Plagiatorstvo, opredeljeno kot kraja avtorskega dela oziroma zavestna objava tuje avtorske lastnine pod lastnim imenom ali zloraba pravil citiranja in navajanja virov, pomeni grobo kršitev pravil glede uporabe avtorskih del, kakor jih pri nas določa zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Za tistega, ki se s plagiatorstvom okoristi in je pri tem razkrit, pa poleg odgovornosti ob morebitni kršitvi zakona prinaša vsaj še eno zoprno dilemo. Kaj je bolj ugodno: se zagovarjati z nepoznavanjem pravil akademskega pisanja ali priznati zavestno prilastitev tujih avtorskih dosežkov?

Izgrajevanje življenjepisa in pridobivanje formalnih izobrazbenih referenc sta ključni določnici in pogoja za karierni napredek v družbi znanja. Ustvarjanje pa tudi v zaostrenih pogojih na trgu dela ostaja dolgotrajno in težaško delo, ki ob predpostavki, da je kvalitetno, ne pozna bližnjic. Še vedno terja celega človeka. Produkcija idej, izvirnih dognanj in ustvarjalnih del najbrž nikoli ne bo posel z danes na jutri. Celega človeka lahko terja že iskanje ene same težje dostopne ali zgolj zaprašene enote bibliografije, ki bo morda stoti ali še manjši del bibliografije strokovnega dela, pod katerega se želi avtor podpisati. Sledilo naj bi branje, razmišljanje, ustrezno razumevanje idej in kritično vrednotenje, nato pa naporna analiza predmeta in sinteza že obstoječega znanja z lastnimi spoznanji. Pozorni bi morali biti na tridesetletnike, ki v svojih delih navajajo več knjig, kot bi jih lahko prebrali v stoletjih, če prosto parafraziramo razmislek mehiškega kulturnega kritika Gabriela Zaida v svežem slovenskem prevodu njegovega dela Skrivnost slave.

Nepreklicno in nemudoma

Razkrivanje, sumi in priznanja plagiatov, ki smo jih intenzivneje spremljali v zadnjih mesecih, puščajo vtis, da je plagiatorstvo domena elit. Izpostavljena imena, kot so Karl-Theodor zu Guttenberg, Silvana Koch-Mehrin in zadnji razkriti domnevni plagiator Johannes Hahn, ki sicer obtožbe zavrača, so nosilci najvišjih političnih funkcij v svojih državah ali na evropski ravni. Vsaj tako pretresljivi kot razkritja plagiatov pa so bili odzivi nekaterih obtoženih. Tako zu Guttenberg kot Koch-Mehrinova sta javnosti prihranila mučno izgovarjanje, farso prelaganja odgovornosti in iskanja zarot. Razvitejša politična kultura se je pokazala v dveh preprostih besedah, "nepreklicno in nemudoma", ki sta spremljali njuno odstopanje s političnih funkcij. Zu Guttenberg se je trajno odrekel doktorskemu nazivu ter odstopil z vseh političnih funkcij na lokalni in nacionalni ravni.

Poleg moralne doslednosti je v takem ravnanju politika mogoče prepoznati tudi zmerni populizem, saj že sum plagiatorstva trči ob zid neizprosno enotnega javnega mnenja. Kratko malo nihče ne ščiti politika, ki se je "spozabil" ali ima nekoliko svobodnejši odnos do avtorskih pravic. Pravzaprav je še najpametneje priznati slabo poznavanje pravil akademskega pisanja, kot je to leta 1988 javnosti razložil tedanji senator in današnji ameriški podpredsednik Joe Biden, ko je v javnost pricurljala informacija, da je v prvem letniku študija prava v izpitno nalogo podtaknil plagiat.

Slovenska javnost česa podobnega še ni doživela. V primerih sumov in tudi dokazov plagiatorstva v slovenski politično-gospodarski sferi imamo namesto priznanj, pojasnil in opravičil vrsto izmikanj, protiobtožb in zarotniških teorij brez epiloga ali kakršnihkoli sledov katarze. Janez Janša, Marko Jaklič, Milan M. Cvikl, Đorđe Perić je zgolj nekaj domačih imen, ki so bila v zadnjem času povezana s pojmom plagiatorstva. Pri višku politične kulture smo bili bržkone leta 2009, ko se je Katarina Kresal opravičila uredniku Razgledov.net Vojku Flegarju, čigar komentar je povzemala brez navedbe vira, ker se ji je pač usedel v misli: "Ko sem v vročici političnih dogodkov prejšnjega tedna in vikenda v nedeljo ponoči pisala svoj tekst za spletno stran, sem naredila napako in pozabila na citat - kar sem imela v mislih, pa mi je ob nenormalni jutranji uri ušlo iz glave. Nedopustno z moje strani. Vem. In se zato opravičujem in mi je žal."

Dušan Keber je pred dnevi razmišljal takole: Če bi bil zu Guttenberg slovenski obrambni minister, bi najprej razglasil, da je žrtev zarote političnih nasprotnikov in medijev, vložil bi več tožb, bržkone bi se sam lotil pregledovanja vseh doktoratov za štirideset let nazaj. "Razprava bi se od njegove odgovornosti prenesla na odgovornost njegovih kritikov in še preden bi prišlo do sodnih obravnav, bi zmagal na volitvah in postal predsednik vlade."

Plagiatorstvo kot paranoja

Zadnja odmevnejša tožba zaradi plagiatorstva v ustvarjalni sferi je stara dve leti, zakrivili pa so jo dediči Astrid Lindgren, ki so dosegli sodno prepoved prodaje plagiata Pike Nogavičke. Tožbo je v sedemdesetih letih izgubil George Harrison zaradi plagiatorstva v skladbi My Sweet Lord, ki pa naj bi bilo posledica kriptomnezije, nezavedne prisvojitve in uporabe že obstoječe melodije. Ta naj bi jo zagodla tudi slepi in gluhi Helen Keller, ki se je leta 1892 pri svojih dvanajstih branila zaradi obtožbe plagiatorstva, en sam porotniški glas pa je srečo na sodniji prevesil na njeno stran. Ohranila je paranojo pred plagiatorstvom, ki jo je napeljala k pisanju avtobiografije, za katero je trdila, da je edina ni navdajala s strahom, da morda ne bo original. Ustvarjalno integriteto so branili tudi številni avtorji iz popularne kulture: v Avatarju Jamesa Camerona prepoznava krajo svojega dela zdaj že vrsta avtorjev, J. K. Rowling je svojega Harryja Potterja ubranila, ker je tožnica ponarejala dokaze, integriteta Dana Browna pa je ostala neomadeževana po obeh tožbah, v prvi zato, ker je bil domnevni oškodovanec avtor dokumentarnega dela in ne fikcije kot Brown v primeru svoje Da Vincijeve šifre.

Še daljši je seznam imen, ki predstavljajo ustvarjalno tradicijo in kanon, a jim kljub temu niso bili prihranjeni sumi in dokazovanja, da so si v določenem obsegu prilastili tuje kreacije: Shakespeare, Brecht, Nabokov, Stendhal, Sterne, Burroughs, Dos Passos, če jih naštejemo selektivno in še zdaleč ne vseh. Kot piše Richard A. Posner v svojem delu Pravo in literatura, je avtorstvo funkcionalna, ne pa naravna oznaka. "Ideja, da je delo tvoje le, če si si ga izmislil, ne pa tudi, če si ga našel, kopiral ali plačal, je dogovor samo v določenih kulturah." Shakespeare, ki si je v svojih delih sposodil zaplet, večino likov in celo jezik iz zgodovinskih, biografskih in dramskih del, bi bil po sodobnih merilih plagiator, presoja Posner, po merilih svojega časa pa ne.

Plagiatorstvu v akademski in politični sferi se medtem v Sloveniji pridružuje predvsem plagiatorstvo v popularni glasbi. "Nobeno področje ni imuno na pojav nedovoljenega prisvajanja tujih avtorskih del, res pa je, da so določene dejavnosti, kjer se v manjši meri pojavljajo težave s plagiatorstvom. Na vprašanje, kje se pojavlja največ plagiatov in katera so področja, ki teh težav nimajo, bi najlažje odgovorila sodna praksa, ki pa je v Sloveniji (na žalost) zelo skromna," pravi dr. Maja Bogataj Jančič z Inštituta za intelektualno lastnino. Kot razlaga, je iz prakse sodeč največ problemov na področju glasbe in v akademski literaturi, sodnih sporov pa praktično ni oziroma jih je zelo malo.

Če politični funkcionarji, ki so se do doktorata dokopali s prepisovanjem, dokazujejo, da je nizke etične standarde mogoče najti tudi med intelektualno elito, je na mestu vprašanje, kako je z morebitnim prilaščanjem tujih del v sferi elitne umetnosti oziroma javno sofinanciranih programov. Na ministrstvu za kulturo pravijo, da niti na področju glasbe niti na katerem drugem področju umetnosti doslej niso dobili pritožbe čez plagiat. Velja pa, da lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ali ustrezno zmanjša sredstva, če javni zavod ali drug izvajalec ne izvede sofinanciranega projekta oziroma programa. Kot so sporočili z ministrstva, bi za sankcioniranje plagiatorstva uporabili veljavna pravna sredstva, vendar pa bi moralo biti plagiatorstvo prej dokazano.

Neprekosljiva avtentičnost

Na nekatera imena slovenske umetnostne kritike smo se obrnili s poizvedbo, kako se odzovejo, kadar posumijo, da morda gledajo ali berejo plagiat. "Vprašanje je, kako sploh definirati plagiat v teatru," meni dramaturg in gledališki kritik Primož Jesenko. Slovensko gledališče je od šestdesetih let naprej namreč slonelo na tako avtentičnih avtorjih, da plagiat kot kategorija v naših gledaliških analih niti ne obstaja. Edinega očitka te vrste, ki se ga spomni Jesenko, "je bil deležen Mile Korun ob Kralju Learu leta 1964, ko so mu očitali kopiranje metode Petra Brooka v postavitvi Leara iz leta 1962, ki je le nekaj dni pred ljubljansko premiero gostovala na beograjskem Bitefu - to pa je kljub navdihovanju obeh režiserjev pri Janu Kottu, ki je leta 1961 izdal 'zapiske o Shakespearu', ostalo v domeni govoric". Tudi pri ogledovanju predstav v tujini ostaja vtis, da avtorji ljubosumno negujejo svoj lasten pristop k ustvarjanju in plagiatorskih tendenc nimajo ponotranjenih, medtem ko je slovensko okolje razmeroma odporno do umetniških plagiatov, saj je premajhno in se ustvarjalci na njem predobro poznajo, redko kdo pa si je pripravljen oskruniti umetniško integriteto na ta način, razlaga Jesenko. Kritik dodaja še, da je za plagiiranje bolje patentiran medij opere, saj se tam postavitve precej bolj hladnokrvno zapakira v kovček in seli po različnih opernih ansamblih. "A spet, dokaze za to je težko zbrati, čeprav kritiku z močno intuicijo to uspe."

Literarna kritičarka Tina Kozin se ne spomni, da bi se v leposlovju kdaj srečala s plagiatom v pravem pomenu besede, torej s tekstom, ki bi bil "ukraden" in podpisan kot lasten, se pa pogosto sreča s "sorodnostmi" med teksti, večjimi ali manjšimi, bolj ali manj prikritimi ali izrazitimi. "Zdi se mi, da ustvarjalci pogosto nezavedno posvojijo to ali ono formalno ali vsebinsko potezo drugega ustvarjalca, še več, da nam je v času splošne posredovanosti in hkrati prepletenosti vsega to kar nekako usojeno, tema (ne)zmožnosti ustvarjanja nečesa absolutno izvirnega, avtentičnega danes pa je tako in tako že nekaj časa aktualna."

Medtem likovni kritik, stalni sodni izvedenec in cenilec za likovno umetnost Aleksander Bassin ugotavlja, da so v likovni umetnosti pogostejši od plagiatov ponaredki, ko avtor presname tuje delo po tehnološko-izvedbeni plati in v stilno-formalnih značilnostih do te mere, da zavede kupca ali gledalca in ga ta kot avtorsko delo pripiše posnemanemu umetniku. Bassin je seznanjen z nekaterimi slovenskimi primeri tožb zaradi ponaredkov in kot dva primera avtorjev, ki sta si pridobila posnemovalca, navaja Toneta Lapajneta in Frančiška Smerduja. V prvem primeru so se kiparjeve slike prodajale pod podpisanim imenom plagiatorja, v primeru Smerduja pa je šlo za uradno naročilo namesto že umrlemu avtorju plagiatorju dela. Bassin se je sicer odločil, da se izogne navedbam imen domnevnih plagiatorjev, saj ga skrbijo pravne posledice tovrstnih obtožb, sploh ko kritik zadane ob "jezljivo naravo" morebitnega tožnika.

Kritik na področju sodobne likovne umetnosti Miha Colner pravi, da je v polju likovnih umetnosti o plagiatorstvu dokaj malo govora in je tudi sam termin redko v rabi. "V sodobni likovni umetnosti je dovoljeno praktično vse, neposredno privzemanje motiva ali ideje, referiranje na avtorje iz preteklih obdobij in podobno." Pri tem pa sta pomembna, pravi Colner, osnovno poimenovanje dela, ki privzema, in jasna informacija o tem, od kod je delo privzeto. "Če umetnik privzame ali kopira določeno delo in tega sploh ne omeni oziroma želi to prikriti, potem bi takšno situacijo vsekakor omenil v svoji kritiki, če bi to seveda prepoznal." Ponarejanje in njegovo preganjanje sta po mnenju Colnerja bolj stvar preteklosti, medtem ko je današnji čas podvržen povsem drugačnemu sistemu delovanja: "Sodobna umetnost ima po svoji teoretski podlagi vso pravico uporabljati že ustvarjena dela kot material za stvaritev novega."

Neprebojni ščit postmodernizma

Na umetnostne kritike tako ob možnosti, da si nakopljejo sodni spor zaradi nejasnih definicij pojma plagiat in njegovega oteženega prepoznavanja, preži še možnost, da zadenejo ob "kult avtorstva" ali avtorja občutljivega in maščevalnega duha. Še hitreje pa si nakopljejo očitek nevednosti ali kar barbarstva. Razpravo o plagiatu v literaturi je namreč mogoče zaključiti, kakor hitro jo odpremo, ko trčimo ob steno postmodernizma. To potrjuje že "ena največjih knjižnih afer" v Jugoslaviji na temo Danila Kiša in njegove Grobnice za Borisa Davidoviča iz leta 1976, okoli katere se je vnela razprava o plagiatorstvu, ki pa se je kasneje "sprevrgla" v prvo razpravo o postmodernizmu na jugoslovanskih tleh. "Čeprav v polemiki še ni uporabljen pojem postmodernizem, se literarni kritiki in teoretiki bolj ali manj vrtijo prav okoli tega pojma; skozi replike in debate se sestavlja koncept literature, ki mu manjka le ime," piše literarna komparativistka Julija Uršič v svoji študiji o plagiatu kot prelomni točki literarne teorije v Jugoslaviji. Teorija postmodernizma kasneje citatnost in intertekstualnost proglasi za legitimna pripovedna postopka, negativni pomen plagiata pa se relativizira. Kot še piše Julija Uršič, postane plagiat oziroma povzemanje ali citiranje brez navajanja virov "referenca, ki izpričuje izobraženost avtorja in jo lahko prepozna le izobražen bralec; v kontekstu besedila dobi poseben, dodaten pomen, postane intelektualna igra".

Omenjenega mehiškega intelektualca Gabriela Zaida odpuščajoče prikimavanje postmodernizma ne navdušuje, o zlorabah in plagiatih namreč sploh ni več mogoče razpravljati, s postmodernizmom namreč vsi avtorji postanejo drugostopenjski, vsa besedila pa medbesedilna. "Smrt Avtorja navsezadnje sama po sebi pomeni tudi smrt ustvarjalca, kar pa Michela Foucaulta in Jacquesa Derridaja ne moti, da ne bi uveljavljala avtorstva svojih del, branila svojih avtorskih pravic, pobirala tantiem in med svojimi privrženci razvijala glasu genialnih izvirnih mislecev," je zajedljiv Zaid.

Disciplina in pikolovstvo

Je torej sodobna družba pojem plagiata preživela?

Pri odkrivanju plagiatov je smiselno upoštevati, da se aluzija, hommage avtorju, travestija in prirejanje uporabljajo z namenom, da so prepoznani, medtem ko skuša plagiator svojo izposojo navadno prikriti, tako da spreminja imena, prireja podrobnosti in skrbi za ustrezno mero odklonskosti od izvirnika. Britanski literarni teoretik Christopher Ricks meni, da moramo plagiat nujno videti v luči etike in upoštevati, da so lahko moralne posledice hujše od pravnih: "Nečastnost ni bila in na srečo še vedno ni nič manj resna od pravnih postopkov."

Vsekakor odkrivanje plagiatov terja hudo disciplino in pretanjeno pikolovstvo, je pred leti o temi v reviji Literatura razmišljala prevajalka Urška P. Černe. Za nameček je lahko plagiatorstvo na tanki meji s čisto pravo kreativnostjo. "Tudi za plagiat si je treba najti temo, izbrati avtorja, najti primeren tekst, ga prilagoditi, nekako zakamuflirati," je pred leti ob razkrivanju plagiata slovenske publicistke razmišljal Marko Crnkovič.