V oglasih na televiziji in v tiskovinah kraljujejo Božički, a to zgolj zato, ker so oglaševani izdelki večinoma z zahoda. "V reklamah slovenske produkcije oziroma naših podjetij se veliko pogosteje pojavlja dedek Mraz," pojasnjuje doktor psihologije, ki na fakulteti za družbene vede predava o psihologiji potrošnika, Miro Kline.

Sicer pa so v oglasih običajno izpostavljene vrednote in pojavi, ki že tako prevladujejo v določeni družbi, dodaja Kline. Poglejmo nekaj primerov. Častni gost na posebnem sprevodu 25. decembra v prestolnici je že vrsto let izključno dedek Mraz. Že od nekdaj otroke v slovenskih vrtcih obiskuje dedek Mraz. "Nikdar nismo razmišljali, da bi povabili Božička. Takšna je pač tradicija," so povedale tudi ravnateljice vseh vrtcev, ki smo jih poklicali. Podobno je v osnovnih šolah.

Tudi fakultete, ki za otroke zaposlenih pripravijo praznični sprejem, izberejo dedka Mraza. »Otroke je vedno obdaril dedek Mraz in ta tradicija se je nadaljevala tudi po osamosvojitvi, ko se je pojavil še Božiček. Menimo, da je dedek Mraz del slovenskega izročila in ga zato poskušamo obdržati,« so svoje razloge opisali na fakulteti za družbene vede. Mnoga podjetja, celo ProPlus, ki je v lasti ameriške korporacije, vsako leto najemajo dedka Mraza in ne Božička. "Že 15 let nas obišče isti dedek Mraz in otroci ga poznajo in prepoznajo kot 'hišnega'dedka," je pojasnila tamkajšnja vodja marketinga in organizatorka obdarovanja otrok tamkajšnjih zaposlenih Andreja Veršič.

Morda je res razlog v tradiciji, gotovo pa je pomemben vzrok tudi ta, da je dedek Mraz v primerjavi z drugima dvema najbolj profan, versko neobremenjen, medtem ko sta Miklavž in Božiček krščanska produkta, razlaga profesor etnologije dr. Janez Bogataj. "Predvsem šole poskušajo ohranjati distanco do tega in tudi zato povabijo mitsko figuro, ki je ne moremo povezati s krščanstvom."

Moža sicer predstavljata različne vrednote, pravi Bogataj, a hkrati dodaja, da sta oba enako skomercializirana. Zato tudi ne moremo reči, da bi se denimo med recesijo bolj spodobil solidarni dedek Mraz od zapravljivega Božička, opozarja. "Dedka Mraza so v preteklosti preveč povezovali z ideologijo." Tudi Kline izpostavlja, da danes dedek Mraz ni nič več simbol kolektivizma in solidarnosti in Božiček poosebljen ameriški kapitalizem. Oba so tudi po njegovem trgovci in oglaševalci do skrajnosti izrabili in skomercializirali.

Na šolskem ministrstvu so pojasnili, da so šole in vrtci pri izbiri dobrega moža, ki obišče otroke, avtonomne in se po nasvet, koga naj povabijo, ne obračajo stopničko više. Sami pa se pri tem niso želeli opredeliti – otroke zaposlenih je obiskal "bradati mož". Bi ravnali napačno, če bi se odločili za enega ali drugega, bi s tem morda koga užalili? "Nikakor," odgovarja Bogataj. "Bi pa dedka Mraza v izobraževalnem sistemu lahko bolje izkoristili in z njim širili ekološko ozaveščenost otrok. Nanj bi lahko vezali skrb za naravo in to vpletli v učne načrte. To bi morali narediti tisti, ki se z izobraževanjem ukvarjajo ob pomoči etnologov. Zdaj se namreč zgodba konča z informacijo, da ta dobri mož prihaja izpod Alp," predlaga Bogataj.

Slovencem je v tem pogledu bližji poslovenjeni dedek Mraz kot globalistični Božiček, ki je povrhu vsega le angloameriška projekcija Miklavža, nadaljuje Bogataj. "V dedku Mrazu pa nikakor ne smemo razumeti neke jugonostalgije ali vrnitve socializma. Navsezadnje je bil dedek Mraz naš lastni izum, saj mu je podobo v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja dal pokojni slikar Maksim Gaspari, medtem ko je bila podoba dedka Mraza v drugih republikah drugačna in veliko bližje podobi Božička," dodaja Bogataj. V pridihu komunizma so se namreč oblasti želele znebiti vsega krščanskega in so zato naročile izdelavo novega lika po ruskem zgledu.


Izvor dedka Mraza je v bistvu indoevropski in ne ruski. Res pa je, da je njegovo današnje slovensko ime prevod ruskega "deda Moroza". Tudi dedek Mraz je bil sprva oblečen v modro-belo kombinacijo, kasneje pa so mu različne kulture dodajale svoje simbole. Gaspari je tako dedka Mraza oblekel v kožuh z ornamenti, na glavo mu je poveznil kučmo ali še bolj značilno polhovko, za njo mu je zataknil zeleno vejico ter na hrbet poveznil tipični koš. "Gaspari se je naslonil na podobo takratnih tipičnih kmečkih očancev z Gorenjskega," opisuje Bogataj. Tako se je rodil dedek izpod Triglava.

Krščanstvo pa je ob svojem vzponu združilo tradicije in značilnosti poganskih decembrskih obdarovalcev ter množicam predstavilo Miklavža. Božiček se je kasneje razvil iz lika svetega Miklavža ali Saint Nicholasa oziroma Saint Nicka, Saint Klausa in nazadnje se je rodil Santa Claus. V ZDA so Miklavža stilsko preoblikovali in tako dali Božičku prvo fizično podobo v začetku devetnajstega stoletja. V novi obliki je imel vedno nasmejan, debelolični obraz, rdečkast nos in okrogel trebuh in je bil sprva oblečen v modro, čez petdeset let pa so ga preoblekli v rdeče. Za razliko od Miklavža je Božiček veliko bolj demokratičen in liberalen, povrh vsega pa ima še dobro poslovno žilico. Vsi so ga sprejeli za svojega leta 1930, ko je priljubljena Coca Cola lansirala slavno reklamo z Božičkom v glavni vlogi.

Kakšna bo prihodnost dedka Mraza in Božička? Prvi se je od svojih začetkov do danes že v marsičem spremenil. "Dandanes ga nekateri opremljajo z dodatki iz narodnih noš," pravi Bogataj. Pričakujemo lahko torej preoblikovanje – tako po videzu kot po funkciji. Morda bo celo izginil ali pa se bo čez leta pojavil nov lik s podobno funkcijo, razmišlja Bogataj. To se namreč po njegovem zgodi z vsemi kulturnimi pojavi.