Luka Koper velja za slovensko okno v svet, ki nas povezuje s svetovnimi morji in nas dela pomorski narod. Iz Kopra odhajajo v širni svet avtomobili, k nam prihajajo iz daljnih krajev banane in razne surovine. Na prvi pogled se zdi ladijski transport okolju prijazna oblika prevoza surovin, zlasti v primerjavi z letalskim ali cestnim prevozom, ki spuščata v ozračje večje količine CO – splošno sprejetega krivca za globalno segrevanje Zemlje in z njim povezane podnebne spremembe.
A tudi ladijski transport ni povsem nedolžen in skriva pasti, ki lahko brez ustreznega nadzora, preventive ali pravočasnega ukrepanja pustijo negativne posledice na okolju. Pri tem ne mislimo na razlitje nafte, širši javnosti bolj znano obliko naravne katastrofe na morju, temveč očem mnogo bolj prikrito obliko »onesnaževanja«, ki ga povzročajo nekateri tujerodni morski organizmi. Ti potujejo po svetovnih morjih ne samo z morskimi tokovi, temveč tudi z balastnimi vodami, ki jih ladje brez tovora oziroma delno natovorjene potrebujejo za zagotavljanje ustreznega ugreza in stabilnosti ter s tem varne plovne sposobnosti. Ko ladja pripluje v pristanišče, v katerem bo prevzela tovor, izpusti balastno vodo, ki jo je zajela iz morja, kjer je začela svojo pot. Skupaj z vodo pa je zajela tudi množico najrazličnejših morskih organizmov, ki tako prehajajo iz enega ekosistema v drugega.
Ogrožanje naravnega ravnovesja
Kot pravi Teja Muha z Inštituta za vode Republike Slovenije: »Tuje živalske in rastlinske vrste niso problematične, če njihova prisotnost ne spreminja primarnega ekosistema ter ravnovesja v njem. Problematične so le tiste, ki agresivno tekmujejo z avtohtonimi vrstami za bivalni prostor, isto vrsto hrane, se hitro razmnožujejo in tako ogrožajo obstoj avtohtonih vrst.« Ogroženost naravnega ravnovesja zaradi prisotnosti takšnih invazivnih organizmov se dogaja pod morsko gladino, običajno na mikroskopski ravni, in je zato prostemu očesu nevidna. Poleg tega se negativni učinki in posledice prisotnosti invazivnih vrst s časom povečujejo, ravno obratno kot pri razlitju nafte, pri katerem so posledice najbolj uničujoče v času razlitja in se s časom poležejo.
Invazivne vrste, ki se z balastnimi vodami selijo po svetovnih morjih, predstavljajo po oceni Združenih narodov eno največjih groženj svetovnim morjem: a ne povzročajo samo globalnih okoljskih sprememb, temveč predstavljajo nevarnost tudi človeškemu zdravju in ekonomiji. Zato je toliko bolj pomembno izvajanje stalnega nadzora z ustreznimi ukrepi, s katerimi lahko omejujemo razširitev invazivnih tujerodnih vrst. Tako morajo ladje obvezno poročati, kje so črpale balastno vodo, koliko so je zajele in koliko so je izpustile v morje. Poleg tega je določeno pravilo, da vode ne smejo izpuščati v morje 200 milj pred obalo.
Na vnos tujerodnih organizmov nismo imuni niti v Jadranskem morju, v katerega se izpusti povprečno osem do deset milijonov ton balastnih vod na leto. Ob tem pa ladijski promet še narašča. V Jadranskem morju so strokovnjaki že zaznali prisotnost več kot 180 vrst tujerodnih organizmov, od tega jih je 28 prepoznanih kot invazivnih, 47 pa kot potencialno invazivnih. Dvanajst zabeleženih invazivnih vrst sodi na seznam stotih najnevarnejših. Po nekaterih ocenah je bilo v slovenskem morju, v katerega letno izteče v povprečju petsto tisoč ton balastnih vod, opaziti prisotnost vsaj sedemnajstih tujerodnih vrst, a je po vsej verjetnosti dejansko število še večje. Nekatere vrste so opažene občasno, nekatere pa so se že ustalile, kot na primer japonska ostriga in filipinska vongola. Strokovnjaki ocenjujejo trenutno stanje prisotnosti tujerodnih vrst kot stabilno, kar pomeni, da njihovo število še ne ogroža avtohtonih vrst. Kljub stabilnosti stanja in dosedanji maloštevilni prisotnosti tujerodnih vrst v slovenskem morju pa je potreben redni nadzor, ki zmanjšuje tveganje prisotnosti zlasti tistih vrst, ki imajo visok invazivni potencial.
Enotno na Jadranu
Dosedanje raziskave prisotnosti invazivnih morskih organizmov v Jadranskem morju so potekale v glavnem v Sloveniji, Italiji in na Hrvaškem, vendar pa je treba za dober in učinkovit nadzor območje sistematičnega zbiranja podatkov o prisotnosti tujerodnih vrst povezati s celotnim območjem Jadranskega morja. Prav tako je treba na ravni celotne jadranske regije vzpostaviti sistem ravnanja z balastnimi vodami. Vse to bo omogočalo tudi učinkovito izvajanje določil mednarodne konvencije o ravnanju z balastnimi vodami in usedlinami, ki se na območju Jadranskega morja še ne izvaja v popolnosti, med drugim tudi ne v Sloveniji, ki konvencije še ni ratificirala.
Glavna problema, ki sta do sedaj onemogočala sistematično reševanje problema vnosa tujerodnih organizmov z balastnimi vodami in celostno izvajanje konvencije o ravnanju z balastnimi vodami v Jadranskem morju, sta bila na eni strani pomanjkanje podatkov o prisotnosti tujerodnih vrst, na drugi strani pa nezadostno znanje in nedodelani sistemi upravljanja balastnih vod. Da bi se čim bolj učinkovito lotili reševanja tega problema, je novembra 2013 v okviru Jadranskega čezmejnega programa IPA Adriatic, ki ga financira Evropska unija, stekel dvoletni mednarodni projekt BALMAS (Ballast water management system for Adriatic Sea protection), ki združuje sedemnajst projektnih partnerjev iz šestih držav jadranske regije – Slovenije, Italije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Albanije.
Po besedah koordinatorja projekta dr. Leona Gosarja z Inštituta za vode Republike Slovenije, ki je nosilec projekta, je glavni cilj projekta oblikovanje skupnega načrta ravnanja z balastnimi vodami, ki bo usklajen na celotnem območju Jadranskega morja in v skladu z mednarodno konvencijo za nadzor in ravnanje z ladijsko balastno vodo in usedlinami. Ta med drugim obsega tudi navodila za izvajanje skupnih metod in pristopov za preprečevanje prenosa škodljivih in patogenih vodnih organizmov z balastnimi vodami ter oblikovanje dolgoročne strategije ravnanja z balastnimi vodami, ki bo upoštevala dolgoročne finančne, institucionalne in politične vidike.
Potovanju tujerodnih vrst z balastnimi vodami v času množičnega globalnega pretoka dobrin se z obstoječo opremo večine transportnih ladij za zdaj ne moremo izogniti, lahko pa razvijamo in uporabljamo sisteme, ki omilijo to problematiko. Zato tudi tukaj velja zlato načelo, da je preventiva boljša kot kurativa.
Saša Starec je sodelavka raziskovalnega projekta BALMAS pri Inštitutu za vode Republike Slovenije.
Več o zagotavljanju stabilnosti ladij z balastnimi vodami v rubriki Objektivno, stran 24.