še shranjene), od kod so bili naloženi sporni posnetki. Čeprav je zelo verjetno, da je tisti, ki je posnetke na youtube naložil, zakril svojo identiteto in podatke pošiljal preko omrežij, ki omogočajo spletno anonimnost.

Nebogljeni

Ključno vprašanje preiskave seveda je, komu bi lahko koristila objava posnetkov vladnih sej na spletnem portalu oziroma samo snemanje sej vlade. Vsekakor bi nadzorovanje vladnih sej izjemno pomagalo opoziciji pri sesuvanju katerekoli vlade, saj bi imeli na voljo tudi najbolj zaupne informacije o njenem delu. Dejstvo je, da so vladne prostore obnavljali v času Janševe vlade, toda tedanji generalni sekretar vlade Božo Predalič je povedal, da o dvojnem snemanju ne ve ničesar. Na vprašanje, komu bi koristili posnetki, pa je pomenljivo odgovoril: "Če špekuliram, je seje vlad Boruta Pahorja in Janeza Janše objavil tisti, ki bo imel od tega korist."

Zdi se, da so bili posnetki vladnih sej na youtube naloženi preračunljivo, saj so se tam pojavili le nekaj dni pred volitvami. Posnetek s seje Janševe vlade v pozitivni luči prikazuje nekdanjega ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka, kako se energično bori, da denarja za obnovljive vire električne energije ne bi preusmerjali v sklad za energetsko bolj učinkovite stavbne fasade. Na drugih posnetkih nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal tarna, da je policija kadrovsko prešibka za vzpostavljanje reda in miru ob morebitnih uličnih neredih zaradi gospodarske krize, zunanji minister Vasilij Žbogar pa skrušeno pripoveduje, kako se EU arogantno obnaša do Slovenije pri dogovorih glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško.

Na prvi pogled vsebina objavljenih posnetkov ne razkriva nikakršne tajnosti, kot to trdi generalni sekretariat vlade. Zdi se, da je objavitelju posnetkov šlo bolj za predstavitev nebogljenosti prejšnje vlade kot pa za objavo zaupnih podatkov. Toda informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da je tisti, ki je posnetke objavil, vedel, da je to protizakonito. Na njih morda ni dokumentov z oznako zaupnosti, vendar je vlada na teh posnetkih očitno razpravljala o podatkih z oznako tajnosti.

Nadzorovani

Objavljeni posnetki vladnih sej oziroma sum nezakonitega snemanja je škandal brez primere, ki ga je zameglilo vsesplošno razburjenje zaradi teksta domnevnega Tomaža Majerja na spletni strani SDS. Na drugi strani pa gre le za vrhunec številnih nenavadnih dogodkov, povezanih s prisluhi oziroma s prestrezanjem elektronske pošte, ki so se zgodili v zadnjem času. Novinar Dela Dejan Karba je v intervjuju za Mladino razodel, da je konec leta 2009 prejel grozilno SMS-sporočilo, nato pa naj bi njegova žena prejela 56 klicev z njegove številke, sam pa je ni klical. Po prijavi policiji je bilo ugotovljeno, da naj bi klici prišli preko bazne postaje mobilne telefonije nekje v Beli krajini in z neznane številke. Karba je bil poleg tega deležen še številnih drugih groženj. Nekdanji poslanki SD, sedaj poslanki Pozitivne Slovenije Meliti Župevc, ki je vodila preiskovalno komisijo o brezplačnikih, se je zgodilo, da je na svoj mobilni telefon dobila klic s svojega drugega telefona. Ko je poklicala nazaj, naj bi se ji oglasil moški glas, ki ni pojasnil, zakaj in kako upravlja z njeno telefonsko številko.

Novinar in publicist Igor Mekina pa je sodniku Francu Dobrovniku s svojega elektronskega naslova poslal zasebno elektronsko sporočilo, v katerem je bila povezava do nekega članka. Mekina naj bi nato "pomotoma" dobil povratno pošto od poslanca SDS Vinka Gorenaka s sporočilom, da je videl njegovo sporočilo, čeprav mu ga Mekina ni nikoli poslal. Elektronsko konverzacijo med novinarjem in sodnikom je nato opisal tednik, ki ga izdaja založba v delni lasti stranke SDS. Toda, Mekinovo elektronsko sporočilo je po zatrjevanju njegovega internetnega ponudnika prišlo zgolj na sodnikov naslov.

Nekdanji pripadnik specialne brigade Moris Mitja Kunstelj na svojem blogu opisuje dogodivščine tako imenovane skupine paravomo. Kunstelj trdi, da naj bi se ta skupina še danes ukvarjala s ponarejanjem dokumentov in s prisluhi politikom v korist stranke SDS, njeni pripadniki pa naj bi bili infiltrirani tako v telekomunikacijska podjetja kot v državne varnostne službe.

Podobni dogodki so se sicer dogajali že v preteklosti, vendar niso nikoli dobili epiloga. Leta 2007 sta se v razmaku nekaj dni zgodila vloma v stanovanji uslužbenca urada nekdanjega predsednika države Janeza Drnovška in člana Drnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj, ukradena sta bila prenosna računalnika s pomembnimi podatki. Precej odmevni so bili tudi vlomi pri nekdanjem predsedniku države Milanu Kučanu, nekdanjem notranjem ministru Radu Bohincu ter pri nekaterih poslancih DZ, med drugim pri Rudiju Mogetu, ki je tedaj vodil parlamentarno preiskovalno skupino o nedovoljeni trgovini z orožjem po osamosvojitvi.

Blamaža

Zakaj so bili posnetki vladnih sej objavljeni na youtubu, ostaja eden večjih misterijev te zgodbe. Na prvi pogled se zdi, da je nekdo skušal na svojevrsten način poseči v predvolilno tekmo. Vsekakor pa je objava posnetkov razkrila, da nekdo nezakonito snema vladne seje oziroma ima dostop do posnetkov sej. Kdo? Če bi za posnetki stale tuje obveščevalne službe z interesi v Sloveniji, gradiva, ki priča o nadzorovanju dela vlade, zagotovo ne bi razkrivale, saj ne bi s tem nič pridobile. Obramboslovec Iztok Prezelj je namesto tega postavil tezo, da obstaja v Sloveniji morda še neka druga, vzporedna država. "Če je res, da je nekdo, kakorkoli že, nepovabljeno in brez pooblastil snemal vladne seje, potem to pomeni, da je v naši državi neka paralelna država, ki je hotela biti promptno informirana o zadevah, obravnavanih na najvišji ravni. Na podlagi afer in škandalov v drugih državah lahko sklepamo o zgolj dveh možnostih: ali to počnejo naše obveščevalne službe - lahko bi prisluškovale svojemu vodstvu -, ali pa to počne nekdo tretji. To je lahko le nekdo, ki ni v vladi. V vsakem primeru pa to pomeni paralelno državo," je za Delo razmišljal Prezelj.

V kolikor se bo izkazalo, da je nekdo resnično na svojo roko snemal vladne seje, bo to huda blamaža za vse slovenske varnostne službe. Nova vlada pa bo morala temeljito preveriti vse svoje prostore, kakor tudi vladne kadre, da se ji ne bi ponovilo kaj podobnega. Razplet te blamaže bo vsekakor zanimiv. Ali bo Slovenija dobila svojega Richarda Nixona ali pa se bo končalo kot v številnih podobnih primerih - v pozabi in brez epiloga.