Kriza kot priložnost - za pospešitev predkriznih vzorcev

Vzporedno s časom ekonomske in socialne krize se je izoblikoval "pozitivni" pogled nanjo, češ, kriza je priložnost. Tako je premier Borut Pahor na poslovni konferenci jeseni leta 2008 v Portorožu izjavil naslednje: "...(krizo lahko razumemo tudi, op.p.) kot veliko priložnost za nekaj strateških potez, ki jih v času konjunkture ne bi storili". Kaj pomenijo te "strateške poteze", smo lahko dodobra spoznali v zadnjih dveh letih, ko smo povečini priče stihijskim posegom v delavske pravice, ki imajo trenutni vrhunec v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanja ter zakonu o malem delu.

Ob tem pa se lahko vprašamo še - ali nas je kapitalizem tudi tokrat prehitel? Zakaj tudi tokrat? V mislih imam leto 1968, ki bi ga lahko razumeli tudi pod kapitalističnim sloganom "želeli ste svobodo, dobili ste prekernost". Ali kakor je pred časom v izjavi za Mladino povedal filozof Mladen Dolar: "Leto '68 namreč ni bilo le razodetje, ampak tudi prekletstvo. (...) Tista revolucija je bila nujna za prenovo kapitalizma, zato da je postal učinkovitejši in uspešnejši. Revolucija v službi kapitala?"

Ali je sedanja ekonomska in socialna kriza ponovno le pospešila kapitalistično sistemsko logiko? Dogajanja in trendi na trgu dela na žalost to le potrjujejo.

Zadnja raziskava nemškega kovinarskega sindikata IG Metall o vplivu krize na zaposlitvene vzorce podjetij v Nemčiji, izvedena septembra 2010, je pokazala, da delo preko agencij za posredovanje dela vse bolj nadomešča redne zaposlitve. Raziskava se osredotoča predvsem na kovinarsko in jeklarsko industrijo, čeprav v manjšem obsegu zajema tudi tekstilno in lesnopredelovalno industrijo.

Rezultati raziskave so pokazali naslednje: 43 odstotkov podjetij, ki so potrebovala več kadrov, se je nagibalo k najemanju agencijskih delavcev; menedžment v 42 odstotkih takšnih podjetij se je nagibal zaposlovanju na osnovi pogodbe za določen čas; 66 odstotkov podjetij je septembra 2010 imelo agencijske delavce; v 20 odstotkov podjetij je obseg agencijskega dela dosegel predkrizno raven; v naslednjih 20 odstotkov primerov je obseg agencijskega dela presegel predkrizno raven. Raziskava je prav tako pokazala, da se v 23 odstotkov podjetij obseg agencijskega dela giblje od 10 do 50 odstotkov.

Ta primer naraščanja agencijskega dela še zdaleč ni izjema, temveč del širše strategije delodajalcev, ki spreminjajo trg dela v tri kroge: prvi, vse manjši krog varnih zaposlitev; drugi, vse večji krog prekernih zaposlitev na robu trga dela; in pa tretji krog, to je krog izključenosti iz trga dela.

Prvi in drugi krog

Vse bolj očitno je, da kapital ne bo okreval z novim zaposlovanjem, temveč prav obratno - dogaja se "jobless growth", torej rast brez zaposlitve.

In prav za tem globalnim trendom globalnega trga dela se skriva nova revolucija prekernosti in naslednja stopnica v izčrpavanju delavcev. Zakaj takšna trditev? Razlogov je kar nekaj.

Če začnemo s krčenjem prvega kroga. Najnovejši podatki iz raziskave Mladina 2010 nam med drugim ponudijo naslednje podatke: delež zaposlenih za polni delovni čas v starostni skupini od 15 do 29 let je bil v raziskavi Mladina 2000 43,8-odstoten. Deset let kasneje se je ta delež znižal na 28,5 odstotka. Delež redno zaposlenih za nedoločen čas v tej starostni skupini se je v istem času zmanjšal z 29 na 16,3 odstotka.

Delež redno zaposlenih za nedoločen čas v starostni skupini od 25 do 29 let je v istem času upadel z 52,4 na 32,8 odstotka, medtem ko je delež vključenih v honorarno delo rahlo narasel (s 6,8 na 8,6 odstotka).

Drugi krog se medtem epidemično širi.

Pred nekaj dnevi sem bil na sestanku s sindikalnimi zaupnicami v nekaterih večjih podjetjih v Sloveniji. In kaj je bila skupna ugotovitev? Izjemen porast prezaposlitev delavcev v status samostojnih podjetnikov. Delodajalec pove delavcu naslednje: če želiš še naprej delati pri nas, si uredi status s.p. in pridi nazaj. In tako včerajšnji delavci postanejo današnja storitev - ki opravlja iste delovne naloge na istem delovnem mestu. S pomembno razliko - odgovornost za plačilo socialnih prispevkov, za plačilo za opravljeno delo in za plačilo drugih davščin se je prevalila z delodajalca na delavca. In tako se vse več delavcev skorajda čez noč znajde v situaciji, ko v imenu preživetja postanejo prisilni samostojni podjetniki, ki si v imenu golega preživetja plačujejo socialne prispevke od najnižje osnove. Vsi vemo, kaj to pomeni za višino pokojnine.

Medtem nam trendi povedo vse: če se je od januarja do novembra 2009 v program Pomoč pri samozaposlitvi vključilo 6504 oseb, se je v istem obdobju v letu 2010 v ta program vključilo že 12.914 oseb. Ko govorimo o statusu samozaposlene osebe, pa je treba poudariti še eno stvar, in sicer obseg delavskih pravic, ki so na voljo takšni osebi. Le-te se namreč v tem primeru prisilno prilagodijo "svobodi" tako imenovane "proste gospodarske pobude", pobude, ki je tudi ustavno zaščitena s 74. členom Ustave RS.

Ali kakor sem zgoraj napisal - delavec se je spremenil v poslovno storitev.

Drugi zelo nevaren (post)krizni trend je povečevanje ponudbe delovnih mest za določen čas. Po podatkih Eurostata (Labour Force Survey, 2010) je v letu 2008 v desetih izmed 27 držav EU delež atipičnih zaposlitev presegel 40 odstotnih točk. V Sloveniji se je v enajstih mesecih v letu 2010 na Zavodu RS za zaposlovanje prijavilo 94.328 oseb. Kot najpogostejši razlog za brezposelnost so brezposelni navedli iztek zaposlitve za določen čas (35.347 oseb). Zgolj novembra 2010 se je na prostih delovnih mestih zaposlilo 8835 oseb, od teh kar 80,7 odstotka za določen čas. "In-out" kadrovski sistem je Sloveniji torej v polnem razmahu.

Kdor medtem razmišlja, da bo čas po krizi prinesel stabilizacijo delovnih razmerij, se pošteno moti. Če pogledamo ZDA: v članku z naslovom Profits are back, but hiring isn't nam Robert J. Samuelson postreže s kar nekaj izjemno indikativnimi podatki, vezanimi na gospodarstvo ZDA. Državne statistike iz prvega četrtletja 2010 so pokazale, da so se dobički vrnili na 87 odstotkov predkrizne ravni. Podjetja posledično sedijo na ogromnih finančnih rezervah - po indeksu 500 (S&P) je ta vsota v marcu 2010 za industrijski sektor 838 milijard ameriških dolarjev, kar je 26 odstotnih točk več kot leto prej. Logično bi to pomenilo, da bi podjetja začela tudi več zaposlovati.

Vendar pa temu ni tako. Kontrast med ponovnimi dobički in rastjo zaposlitev je ogromen. Od konca leta 2007 do 2009 je izgubilo zaposlitev skoraj 8,4 milijona oseb. Od takrat je gospodarstvu uspelo povrniti zgolj 11 odstotnih točk teh izgubljenih  zaposlitev. Zaključek je jasen - podjetja so iz krize prišla veliko hitreje in uspešneje kot delavci.

Tretji zelo pomemben del tega vzorca turboprekarizacije slovenskega trga dela je medtem delovna obremenjenost. Ob dejstvu, da se mladi vključujejo na trg dela v poznih dvajsetih letih, in izredno nizki stopnji zaposlenosti starejših v Sloveniji (35,5 odstotka) prevzema nase vse breme delovnega procesa vmesna delovno aktivna generacija, ki je zato izjemno psihofizično obremenjena. Ali kakor sta napisala avtorja knjige Natural capitalism (Hawken, Lovins, Lovins): "V letih od 1979 do 1995 za 80 odstotkov Američanov ni bilo realnega dviga dohodka, vendar pa ljudje delajo bolj intenzivno kot kadarkoli po drugi svetovni vojni. Intenzivnost dela se v kriznem času zaradi želje po ohranjanju produktivnosti ob hkratnem kadrovskem rezanju le še povečuje, kar kratkoročno vodi do večjega števila poškodb pri delu, srednjeročno do dolgoročno pa zagotovo do poslabševanja zdravstvenega stanja prebivalstva.

Tretji krog: pred trgom dela

Na zunanji strani trga dela je medtem vse več brezposelnih. Ampak tudi ta del je v "sozvočju" s prej opisanim vzorcem kadrovskega krčenja trga dela. Kaj mislim s tem? Evropski statistični urad (Eurostat) je že marca lani opozarjal na kronično naraščanje števila dolgotrajno brezposelnih. Po dokumentu, objavljenem 15. marca 2010, se je od tretjega četrtletja 2008 do tretjega četrtletja 2009 število dolgotrajno brezposelnih povečalo za 1,2 milijona. Dokument prav tako jasno opozarja, da se bo število oseb, brezposelnih več kot dve leti, zaradi krčenja trga dela v letu 2011 znatno povečalo.

Slovenija ponovno "pridno" sledi temu trendu. Po zadnjih podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je opazen močan dvig števila dolgotrajno brezposelnih. Če je bilo decembra 2008 v evidencah Zavoda RS za zaposlovanje 10.849 oseb, brezposelnih od enega do dveh let, jih je bilo dve leti kasneje že 24.756.

Če k temu dodamo zdravstveni vidik: ena zadnjih raziskav Nacionalnega urada za ekonomske raziskave v ZDA (NBER) je ugotovila, da je izguba zaposlitve povzročila 15- do 20-odstotni dvig stopnje umrljivosti v obdobju 20 let, napeljujoč na skrajševanje življenjske dobe za 1,5 leta za osebo, ki izgubi zaposlitev pri starosti 40 let. Študija stečajev na Švedskem je medtem ugotovila 44-odstotni porast umrljivosti v štirih letih po izgubi zaposlitve.

Malo delo - pospeševalec negativne zaposlovalne rasti

In kam v ta vzorec sodi zakon o malem delu? Odgovor je presenetljivo enostaven - in nevaren. S tem, ko delodajalcem ponuja stroškovno poceni in fleksibilno "delovno silo", le še povečuje in poglablja negativni vzorec pospešene prekarizacije slovenskega trga dela. Mali delavec namreč gravitira na čistini med drugim in tretjim krogom trga dela, torej med izključenostjo iz trga dela ter njegovim prekernim robom. Pri čemer je prehod iz malega dela v redno zaposlitev zanemarljiv - po razpoložljivih podatkih iz tujine zgolj 10-odstoten (DGB).

Ravno v tem kontekstu je razumljiv obrat v argumentu predlagatelja zakona o malem delu, ko govori o goli možnosti vstopa na trg dela. V času, ko se absolutna registrirana brezposelnost mladih kronično zvišuje (z 9824 na 16.282 od decembra 2008 do decembra 2010 v starostni skupini od 25 do 30 let), je uvajanje malega dela na slovenski trg dela v najmanjši meri tako le slaba šala za iskalce zaposlitve, v najhujši meri pa izsiljevanje mladih s samozniževanjem njihovih delavskih pravic (malo delo ne pozna odpravnin, odpovednih rokov, regresa, plačane bolniške odsotnosti) v imenu "vzdrževanja delovne kondicije".

Vpeljava malega dela pa pomeni tudi dodatno razbijanje slovenskega trga dela na vse več zaposlitvenih statusov, ki si med seboj stroškovno konkurirajo. Ali kakor je opozorila dr. Darja Senčur Peček s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (2010): "Če upoštevamo tako ureditev, lahko pričakujemo, da bo malo delo začelo izpodrivati pogodbe za določen čas oziroma pogodbe s krajšim delovnim časom." Trg dela v Sloveniji se bo spremenil v neke vrste parakastni sistem, kjer bo tvoj status določen s tvojim tipom zaposlitve.

Ob tem pa se ministrstvo za delo ob vsaki priložnost pohvali, kako bo malo delo izrinjalo delo na črno. Kako realna je ta trditev, pove zgodba sindikalne zaupnice z velenjskega konca, ki mi je pred časom povedala naslednje: "Ogromno gostincev delavcem formalno plačuje le štiri ure dela, ostale štiri ure pa se jim plača na roko." Malo delo bo te delavce spremenilo v male-velike delavce z delnim statusom delavca na črno: male po obsegu pravic (malo delo ne prinaša skoraj nič pravic iz dela), velike po obsegu dela (še vedno bodo delali osem ur, s tem da bodo del delovnega časa "mali delavci"). In prav gostinstvo je v tujini eno izmed največjih gojišč malega dela.

Najprej je prišla zaposlitev za določen čas. Nato je prišlo agencijsko delo. Nato so prišle avtorske in podjemne pogodbe. Nato je prišel status samostojnega podjetnika. Nato je prišlo - malo delo. Se bo ta gonja za poceni delavcem kje ustavila?

Goran Lukič, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije