ŽIVLJENJE NAJ ODLOČI, NE ŠTEVILKE

Otroci potrebujejo konkurenco

Z argumenti, ki govorijo v prid delovanju še tako majhnih podružničnih šol, se ne strinja ravnatelj osnovne šole Prule v Ljubljani Dušan Merc. Po njegovem mora biti šola dovolj velika, da denarno in strokovno upraviči svoje delovanje. Prepričan je, da je slovenska mreža šol prerazkošna in da v mnogih primerih predvsem ščiti zaposlitve učiteljev in drugih zaposlenih v šolah. Lokalni politiki vztrajajo pri tem, da imajo šolo v svojem kraju, kar je razumljivo. Niso pa razumljivi njihovi argumenti, da vsaj šola v kraj prinese nekaj dogajanja, da kraj zaradi šole živi. Naj poskrbijo za vse drugo, pa bo tudi otrok, ki bi tam hodili v šolo, dovolj, je prepričan.

Premajhne šole po mnenju Merca ne morejo pokriti strokovnih zahtev sodobnega časa. Da se bo učiteljica učencem, če jih je v razredu manj, bolj posvetila, ni nobene garancije, je prepričan. A če je otrok v razredu, polnem vrstnikov, se lahko pri vsaki dejavnosti s kom primerja. Ima konkurenco, ki mu utrjuje pot do odličnosti. Tudi rokometno moštvo šole, pevski zbor ali kaka druga ekipa je močnejša in boljša, če lahko med otroki naredi selekcijo in ji za svoj obstoj ni treba vzeti vsakogar medse. Otroci pa imajo v večjih šolah možnost, da se preizkusijo v mnogih dejavnostih, ne le v tistih, v katere jih zaradi svojih potreb pahne šola.

V podružničnih in drugih majhnih šolah so lahko po mnenju Merca težava tudi učitelji. Ti so lahko dobri ali slabi. A v večjih šolah med njimi lahko »kolobarijo«, medtem ko so na manjših šolah učenci, če imajo smolo, obsojeni na slabega učitelja, ki je za določen predmet običajno tudi edini. To lahko močno vpliva na znanje učencev. Na majhnih šolah pa so po njegovem prepričanju osiromašeni tudi učitelji. »Nimajo sogovornika za svoje predmetno področje v zbornici.«

Merčev predlog je radikalen: podružnične in manjše šole bi z zakonom ukinil. Zanj je optimalna tista šola, ki ima okoli 600 otrok, premajhne pa vse, ki imajo manj kot 250 učencev. Na vprašanje, kaj bi pridobili s takšnim posegom v mrežo šol, Merc odgovarja: »Pridobili bi kakovost šol v pedagoškem smislu.«

Argument »če umre šola, umre tudi kraj« po Merčevem mnenju ne bi smel voditi lokalne šolske politike. »Zdi se, kot da se po Sloveniji nič ne dogaja, razen tistih prireditev, ki jih pripravijo v šolah. Po drugi strani imamo, če malo pretiravam, v vsakem večjem kraju po Sloveniji Dramo. Občina naj na druge načine poskrbi, da se bo v občini dovolj dogajalo. Za to ne potrebuje šole. Še posebej, če je ta po svojem programu revnejša od drugih šol po državi.«

Merčeve argumente smo predstavili osilniški učiteljici Tamari Buč, ki je nanje odgovorila s primeri iz življenja v njihovi šoli. »Vsakega učenca poznam do potankosti. Poznam njegove prednosti in njegove šibke točke. Ker je učencev malo, imajo več časa, da utrdijo osvojeno snov, večkrat pridejo na vrsto za vaje pri vseh predmetih, tako pri matematiki kot pri športu. Še posebej jih to veseli pri glasbi, ko lahko preizkušajo inštrumente, česar tako poglobljeno pri polnem razredu ne bi mogli početi.« Z očitkom, da otroci nimajo konkurence, se ne strinja. »Konkurenco lahko ustvarimo tudi učitelji, s posebnimi izzivi, s posebnimi vajami.«

Prav tako učiteljica pozna učenčevo družino, njihov način življenja. »To se močno pozna pri pouku, pa tudi stik s starši učencev je pri nas izjemno pristen.« Ob tem se spominja trenutkov, ko se v šoli učijo o družinah. Program predvideva, da jih povpraša o njihovi družini, kar se učencem zdi nenavadno: »Začudeno me gledajo, zakaj jih vendar sprašujem o družinskih članih, saj se že dolgo zelo dobro poznamo med sabo!« Poznajo tudi vsakega človeka, ki ga srečajo pri spoznavanju svojega kraja, za vsakogar vedo, kaj počne, s kom je v sorodu.

Podružnična šola po mnenju Katje Bolko v vsakem otroku prepozna potencial in se je pripravljena boriti za napredek vsakega. »Delo in življenje na podružnici ima pred pomanjkljivostmi zagotovo svoje velike prednosti, tu se dogaja učenje za življenje. Učimo se drug od drugega, si med seboj pomagamo, tu se gojijo vrednote, ki jih v sodobnem življenju vse prevečkrat zanemarjamo.« Učenci so deležni nenehne hitre učiteljeve povratne informacije o svojem delu, pouk je zelo individualiziran, tukaj otrok nima možnosti, da se skrije, učitelj ga vsak trenutek spremlja, ga pozna, tako lahko delo tudi lažje diferencira. Tudi heterogene starostne skupine so bolj naravne od homogenih, saj nikoli v življenju ne bomo v stikih samo z ljudmi iste starosti, istih interesov, istih nagnjenj. Kombinirani pouk sili učence in učitelje v aktivnosti, ki spodbudijo pri učencih pozitivne rezultate; razvija samoodgovornost, samoiniciativnost, je individualiziran in omogoča optimalni razvoj otrokovih potencialov. »Tako se učenci navajajo na sprejemanje in nudenje pomoči, krepijo se socialne veščine in navajanje na različnost, drugačnost. Starejši otroci so mentorji mlajšim, mlajši pa v starejših vzbujajo čut za odgovorno vedenje in delo. Samostojnosti se učenci v kombiniranem oddelku naučijo do popolnosti, in končno, učitelj je tu res lahko svetovalec, usmerjevalec, koordinator dela, ki je ves čas na voljo tistim, ki pomoč potrebujejo, sicer pa si učenci znanje nabirajo samostojno, z veliko mero lastnega vloženega truda. Mar ni prav to tisto, kar želimo doseči pri vseh otrocih?«

Naše podružnične šole so dobre, pravi Bolkova. Podružnična šola daje otroku več znanja, varnosti, zdravja in možnosti, da je uspešen in srečen. Učenci so bolj samozavestni, sproščeni, ustvarjalni, videni, upoštevani. Celostno se učijo olike, kulture, odnosov, komunikacije, spoštovanja, odnosa do narave, ekologije, do drugačnosti, marljivega dela. Podružnične šole niso le sinonim za center vsega dogajanja v kraju. To so postale s trdim delom učiteljic, otrok in staršev.

Vsakodnevna vožnja utrudi že odraslo osebo

Plače za zaposlene na podružničnih šolah je sicer dolžno kriti ministrstvo za izobraževanje, občina kot ustanoviteljica šole pa je dolžna skrbeti za stavbo, investicije in vzdrževanje. Tudi pravila, kdaj sme kaka šola delovati, določa ministrstvo, medtem ko je zapiranje in odpiranje šol in njihovih podružnic v domeni občine ustanoviteljice.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja  določa, da mora javna mreža osnovnih šol zagotavljati vsem otrokom možnost osnovnošolskega izobraževanja, opozarjajo na ministrstvu za izobraževanje. Javne osnovne šole ustanavlja lokalna skupnost. Kriterije za ustanavljanje javnih osnovnih šol, organizacijskih enot in podružnic šol, merila za določanje njihove zmogljivosti in spremembo statusa določa Pravilnik o pogojih za ustanavljanje javnih osnovnih šol, javnih osnovnih šol  in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami  ter javnih glasbenih šol. Ta določa tudi postopke, ki jih mora ustanovitelj izvesti, ko na podlagi demografskih podatkov o številu šoloobveznih otrok v šolskem okolišu oziroma podatkov o vpisanih učencih ugotovi, da je število učencev oziroma oddelkov padlo na raven, ki v skladu z določili pravilnika zahteva uvedbo postopka za spremembo statusa šole.

Ustanovitelj šole je dolžan na podlagi števila otrok, ki se vključijo v podružnico šole, najpozneje do konca aprila ugotoviti oziroma odločiti, ali bo podružnica še naprej delovala ali začasno prenehala z delovanjem oziroma se ukinila. Status šole mora tako občina spremeniti, če ugotovi, da ima podružnica šole manj kot 14 učencev oziroma na območjih s specifično poselitvijo in območjih z razvojnimi posebnostmi manj kot pet učencev. Če podružnica šole ne izpolnjuje pogojev za delovanje, vendar bo na podlagi demografskih podatkov najkasneje v dveh letih pogoje ponovno izpolnjevala, statusa šole ni treba spreminjati. A kadar se to vseeno zgodi, mora občina najmanj eno leto pred spremembo seznaniti šolo, zainteresirane krajane in pristojno ministrstvo s programi ukrepov. Tako zahtevajo pravila, praksa pa je pogosto, kot kaže že omenjeni primer iz občine Dornava, povsem drugačna. Trije učenci, ki naj bi obiskovali podružnično šolo Polenšak, so šele nekaj dni pred novim šolskim letom izvedeli, da bodo vrata podružnice vsaj eno leto ostala zaprta. Tako se bodo morali voziti v štiri kilometre oddaljeno matično šolo.

A da podružnic ne smemo gledati le skozi številke, so prepričani v Osilnici. Bernarda Čop s tamkajšnje občine tako razlaga, da bi se morali otroci, če bi njihovo šolo zaprli, v matično šolo na Fari vsak dan voziti 50 kilometrov v obe smeri po ozki vijugasti cesti – tudi ko pozimi zapade meter snega. »Otrok je v prvem razredu star šest let. Tega si nikakor ne moremo predstavljati in tega ne smemo dopustiti. Hkrati bi bili naši otroci prikrajšani za popoldansko igro in druženje ter zato diskriminirani glede na svoje vrstnike. Verjemite, takšna vsakodnevna vožnja utrudi že odraslo osebo.«

Ne le to. Območje občine Osilnica je že tako demografsko ogroženo. Razen sezonskega turizma je malo dejavnosti, s katerimi se lahko ukvarjajo. »Glede na to, da zaradi pomanjkanja delovnih mest mladi množično bežijo od tu, nikakor ne smemo dovoliti, da so tudi naši najmlajši pri komaj šestih letih prisiljeni v to. Ti otroci so naša posebnost, naš ponos. Da ponudimo otrokom prvo srečanje s šolo in obveznostmi, ki jih ta prinaša, od vsakodnevnega jutranjega vstajanja do spoznavanja drugih otrok, pisanja domačih nalog in tako naprej, v domačem okolju, je za nas izrednega pomena,« pravi Bernarda Čop.

Včasih pa ukinjanje podružnic poteka razmeroma mirno in življenjsko. Osnovna šola Karla Destovnika Kajuha v Šoštanju ima štiri podružnične osnovne šole, a trenutno delujeta le dve. Že pred leti sta zaprli vrata šoli v Belih Vodah in v Zavodnjah, pred nedavnim je bila negotova tudi usoda podružnice v Ravnah. A so zanjo, kot je zagotovila ravnateljica OŠ Karla Destovnika Kajuha Šoštanj mag. Majda Zaveršnik Puc, našli dovolj učencev tudi za letos.

Zaveršnik-Pucova se spominja zaprtja podružnične šole v Zavodnjah. »Z občino in starši smo imeli nekaj srečanj, ki so bila složna. Jasno je bilo, da novih rojstev v okolici ni in da nekaj let ne bi imeli vpisanega nobenega učenca.« Tudi starši, katerih otroci so obiskovali podružnico, so bili vezani na Šoštanj. Otroke so tja vozili v glasbeno šolo, k športnim dejavnostim in so jih bili pripravljeni voziti tja tudi v šolo. »Zaprtje te šole je bilo povsem življenjsko in se je odvijalo brez hude krvi,« pravi ravnateljica.

Usoda podružnice v Ravnah je prav tako dolgo veljala za negotovo. Obiskovali naj bi jo letos štirje otroci. Po nekaj sestankih staršev, krajanov in predstavnikov občine, kjer so razpravljali o prednostih in slabostih tamkajšnje podružnice, se stanje ni spremenilo, se spominja župan občine Šoštanj Darko Menih. V zadnjih letih je število otrok začelo pešati, a bi kljub temu podružnico lahko obiskovalo kar 17 prvošolčkov, vendar so se mnogi odločili, da bodo otroke vpisali v matično šolo. »Nisem vrgel puške v koruzo. Šola je vzdrževana, škoda bi bilo, da bi začela propadati. Vrtca pa tudi nimamo.« Eden od staršev si je premislil, tako da so z ministrstva določeni zakonski normativ dosegli, pravi župan. Za naprej kaže bolje, dodaja. Z optimizmom ga navdaja tudi miselnost tamkajšnjih staršev. Mnogo jih pripada kmečkim družinam, ki ne iščejo priložnosti v mestu, pač pa želijo ostati v svojem okolju. Tudi potrebe po podaljšanem bivanju nimajo, saj želijo, da se otroci čim prej vrnejo iz šole in pomagajo pri kmečkih opravilih.

Povsem drugače je v Topolšici, kjer je četrta podružnična šola v občini. Župan Menih se spominja, da je bilo vanjo včasih vpisanih tudi 190 otrok. Letos jo bo obiskovalo 34 otrok. Za takšen upad ni krivo izseljevanje iz kraja, pač pa življenje krajanov ter njihovo razmišljanje. Mnogi med njimi so hodili v matično šolo v Šoštanj, nanjo so bolj navezani in jo poznajo, zato želijo vanjo vpisati tudi svoje otroke. Druge v to prepričajo ravno potrebe po jutranjem varstvu in podaljšanem bivanju ali bližina službe, če se na delo vozijo v Šoštanj.

Šole ni več, a kraj še živi

Vendar pa v Šoštanju potrjujejo izjemo od pravila, da kraj umre, če se šola v njem zapre. Zavodnje, kjer so zaprli podružnično šolo, živijo še naprej. Župan Darko Menih pravi, da so v kraju zgradili dom krajanov, v katerem se nadaljujejo dejavnosti, ki so prej potekale v šoli. V domu pa so za vsak slučaj pustili tudi dva prazna prostora, če bi se ponovno pokazale potrebe po šoli in bi jih krajani strnili v civilno pobudo po ponovnem odprtju podružnice.

Podobno se po Menihovem pripovedovanju dogaja tudi v Belih Vodah, kjer so podružnično šolo zaradi premajhnega vpisa prav tako morali zapreti. Še več – otrok, ki sicer obiskujejo matično šolo, a v kraju delujejo v mnogih društvih, je iz leta v leto več. »Na prireditvah je bilo pred leti na odru le nekaj otrok. Danes je oder poln,« je navdušen župan. »Otrok je precej in morda bodo krajani ponovno podali pobudo, da bi tam ponovno imeli šolo.«

Tudi sicer so sprememb na področju šolstva v občini Šoštanj že vajeni. Nekoč so imeli dve matični šoli, ki sta se združili v eno, tam, kjer je stala druga, pa so zgradili vrtec s 16 oddelki.

Kritik razvejane mreže šol Dušan Merc občinskim šolskim politikam očita populizem. A šoštanjski župan Darko Menih je prepričan, da matematika ne sme imeti kaj dosti pri odločitvah o odpiranju in zapiranju šol. Na koncu šolo zapre občina. Zanjo pa je logično, da poskuša poskrbeti za svoje občane – da bodo imeli ustrezno urejeno kanalizacijo, ceste, infrastrukturo in tudi ustrezno mrežo šol. »Zadovoljen sem, če lahko v tej smeri nekaj naredim za občane,« pravi župan.

Kljub temu je Merc prepričan, da bi župani razmišljali drugače, če bi morali sami poskrbeti za vse stroške delovanja šol, tudi za plače zaposlenih, ki jih financira ministrstvo. Te so po njegovem največji strošek. »Proračun naše šole znaša okoli 1,2 milijona evrov na leto. Dober milijon gre samo za plače zaposlenih,« pravi Merc. A s tem se Menih ne strinja. Tudi sam je bil, preden je postal župan, pedagog in ravnatelj, zato na šole gleda nekoliko drugače. Prepričan je, da bi morali o usodah šol, o njihovem odpiranju in zapiranju odločati zgolj občani in občina, ne glede na izpolnjevanje normativov, ki zdaj veljajo. Potrebo po šoli v bližini po njegovem narekuje življenje, ne pa finance ali število učencev, kar dokazuje tudi šoštanjska šolska dinamika. »Če lahko državljani o vsem odločamo na referendumu, naj sami odločamo tudi o šolah,« pravi Menih.

Ali ne bi v takšnem primeru kakšna šola ugasnila ravno zaradi finančnih težav občine? Menih meni, da ne. Opozarja, da z vzdrževanjem podružnic občina nima tako visokih stroškov, da si tega ne bi mogla privoščiti. K temu pripomorejo ravno krajani, ki so zaradi pripadnosti kraju pripravljeni sodelovati pri popravilih in posegih v podružničnih šolah. »Ponosni so na to, da lahko pomagajo.«

Precej več, kot občino stane vzdrževanje podružnic, je stroškov s prevozom otrok v šolo, pravi Menih. Njihova občina je zelo razvejana, saj 8700 ljudi živi na 95,6 kvadratnega kilometra. Otroke v šolo prevažajo kar na 15 različnih progah. Občina je namreč dolžna zagotoviti prevoze v šolo za vse otroke, ki so od nje oddaljeni več kot štiri kilometre. To občino stane okoli 500.000 evrov na leto. Če bi ukinili podružnice, bi bili ti stroški še višji.