Omenjeni posamezniki so kot nekdanji člani Katoliške akcije novinarki očitali, da je neustrezno in žaljivo označila Katoliško akcijo kot klerofašistično organizacijo. Navedli so vrsto dokumentov, iz katerih izhaja, da je bilo članom Katoliške akcije prepovedano politično udejstvovanje, kakor tudi stališča zgodovinarjev, da je označba "klerofašizem" vsaj problematična in v vsakem primeru neustrezna, ko gre za Katoliško akcijo.  Očitajo ji še, da je s tovrstnim pisanjem potrjevala negativne stereotipe in spodbujala k nestrpnosti do omenjene organizacije, do Katoliške cerkve in do katoličanov na splošno.

Častno razsodišče je pritožbo zavrglo v vseh treh točkah. Glede točnosti novinarji zagovarjajo stališče, da komentarju kot novinarski zvrsti ni smotrno postavljati meja, saj bi to pomembno omejevalo javno razpravo. Zato - tako razsodišče - novinarki ni mogoče očitati, da ni preverjala točnosti zbranih informacij ali da ni bila previdna, da bi se izognila napakam. 

Tovrstna interpretacija prvega člena kodeksa ni v duhu profesionalnega novinarstva. Novinarjev poklic ne more biti v tem, da uradniško zvesto posreduje bralcem tisto, kar je slišal ali prebral nekje drugje. Novinar pomaga bralcu takrat, kadar mu prikaže kar se da resnično podobo tega, kar se je zgodilo. Novinarjeva etična odgovornost je, da pride zadevi do dna. Še posebno to velja za tako pomembne zadeve, kot je vprašanje, ali so določena organizacija in njeni člani bili izdajalski in zločinski. Ali je preveč pričakovati, da se bodo novinarji poučili o resničnosti tistega, o čemer pišejo? 

 Glede 23. člena, ki govori o izogibanju negativnim stereotipom in žaljenju verskih čustev, je razsodišče ugotovilo, da ga Ranka Ivelja ni kršila, "saj ni mogoče trditi, da bi z označbo Katoliške akcije kot klerofašistične organizacije potrjevala negativne stereotipe in spodbujala k nestrpnosti do članov Katoliške akcije ali Katoliške cerkve oziroma žalila verska čustva katoličanov". Iz razsodbe Novinarskega častnega razsodišča torej izhaja: če v Sloveniji katoliško organizacijo, ki ji je pripadal pravkar razglašeni mučenec in blaženi, označiš kot klerofašistično, to ni žalitev, ne utrjuje negativnih predsodkov in ne pomeni negativnega stereotipiziranja.

 Ob branju razsodbe sem se vprašal, ali živim v isti družbi kot razsodniki. Nisem namreč še slišal, da bi kdo nekoga pohvalil z imenom "klerofašist". Tudi še nisem srečal Slovenca, ki bi sam sebe tako pojmoval ali se ponašal s to nalepko. Ravno nasprotno, s klerofašisti so komunistični revolucionarji demonizirali svoje nasprotnike. Demonizacija pa je, kot vemo, prvi korak k preganjanju in zatiranju. Ali ni v avtoričinem zapisu "dijaka Lojzeta, obetajočega pesnika, a tudi aktivnega člana klerofašistične organizacije" implicitno pojasnilo, zakaj je bil ubit? Ali ne bo tipičen Slovenec tega razumel kot: Seveda, bil je na napačni strani, sodeloval je z okupatorjem, razumljivo, da so ga ubili. Od tega je samo še korak do opravičenja zločina.

 Mislim, da je Novinarsko častno razsodišče zamudilo pomembno priložnost, da pokaže občutljivost za duhovno stanje na Slovenskem in pozove novinarje, naj bodo pozorni na to, kakšen jezik uporabljajo. Nalepka klerofašist v Sloveniji ni in nikoli ni bila kompliment. Tudi točen opis dejanskega stanja ni, ampak je ideološka nalepka, s katero so komunistični revolucionarji opravičevali svoje preganjanje nasprotnikov. Pred nedavnim objavljeni dokument izpod peresa politkomisarja Tomšičeve brigade Dušana Majcna Nedeljka to nazorno prikaže ravno na Grozdetovem primeru. 

Zato omenjena označba tudi ne more biti legitimno mnenje, tako kot ne more biti legitimno mnenje trditev, da so Judje oderuške pijavke. (Opravičujem se za te besede, vendar mislim, da je groba primera potrebna.) Obe trditvi, tisto o klerofašizmu in ono Judih, najdemo pri številnih avtorjih in zgodovinarjih. Če sledimo logiki častnega razsodišča, sta obe trditvi legitimni. Upam, da bodo razsodniki v bodoče našli način, ki bo slovensko novinarstvo popeljal k višjim standardom.

 Bolj kot negativnih stereotipov proti katoličanom se je treba bati novinarjev in urednikov, ki uporabljajo ideološko obremenjene označbe, najsi bo iz prepričanja ali malomarnosti. S tem, ko to delajo, postanejo propagandisti. Od novinarjev pričakujem, da bodo nevtralni, bolj kot povprečni človek ali večinsko mnenje občutljivi za resnico in krivico. Upam, da v tem nisem osamljen. 

 Dr. Peter Lah