Vendar pa referendumsko izražanje ljudske volje nima zgolj pozitivnih plati. Glavni pomisleki v zvezi z referendumskim odločanjem se nanašajo predvsem na naslednje argumente. Prvič, dopustnost referendumskih vprašanj ni povsem enoznačna. Čeprav glede nekaterih zadev dilem ni (denimo glede rasnih vprašanj), pa ni povsem jasno, do katere mere je dopustno glasovanje o socialnih in ekonomskih politikah vlade, ki vplivajo na dolgoročno gospodarsko in socialno stabilnost države. V takih primerih nastopi diskrecijska pravica ustavnega sodišča, da presodi o dopustnosti referendumskega vprašanja, kar pa je lahko mnogokrat subjektivna odločitev glede na ideološko ali drugačno opredelitev večine članov ustavnega sodišča.

Drugič, pogosti referendumi o tekočih odločitvah vlade imajo lahko zelo negativen vpliv na operativno sposobnost vlade in lahko pripeljejo do njene invalidnosti (primer Kalifornije). Zakonsko predvideni pogoji za razpis referenduma, denimo v obliki števila potrebnih podpisov predlagateljev ali števila poslancev, v precejšnji meri razrešujejo ta problem. Seveda pa hkrati trčijo na očitek o neupravičenem omejevanju neposredne ljudske demokracije.

Tretji pomislek se nanaša na upravičenost manjšine, da odloča o vprašanjih, ki se tičejo večine. Ker so referendumi prostovoljni, je volilna udeležba pogosto zelo nizka - na posvetovalnem referendumu o pokrajinah leta 2008 je bila udeležba le 10,98-odstotna, na referendumu o zakonu o RTV leta 2010 pa 14,78-odstotna (vir: Državna volilna komisija). Upravičeni so pomisleki, ali lahko skupina močno motiviranih posameznikov, ki predstavlja denimo le 5 ali 10 odstotkov volilnega telesa, odloča o vladnih ukrepih ali drugih zadevah, ki zadevajo večino ljudi. Razmišljanja o potrebnem kvorumu udeležbe na referendumu za njegovo veljavnost se zdijo upravičena.

Še vedno v miselnem svetu Gutenberga

Trdiva, da je mehanizem referenduma izredno pomemben v dveh konstelacijah, ki sta današnji situaciji v Sloveniji zelo blizu. V primeru šibke vlade lahko referendumi premaknejo odločanje naprej, v primeru močne vlade (na primer sedanja Madžarska) pa volilcem omogočajo blokiranje posameznih, za splošno populacijo neprimernih tem.

Četrti pomislek se nanaša na finančne stroške pogostega referendumskega preverjanja ljudske volje. Ker je področje najinega delovanja ekonomija in delno tehnika, se bova v nadaljevanju osredotočila predvsem na ta vidik ter na iskanje najbolj učinkovitega in stroškovno racionalnega načina referendumskega glasovanja. Strošek organizacije nacionalnega referenduma v Sloveniji se giblje od 4 do 5 milijonov evrov. Ocenjeni strošek organizacije referenduma o zakonu o RTV je denimo znašal 4,3 milijona evrov. Po podatkih Državne volilne komisije smo po letu 2000 imeli deset nacionalnih referendumov, kar pomeni v poprečju en nacionalni referendum na leto, ob tem pa še ene nacionalne volitve letno (državnozborske, lokalne in volitve v evropski parlament ter volitve predsednika države) ter nekaj lokalnih referendumov. V mandatu te vlade smo po vključno letu 2008 imeli tri nacionalne referendume, v letu 2011 pa se napovedujeta vsaj še dva - o zakonu o malem delu ter o pokojninski reformi.

Glede na pogostnost referendumov in visoke stroške njihove organizacije se je v zadnjem času v javnosti pojavila pobuda nekaterih strank o uvedbi referendumskega dneva, s čimer bi se stroški znižali. Prvotni predlog je prišel iz stranke SDS, konec decembra pa je 45 poslancev opozicije, Desusa, skupine nepovezanih poslancev in obeh poslancev narodnosti v parlamentarno proceduro vložilo predlog spremembe referendumske zakonodaje, po katerem bi ljudje odločali le na en dan v letu, vendar lahko o več referendumskih vprašanjih. Le izjemoma, če bi se s tem strinjali dve tretjini poslancev, pa bi bil lahko referendum tudi na kak drug dan.

Možnosti za spremembo referendumske zakonodaje so pičle, saj so tri stranke vladne koalicije napovedale nasprotovanje. Kot glavni razlog navajajo, da bi predlagana ureditev lahko pomenila zamik veljavnosti v parlamentu že potrjenih zakonov tudi za leto, sprejemljiva pa bi bila le za neobvezujoče posvetovalne referendume. A omejitev odločanja volilcev na en dan v letu je vsekakor korak nazaj in dodatna upočasnitev eksekutivne sposobnosti vlade.

Zanimivo se nama zdi, da v 21. stoletju, v digitalni dobi, ko otroci praktično skorajda ne znajo več pisati s pisalom, pač pa le še s tipkovnico, naši zakonodajalci še vedno razmišljajo o rešitvah iz 15. stoletja. Nepojmljivo je, da v času, ko večina ljudi uporablja elektronski denar, elektronsko bančništvo, elektronsko poslovanje s podjetji in državo, spletno nakupovanje, spletno branje časopisov, elektronsko pisno komunikacijo in spletna virtualna družbena omrežja, naši izvoljeni poslanci še vedno živijo v miselnem svetu Gutenberga. Nepojmljivo je, da nihče od vladajočih ni pomislil na uporabo sodobnih tehnologij za sprotno preverjanje ljudske volje, ki bi stroške tega preverjanja znižala na minimum.

Govoriva o elektronskem glasovanju oziroma e-glasovanju. Govoriva o rešitvah, ki jih številne države že s pridom uporabljajo. Najprej nekaj o vrstah e-glasovanja. Teh oblik je precej, od že odpravljenih klasičnih ameriških luknjastih kartic in strojev za njihovo strojno prepoznavanje, volilnih skenerjev, posebnih volilnih kioskov z aparati za neposredno beleženje volilnih glasov prek elektronskega svinčnika oziroma ekrana na dotik (splošno v uporabi v Venezueli in Braziliji ter od leta 2004 v Indiji in ZDA) do internetnega glasovanja. Glavni prednosti e-glasovanja prek elektronskih glasovalnih strojev sta znižanje stroškov zbiranja glasov (ni potrebe po lokalnih volilnih komisijah) ter odprava fizičnega štetja glasov, saj prenos oddanih glasov v računalniški sistem omogoča hipno štetje glasov in pridobitev rezultatov glasovanja v realnem času.

Estonski primer

Dodatni prednosti, ki ju prinaša glasovanje po internetu, sta znižanje stroškov izvedbe referenduma na minimum (ni potreben fizični nadzor na glasovalnimi stroji) ob povečanju volilne udeležbe, saj se zniža fiksni strošek posameznika, ki mu ni treba več na volišče oziroma do glasovalnega stroja, pač pa lahko državljansko pravico glasovanja opravi od doma. Glasovalni stroji so vmesni korak do pravega e-glasovanja, ki pa ga gre uporabiti le kot njegovo dopolnilo za racionalizacijo obstoječega fizičnega načina.

Poglejmo nekaj izkušenj drugih držav z različnimi oblikami e-glasovanja. Po velikem debaklu leta 2000 v ZDA glede prepoznavanja volilnih glasov z luknjastimi karticami in stroji za njihovo prepoznavanje (ki naj bi domnevno odnesli zmago Ala Gora in z minimalno razliko glasov prinesli zmago Bushu mlajšemu) so z letom 2002 uvedli elektronske glasovalne stroje. Tako je v ZDA na volitvah v letu 2004 kar 28,9 odstotka vseh registriranih volilcev (oziroma več kot polovica vseh, ki so se udeležili volitev) glasovalo prek ene od oblik elektronskega glasovanja (leta 1996 je bilo takšnih le 7,7 odstotka).

Po oceni Charlesa Stewarta s slovitega MIT so elektronske glasovalne naprave na predsedniških volitvah leta 2004 zabeležile za milijon več oddanih glasov kot leta 2000, ker so lahko prepoznale glasove, ki jih strojne naprave, temelječe na papirnih karticah, niso mogle. V Indiji je denimo leta 2004 kar 380 milijonov volilcev na parlamentarnih volitvah glasovalo prek enega milijona elektronskih glasovalnih strojev.

Bolj napredna in cenejša oblika e-glasovanja je internetno glasovanje, ki ga danes na nacionalni ravni splošno uporabljajo v ZDA, Veliki Britaniji, Švici in Estoniji. V Švici se denimo internetno e-glasovanje uporablja tudi na referendumih, pri čemer volilci dobijo svojo naključno izbrano kodo na eni izmed poštnih poslovalnic.

Estonija je kot ena izmed elektronsko najbolj naprednih držav na svetu začela e-glasovanje postopno uvajati že leta 2000. Ta način e-glasovanja je relativno najbolj enostaven in razširjen, saj ima vsak polnoletni državljan Estonije elektronsko osebno izkaznico (in elektronski čitalec), ki deluje hkrati kot "pametna kartica", s katero je omogočena avtentifikacija na daljavo, in kot pravno veljaven digitalni podpis, ki omogoča uporabo večine storitev e-uprave (denimo oddajo dohodnine, pravni promet z državnimi organi) ter seveda tudi uporabo internetnega glasovanja v okviru posebne volilne spletne aplikacije.

Estonija je internetno e-glasovanje na nacionalni ravni prvič preizkusila leta 2005, in sicer kot pilotni projekt na lokalnih volitvah. Leta 2005 je prek interneta e-glasovalo 9713 volilcev oziroma 1,85 odstotka vseh volilcev, ki so se udeležili volitev. Na parlamentarnih volitvah leta 2007 je število e-glasov naraslo na 30.275 oziroma vsak trideseti volilec je glasoval prek interneta. Na lokalnih volitvah leta 2009 pa je e-glasovalo že 104.415 volilcev oziroma 9,5 odstotka vseh volilnih upravičencev.

Pri tem pa se je treba zavedati, da je v Estoniji mogoče e-glasovati prek interneta samo v okviru predčasnih volitev (začenši 6 dni pred volilnim dnevom), ne pa tudi na dan volitev. V tem času lahko volilec poljubnokrat zamenja volilno odločitev, šteje le zadnja zabeležena odločitev. Elektronsko oddani glas pa je mogoče zamenjati s klasično oddanim glasom tudi na sam dan volitev.

Seveda se v zvezi z elektronskim in predvsem internetnim e-glasovanjem pojavlja tudi nekaj ne nepomembnih težav. Prvi pomislek se nanaša na morebitno kršenje ustavne pravice enakih možnosti s prehodom na internetno glasovanje ter možnostjo spreminjanja glasov. S tovrstnim argumentiranjem je svojo pritožbo na ustavno sodišče leta 2005 podal nekdanji estonski predsednik Arnold Rüütel, vendar je ustavno sodišče pritožbo zavrnilo.

Drugi pomislek v zvezi z e-glasovanjem se nanaša na varnostni izziv na področju zagotavljanja rezultata, ki odraža pravo voljo volilcev. Tretji pomislek pa je še nekoliko širši in predstavlja še trši oreh z vidika zagotavljanja zasebnosti volitev. Poglejmo si možnosti zagotavljanja korektnosti, varnosti in zasebnosti nekoliko pobliže.

Vsak elektronski sistem je lahko tarča napada hekerjev, ki bi želeli manipulirati rezultat. Tak eksperiment so denimo izvedli računalniški strokovnjaki z univerze v Michiganu septembra na primeru mestnih volitev v Washingtonu, D.C. V roku 36 ur jim je uspelo povsem obvladati volilni spletni portal, spremeniti gesla in sistem prisiliti, da je namesto volitvenega servisa predvajal navijaško pesem michiganske univerze! Istočasno so menda podobno poskušali tudi hekerji iz Irana in Kitajske. Vendar pa strokovnjaki univerze v Michiganu to slabost internega glasovanja pripisujejo predvsem šibkosti konkretne spletne volilne aplikacije (torej precej amatersko narejeni tehnologiji) in ne toliko sami internetni možnosti glasovanja.

Možnosti zaščite varnosti glasovanja so danes precejšnje. Če bi denimo varovali volilne postopke in avtenticirali volilce z enakimi tehnologijami, kot se danes varujejo naše denarne transakcije prek spletnih bank ali spletnega plačevanja, nam bi to že dalo precejšnjo mero zaupanja v zagotavljanje načela "enega glasu za enega volilca", saj so v teh primerih volilci enoznačno preverjeni, sistemi pa razumno zavarovani pred vdori. Seveda se moramo zavedati, da ne obstaja absolutna tehnična zaščita, saj vsak zaščitni ukrep izzove protiukrep. Vendar pa je varnost glasovanja pred manipulacijami prek zunanjih vdorov z uporabo podobnih tehnologij kot v primeru spletnega bančništva razumno visoka in primerna.

Volilec bi se torej izkazal z elektronskim podpisom in sistem bi sprejel njegov glas. Danes znamo zagotavljati dovoljšnjo varnost. Večja težava je zloraba tajnosti glasovanja. Velikemu bratu, ki nas že tako spremlja, damo v tem primeru dodatno možnost imenske identifikacije volilnih preferenc. Ob slabi varnostni zaščiti podatkov pa ne samo njemu.

Preprečevanje zlorabe tajnosti glasovanja

Za preprečevanje zlorabe tajnosti glasovanja obstajajo številne metode. Obstajajo denimo popolnoma elektronske (in temu ustrezno za uporabnika ležerne) metode, kot je na primer ločitev avtentifikacije in samega glasovanja. Volilec lahko na enem strežniku pridobi anonimen žeton, na drugem pa z njim glasuje. Če so strežniki za pridobivanje žetonov še porazdeljeni in eventuelno še pod različnimi upravljalci, je možnost prisluškovanja strežniku in sestave podatkov bistveno okrnjena. Druga možnost je s fizičnimi gesli, ki niso identificirana. Volilec tako na pošti v Švici ob identifikaciji prejme naključno geslo, s katerim potem glasuje.

Posebno zanimive pa se zdijo metode t.i. slepih glasovnic (npr. kitajska metoda uporabe polinomov). Volilec na avtentifikacijskem strežniku potrdi glasovnico, ki je v bistvu matematična formula, nato pa to glasovnico pri sebi izpolni (glasuje) ter pošlje glasovalnemu strežniku, ki na podlagi primerjanja funkcije izračuna glas.

Za čim boljše zagotavljanje anonimnosti glasovanja lahko uporabimo kombinacije teh tehnik in s tem še povečamo varnostno zaščito. Bistvenega pomena pa je, da se podatki ne arhivirajo in ne hranijo. Volilna komisija bi nujno morala poskrbeti za varno uničenje dnevniških datotek takoj po e-glasovanju. Če želimo še popolnejšo anonimnost, ne brišemo dnevnikov le na strežnikih, ampak tudi na usmerjevalnikih internetnih ponudnikov, kjer bi morali pobrisati sledi paketov, namenjenih računalnikom, vpletenim v e-glasovanje, oziroma za paranoidne še bolje - za te naslove selektivno izključiti beleženje prometa.

Torej, stanje tehnologije in tehnik nam ob pazljivi in nelahkomiselni uporabi lahko zagotavlja razumno stopnjo zaupnosti in varnosti. Seveda pa absolutne varnosti ni mogoče doseči na nobenem področju, niti pri fizičnem glasovanju z listki ne.

Kakšna je možnost relativno hitre uvedbe e-glasovanja v Sloveniji? Dva vidika sta pomembna. Prvič, digitalna pismenost ljudi. Osnovna infrastruktura, torej internet in predvsem digitalni ključi so v Sloveniji večinoma dostopni. E-bančništvo uporablja približno 20 odstotkov populacije (2009), dodaten del prebivalstva je digitalna potrdila pridobil med e-poslovanjem z državo.

Računamo lahko, da vsaj 30 odstotkov populacije poseduje možnost elektronskega poslovanja. S tem je poskrbljeno za dovolj velik in reprezentativen vzorec populacije, ki se bo v prihodnjih letih še povečeval (v skandinavskih državah je več kot 70-odstotna pokritost z digitalnimi potrdili). Ker glasovanje preko interneta bistveno znižuje "fiksne stroške" glasovanja, je za povečano možnost participacije volilcev torej poskrbljeno.

Drugi dejavnik pa je uveljavljenost e-uprave v Sloveniji. Poudariti velja, da je Slovenija e-upravno precej napredovala v mandatu prejšnje vlade (naš eVem sistem je denimo dobitnik nagrade Združenih narodov) in da je danes zelo verjetno okoli 90 odstotkov infrastrukture, ki bi bila za organizacijo e-glasovanja potrebna, že na voljo. Razvita in tudi v uporabi je tudi že večina kriptografskih postopkov. Obstaja tudi pravna podlaga, saj so zakoni o digitalnem poslovanju že v veljavi. Ocenjujeva, da bi strošek pilotske vzpostavitve znašal približno polovico enega referenduma, to je okoli dva milijona evrov.

V primeru kombinacije internetnega glasovanja in e-glasovanja prek elektronskih volilnih naprav bi bil začetni strošek seveda zaradi nabave elektronskih naprav nekaj višji, vendar gre za omejeno (verjetno jih zaradi hkratne uvedbe e-glasovanja potrebujemo manj) enkratno investicijo, ki se lahko uporablja na srednji rok.

Na podlagi prikazanega lahko mirno skleneva, da je čas, da tudi v Sloveniji - času primerno in v luči večje učinkovitosti ter racionalizacije stroškov uveljavljanja ljudske volje - preidemo z arhaičnega sistema glasovanja iz časa Gutenberga na sodoben elektronski način e-glasovanja. Pri tem pa je po najinem mnenju smiselno kombinirati dva sistema e-glasovanja. Po eni strani bi omogočili e-glasovanje na elektronskih volilnih napravah (z na dotik občutljivim zaslonom in prijaznim softverjem), ki bi jih postavili v prostorih upravnih enot ter omogočili glasovanje tudi ob delovnih dneh ter dodatno še na volilni dan.

S tem bi omogočili bistveno cenejše in bolj učinkovito zbiranje in štetje glasov, saj odpadejo fizično štetje volilnih lističev ter stroški lokalnih volilnih komisij in tiskanja lističev, ter seveda tudi bolj pogosto uporabo tega mehanizma preverjanja ljudske volje. Na drugi strani pa bi uvedli tudi možnost internetnega e-glasovanja, ki omogoča oddaljeno glasovanje vsem tistim, ki bodisi fizično bodisi iz kateregakoli drugega razloga ne morejo priti do upravne enote.

To bi seveda omogočilo, da bi lahko zbrali tudi glasove posameznikov, ki jih običajno ne zabeležimo, ker se ne udeležijo predčasnih volitev ali pa tega iz principa nočejo narediti. Pri tem imava mislih predvsem mlajše volilce, ki se redkeje udeležujejo klasičnih volitev, bi pa svojo pravico bolj verjetno uveljavljali prek internetnega e-glasovanja. Ker prav manko mlajše populacije v odločevalskem procesu prinaša enega največjih spodrsljajev reprezentativnosti današnjih odločitev, se nama zdi vsaka rešitev, ki poveča njihovo participacijo, dvojno dobrodošla. Varnost in avtentičnost internetnega e-glasovanja pa bi lahko zagotavljali bodisi z uporabo švicarskega modela (pridobitev naključne kode po predhodni avtentifikaciji na upravni ali poštni enoti) bodisi estonskega modela (z uporabo elektronskih osebnih izkaznic kot digitalnega potrdila).

Resnično je čas, da tudi naši politiki v svojih glavah preklopijo na novo, digitalno dobo, državljani smo v vsakdanjem življenju to že zdavnaj naredili.