Lovski nož s pasjo glavo na koncu ročaja

I.

Buffalo Bill je postal še bolj previden, ker se je bal neprijetnih presenečenj. Pred njim so smreke postale vse redkejše; vse več je bilo jas, s katerih je lahko videl zvezde. Še bolj počasi je stopal proti skrivnostni svetlobi. Bil je prepričan, da bo na koncu našel tabor onstran gozda, tedaj pa se je znašel ob vznožju navpične skalnate stene, ki je strmo padala do roba globoke doline. V dolini je bilo jezero, katerega izredno svetla voda je odsevala na tisoče zvezd. Buffalo Bill je spoznal, da stoji pred Jezerom žaltovine. Za hip je občudoval površino, tedaj pa se je jezero nenadoma čudno spremenilo. Živosrebrni valovi so postali rdeči, krvavi. Tudi zrak se je pordečil; skalnate stene, ki so obdajale vodno zrcalo, drevesa, ki so rasla ob bregu, so zažarela v čudnem požaru. Stezosledčevo pozornost je pritegnilo grozeče valovanje na drugem bregu; zdelo se je, kakor da prihaja iz valov pošasten plazilec in se plazi skozi zeleno travo na bregu.

II.

A bili so tudi dnevi, ko nad mano ni bilo Damoklejevega meča zgodnjega vstajanja: prvi januar, na "terasi" trboveljske Name, ki se je zelo dobro videla z našega balkona, iz barvnih žarnic sestavljen napis Srečno 197..., starša še skoraj v postelji, ker sta silvestrovala v Hotelu Rudar ali pa v Delavskem domu, jaz pa že pokonci, že pred televizorjem, kjer s pozornimi očmi sledim konjeniku, ki tesno prižet k svetlečemu se konjskemu trupu dirja po preriji, mimo ušes pa mu med značilnimi poki in brenčanjem letijo krogle in puščice. Navdaja me seveda nepopisna sreča, saj zdaj ne bo nobenega ukaza, naj se spravim v posteljo ali pa stran od televizorja; do pričetka novoletne skakalne turneje in pa koncerta Dunajskih filharmonikov je še celo dopoldne.

In potem je tu še poletna nedelja, ko smo se vrnili z družinskega izleta, ki jih nikoli nisem preveč maral; vedno sem mislil, da se bo zaradi teh kratkih odsotnosti na dvorišču kaj zgodilo brez mene - in včasih se je tudi res zgodilo. Grem v dnevno sobo in čisto po naključju prižgem televizor in prvo, kar slišim, preden se sploh pojavi slika, je neka znana melodija, ali pa sem samo mislil, da je znana, in potem zagledam neke znane kraje, kjer je oče mene in mamo lovil v fotoaparat ali pa so bili ti kraji nekje v bližini krajev, kjer smo se ustavljali na poti na morje (Plitvice, slapovi Krke) in je oče mene in mamo lovil v svojo praktico, in na ekranu sijoča in lepa krvna brata Pierre Brice (Winnetou) in Lex Barker (Old Shatterhand) in kasneje (v enem od delov) malo manj sijoči in lepi Stole Arandjelović in še drugi jugoslovanski igralci, ki so za tisto priložnost partizanske uniforme ali pa razcapana oblačila tifusarjev zamenjali za napol razcapana oblačila članov Santerjeve tolpe.

III.

Prva stvar, ki sem jo zagledal, ko sem se v otroštvu zbudil in odprl oči in stopil do okna, pravzaprav mi niti ni bilo treba stopiti do okna, lahko sem preprosto obležal v postelji, je bil gozd - raznobarvna paleta listavcev, ki je z letnimi časi menjala barve in vonje. Malo više od listnatih dreves, bolj proti vrhu hriba, ki smo mu rekli Križ, so bile skale in na eni železni, ploski "kip" gamsa in potem še resje in za čisto majhen vzorec iglavcev in nekje v gozdu je izviral potok in počasi ter obotavljaje tekel po drobnih kamnih, da bi se na koncu "ujel" v kamnito, strmo korito, kjer smo navadno klečali, se z eno roko držali za rob korita, z drugo pa zajezili vodo, da se je na hrbtni strani dlani naredila vdolbinica, in jo z dolgimi, poželjivimi požirki pili. Potok je bil plitev, nekaj centimetrov globok, le ob obilnem deževju je narasel in takrat nehote dokazal svojo visoko stopnjo čistosti - na njegovi rjavi gladini, voda se je takrat skalila, so plavali potočni raki.

Ampak to, kar sem videl skozi okno, je bilo "zasilno igrišče", tu so nas še lahko dosegli glasovi mam, ki so nas za vikend skozi okna stolpnice klicale h kosilu ali pa med tednom, ko je padel mrak, domov - najprej na risanko, potem na Cik-Cak in večerjo in potem v napisan svet kakšne knjige, ki mu je kasneje, ko smo se bližali koncu osnovne šole, sledil domišljijski svet glasbe in besed, ki so prihajale iz tranzistorskega radia. Pravo "igrišče" je bilo bolj oddaljeno od stolpnice, moral si iti skozi gozd in prečkati hrib, bilo je onkraj dometa domačih glasov, na njem je bil gozd, ne več tako gost kot paleta listavcev pred mojim oknom, ne več s tako visokimi drevesi, tam so bili predvsem otočki grmičevja, strm travnik, potem nekakšen plaz in seveda je bil tam tudi majhen ribnik, v katerem so plavale zlate ribice, in bilo je nekaj močvirja, obraslega s šašem, iz katerega so se oglašale žabe, imenovalo pa se je, kot se za mitološki in skrivnosten kraj spodobi - Črna prerija.

IV.

V otroštvu smo se igrali z različnimi igračami; z avtomobilčki, lego kockami, kovinskimi igračami Mehanotehne Izola, s plastičnimi Indijanci, vojaki in vitezi, gumijastimi pajaci... A včasih smo mi sami postali igrače, še bolje - igralci. To se je navadno zgodilo pri igrah Indijanci in kavboji, partizani in Nemci, vitezi, ravbarji in žandarji, ostalih antagonizmov, kot je bil recimo tisti med zemljani in nezemljani, pa je bilo bolj za vzorec.

Najraje in najbolj vztrajno smo se igrali Indijance in kavboje. Kakih posebnih kupljenih igrač (rekvizitov) nismo imeli. No, izjema so bile različne pištole in tu pa tam kakšna vinčesterka, ki so se dobile v trgovinah, ampak kavboji, ki so bili oboroženi s tem orožjem, pomembnega mesta v naših domišljijskih pokrajinah niso zasedali pogosto. Raje smo bili Indijanci. In če si bil Indijanec, potem je bil osnovni del tvoje opreme: lovski nož. Nož s pasjo glavo, ki je zaključevala ročaj. Nož, ki si ga nosil v usnjeni nožnici, skozi zgornji del katere si potegnil pas, ki ti je držal hlače. Ali pa si si vse skupaj opasal brez kakršnekoli povezave z nošnjo hlač. Večji je bil nož, bolj smo bili veseli. Bolj se nam je zdelo, da postajamo podobni pravim Indijancem. Nož nam je omogočal, da smo si naredili vse ostalo orožje: loke iz leskovih in drenovih palic, kopja iz leskovih palic, frače za kamne, puščice, lesene tomahavke.

Čeprav smo prihajali iz trdega okolja, v katerem pretepi in vbodne rane z nožem niso bili nobena redkost, se nam to pri igrah ni poznalo. Nikoli nismo bili brutalni. Bili smo zelo previdni. Nikoli se nismo resno spopadli, kot so to naredili dečki v Molnarjevi knjigi Dečki iz Pavlove ulice. Nismo se streljali z loki, in naše puščice, ki so imele v razcepljenih vrhovih namesto lesenih konic včasih žeblje brez kapic, so se zapikovale v preperela drevesa in v karton, ne v žive tarče. Drug v drugega nismo metali ošiljenih kopij, le včasih smo strmeli, kako kot po nekem čudežu I.-jevo ravno in dolgo kopje, nošeno z nevidnim zračnim tokom, leti čez ves travnik, kot bi ga zalučal sam Nori konj, da bi se na koncu zapičilo v toplo zemljo, iz katere je rasla visoka trava. Z dečki iz drugih sosesk smo se redko srečali v gozdu in redko je prišlo do spopadov, pa še ti so bili precej nedolžni, bolj verbalne provokacije in nekaj ne preveč resne rokoborbe in valjanja po travi. Bolj smo se spopadali z namišljenimi sovražniki, še najbolj od vsega pa smo posnemali način življenja, ki smo ga videli v filmih in o katerem smo brali v knjigah.

Bližnji gozd in Črna prerija sta bila naša Monument Valley iz filmov Johna Forda, kjer se je kadilo za poštno kočijo, na kateri je sedel nepogrešljivi John Wayne, ali pa kakšna osamljena farma v Wyomingu, kjer se skuša revolveraš Shane (Alan Ladd) privaditi na običajno življenje, in bila sta tudi Južna Dakota, polna Siouxov, in močvirja Floride, kjer so živeli Seminole, Arizona in New Mexico, kjer so živeli Apači, in seveda tudi Teksas s svojimi Komanči.

Kurili smo ognje, postavljali šotore in bunkerje, v žerjavici pekli krompir. Nastavljali smo pasti neznani divjadi in neznanim, nevidnim sovražnikom. In zraven seveda prepoznavali različne vrste ptic in različne vrste dreves, njihovo lubje, njihove liste, njihove vonje in njihove plodove. Jedli smo robide in žvečili sladke cvetove akacij, jedli smo divje češnje, žvečili travo, da nam po kajenju srobota ne bi smrdelo iz ust. Največja najdba, na katero si lahko naletel v gozdu, je bilo kakšno resnično dolgo pero iz fazanjega repa. Bili smo dobro podkovani v teoriji obnašanja v gozdu ali pa smo samo mislili, da smo dobro podkovani, in iz te teorije je včasih prihajal navdih za naše praktične podvige; včasih kot nekakšen potek zgodbe in zapletov v njej, kot strategija borbe z namišljenimi sovražniki, spet drugič je šlo za čisto praktična znanja: kako se premikati med drevesi, kako se plaziti skozi travo, kako zakuriti ogenj.

Nekateri so imeli doma temno zelene knjige s trdimi platnicami, ki jih napisal Karl May, in v knjižnici smo si sposojali knjige o pustolovščinah Buffalo Billa in Davyja Crocketta (cenjene so bile tudi zaradi ilustracij, na katere si položil pauspapir in tako z vso natančnostjo lahko prerisal in potem tudi s flomastri pobarval moža s kozjo bradico in dolgimi lasmi ali pa tistega drugega, ki je umrl v trdnjavi Alamo in je na glavi nosil rakunovko) in brali smo nekakšen prirejen izvleček Cooperjevega Zadnjega Mohikanca (malo teksta in precej več slik) in Sinove velike medvedke z oranžnimi platnicami in v kompletu štirih Disneyjevih knjig nam je bila najbolj všeč rdeča s petimi indijanskimi konjeniki na naslovnici in v njej zgodba o divjem žrebcu Tonki Wakanu, ki se je prepletala z resničnimi dogodki iz devetnajstega stoletja - strašni kriki Indijancev so se mešali s poki pušk in brenčajem puščic in vojaki generala Custerja, številčno šibkejši in obkoljeni, so jahali v smrt. In tu so bili seveda še vsi stripi, ki so se na začetku sedemdesetih pojavili v trafikah, predvsem v edicijah Zlatna Serija in Lunov Magnus Strip; Zagor, Tex Willer, Mali rendžer (Kit Teller), Komandant Mark in Veliki Blek. Bitka pri Little Bighornu je bila v naši domišljiji enako pomembna kot Bičkova skala v Dražgoški bitki ali pa Trije žeblji na Osankarici.

V.

Prvi grafit, ki se ga spomnim, ni bil, kot bi človek pričakoval, kakšen obscen napis, ki bi rimal žensko ime in določene seksualne navade, ali pa vsaj, kot se je za tisti čas spodobilo, slavljenje revolucije in njenih večnih pridobitev, temveč napis na leseni ograji vrtnarije - SMRT APAČEM PIZDOLIZCEM. Napis je bil seveda delo lokalnih Komančev (niso obstajali samo antagonizmi na liniji belci/rdečekožci, ampak tudi prave medplemenske razprtije).

Odraščali smo v času, ko je bila igra Indijancev in kavbojev skoraj globalen pojav. Tudi otroci v drugih državah so se jo igrali, verjetno spodbujeni z istimi viri kot mi: s knjigami, stripi in pa seveda filmi - predvsem serialom o Winnetouju, Bonanzo in pa seveda klasičnimi vesterni. Tudi v najbolj znanem slovenskem mladinskem filmu iz sedemdesetih - Sreči na vrvici, ki datira točno v obdobje mojega odraščanja - je bila glavna igra na dvorišču, v kateri se je zgodil iniciacijski obred dokazovanja pripadnosti in prijateljstva - Indijanci in kavboji.

Kaj nas je tako začaralo in privlačilo, da smo si nadeli imena kot Sedeči bik ali pa Nori konj ali pa Geronimo in se vedno znova odpravljali v naša lovišča in našo prerijo - imenovano Črna? Zakaj je stari oče svojima vnukoma in mojima prijateljema I.-ju in R.-ju naredil repliki točno takšnih pušk, kot sta jih imela Winnetou in Old Shatterhand, puško, okrašeno s srebrnimi neti, in močno medvedarico?

Verjetno nekakšen občutek svobode, občutek, da v gozdu živimo resnično življenje - junaško in samostojno. Da je pravzaprav tisto življenje, ki se bo odvilo ob vrnitvi domov, pa čeprav ga bodo prekinjali transi in skoraj sanjske slike, ko bomo v kleti med kupi starega papirja našli stripe in pred spanjem brali knjige ali pa gledali kak vestern na televiziji ali pa se samo pogovarjali na hodniku stolpnice, pravzaprav le neka senca, surogat našega "življenja v divjini". V življenju v divjini smo sami odločali o vsem in naša domišljija je lahko razvijala svoje velike potenciale. Počutili smo se pomembne, predvsem pa smo se počutili brezmejne, podobne občutku časa, ki nam je bil na razpolago, ko smo se počasi potopili v zelenilo bližnjih gozdov.

Sredi osemdesetih, ko nismo več kadili pip miru, narejenih iz želodov, v katere bi natlačili posušeno listje, ampak drugačne pipe, da bi nas povezale z Manitujem ali pa kakšnim drugim božanstvom, verjetno z rahlo zastarelim božanstvom psihedelične glasbe, in so se naša kopja in puščice in tomahavki že zdavnaj posušili in prepereli in razpadli in so se lovski noži s pasjimi glavami na koncih ročajev valjali po omari v shrambi ali pa po kleteh, so se kot v znani Balaševićevi popevki na dvorišču pojavili - neki novi otroci. Deset let mlajši od nas.

Ne vem, ali sem pričakoval, da bodo nasledili naše navade in namesto nas zasedli pomirjujoče in globoko zelenilo gozdov, ali tega nisem pričakoval. Gozd se je začel zaraščati, poti niso bile več tako prehodne in tudi travnik, čez katerega je kakšnih deset let prej neskončno dolgo, kot da hoče ostati v zraku, letelo I.-jevo kopje, je začelo čedalje bolj preraščati grmičevje. Črna prerija je bila daleč, skoraj v neki drugi dimenziji. Ampak resno dvomim, da sem se ukvarjal s tem. Zanimale so me druge stvari. Toda natančno se spominjam, kako presenečen in šokiran sem bil, ko sem pogledal skozi okno, točno tisto okno kot v otroštvu, in prisluhnil otroškim glasovom in opazil, da otroci nimajo indijanskih imen ne imen iz kakšne nadaljevanke, podobne Kapelskim kresovom - Dimnjačar, Riđan, Prsan, Jastreb -, kot smo jih imeli mi, ampak imena, ki so mi zvenela precej vsakdanje in smešno, skoraj žaljivo za stanje duha, ki naj bi ga utelešalo in predstavljalo otroštvo. Klicali so se: Steven, Fallon, Sammy Joe, Jeff, Adam in seveda tudi Krystle, Alexis in Blake. Takrat se nisem zavedal, a danes vem, da sem bil nehote priča dogodku, ko so na našem dvorišču bridki konec potegnila junaštva Indijancev in kavbojev, prav tako pa tudi zmagoviti pohodi partizanskih divizij; otroci so se igrali - Dinastijo. Z leti, ki so sledila, in z novo generacijo otrok in novima tehniko in tehnologijo, ki sta preplavili svet, pa so se igre ne samo "profanizirale", ampak iz resničnega sveta vonjev in dotikov čedalje bolj selile v virtualni svet.

VI.

Tla pod nogami so se zamajala, bobnečemu gromu je sledila gluha tišina, iz rudniškega jaška pa se je dvignil oblak zadušljivega dima. - Sveta nebesa, kaj se dogaja?! - je zakričal Nick Wharton in se pobral. - Dinamit! - je glasno odgovoril Henry Bigham, ki je pravkar prišel s sestro - Na stotine zabojev ga imajo notri! Lopovi so bili neprevidni in ... - ... vsega je konec! - namesto njega je končal stavek Buffalo Bill.

V resnici pa banditi niso več marali priti v roke šerifu; eksplozija je pobila vse, s Samotnim Hernandezom in Sacconom vred.

Čez dobro uro so Bigham in rudarji še vedno zbirali po dvorišču raztresene zlate palice, Buffalo Bill, njegovi prijatelji in vojaki pa so odšli iz rudnika. Vsi so se veselili mirnega in zasluženega počitka.

VII.

Čez kakšne pol ure bom šel po sina v šolo. Ko se bova vrnila domov, bom mogoče vzel pauspapir in z njim prekril eno od ilustracij iz knjige D. Blackmoora Buffalo Bill med Indijanci. Potem si bom sposodil njegove flomastre in prerisal Williama Codyja, kako se, obut v škornje, ki mu segajo vse do sredine beder, in z lovskim nožem v desni roki, spopada z ogromnim orlom. Iz daljave ga seveda osuplo opazuje skupina Indijancev. Še prej pa bom poklical očeta in mamo in ju vprašal - ali mogoče še vesta, kje so končali moji lovski noži, posebno tisti največji, s pasjo glavo na koncu ročaja.