V četrtem letu sirske državljanske vojne Bašar Al Asad potrebuje novo legitimnost. Dobiti jo namerava s predsedniškimi volitvami, ki si jih je opozicija želela kot del mirovnega paketa z uradnim Damaskom. Vendar do dogovora ni nikoli prišlo. Predvsem zato, ker Asadovemu alavitskemu režimu ni padlo na kraj pameti, da dosedanji predsednik v začrtani novi politični podobi Sirije ne bi smel igrati nobene politične vloge. Ideje predsedniških volitev, prvih z udeležbo več kandidatov, kljub temu v Damasku niso zavrgli. Odločili so se za povabilo volilcem na volišča, resda zgolj v tistih delih države, ki so pod vladnim nadzorom. Večina od poltretjega milijona Sircev, ki so pred vojno vihro zbežali v tujino, v begunskem izgnanstvu ne bo smela voliti. Parlament je namreč dovolil glasovanje le tistim, ki so državo zapustili na uradnih mejnih prehodih. Omejitve je režim postavil tudi glede pogojev vložitve kandidatur Asadovim protikandidatom.
Spopadi balzam za Asadov režim
Na volilnem listku so se ob predsedniku tako smeli znajti le muslimanski državljani, ki vsaj deset let prebivajo v Siriji in jim je uspelo zbrati podporo najmanj 35 od 250 poslancev. Vsem pogojem je uspelo zadostiti Maherju Abdulu Hafizu Hadžarju in Hasanu bin Abdulahu Al Nuriju. Hadžar je od nekdanjega aktivista socialistične stranke presedlal na poslanski sedež v parlamentu. Nuri je še večji politični veteran kot Hadžar: sedel je v poslanskih klopeh, vodil je damaščansko gospodarsko zbornico in v Asadovi vladi vodil ministrstvo za industrijo in razvoj. Njunih predvolilnih kampanj skorajda ni opaziti, ulice sirskih mest pod nadzorom oblasti so polne Asadovih predvolilnih plakatov. V osrednji sirski opozicijski uporniški skupini, Sirskem nacionalnem svetu, so prihajajoče volitve označili za farso. »Potekale bodo na truplih Sircev, Asad pa bo z njimi dobil 'dovoljenje za ubijanje' v prihodnjih letih,« je menil Ahmed Džarba, voditelj Sirskega nacionalnega sveta. Džarba je pred nevarnostjo tujih džihadistov svaril prav v dneh, ko je ameriška administracija vse bolj resno razmišljala, ali naj začne vojaško uriti zmerne uporniške skupine v Siriji. Ameriški predsednik Barack Obama je ta teden resda najavil okrepitev pomoči sirski opoziciji, vendar jasne napovedi o novi obliki pomoči med orisi nove ameriške zunanje politike ni podal. ZDA so od začetka državljanske vojne sirski opoziciji namenile že za 287 milijonih dolarjev pomoči, vendar ne v obliki težkega orožja, ki si ga sirska opozicija tako želi za spremembo razmerij moči na bojišču.
Džarba želi z ZDA in Savdsko Arabijo skovati »strateško partnerstvo« za boj proti islamistom. V mislih ima predvsem dve skupini tujih borcev: Islamsko državo v Iraku in Siriji (ISIS) ter Fronto Nusra, obe domnevno povezani z Al Kaido. Na frontah sirske državljanske vojne se namreč že lep čas ne bijejo zgolj boji med dvema taboroma, temveč se s sodelovanjem regionalnih akterjev in vse močnejšim dotokom tujih borcev iz Iraka, Irana in Libanona spopad preoblikuje v regionalno vojno. Okoli 50 do 60 različnih uporniških skupin naj bi bilo aktivnih na sirskih bojiščih. Aktivnosti dveh največjih, ISIS in Fronte Nusra, pa niso uperjene zgolj zoper Asadov režim, vse bolj se namreč spopadata tudi med seboj. Bojevniki ISIS vse bolj prevladujejo na sirskem severu, kjer so na osvojenih območjih začeli uvajati šeriatsko pravo. Njihov poveljnik Abu Bakr Al Bagdadi naj bi se domnevno razšel z Al Kaidinim voditeljem Ajmanom Al Zavahirijem. Jedro spora naj bi bilo Bagdadijevo nespoštovanje Zavahirijeve želje, da skupina Islamska država v Iraku svojega džihada ne bi prenesla še v Sirijo. Tam naj bi barve Al Kaide zastopala manjša skupina, Fronta Nusra.
Toda Bagdadi Zavahirijevim navodilom ni sledil. Skupina, ki naj bi štela vsaj 5500 tujih borcev in dva tisoč sirskih pomagačev, si je na severu hitro izborila prevlado in se začela bojevati tudi proti drugim islamskim skupinam. Ustanavljala je državo v državi – svoj kalifat v Siriji. Od januarja je s Fronto Nusra v pravi mali vojni, ki naj bi terjala že skoraj štiri tisoč življenj. Po Zavahirijevem pozivu k premirju sta skupini v začetku maja za kratek čas prekinili boje. Ti se sedaj nadaljujejo, s čimer ostaja neizpolnjen drugi del Zavahirijevega poziva, naj svoja nasprotja zgladita pred šeriatskim sodiščem.
Spopadi med tujimi islamističnimi skupinami so pravi balzam za Asadov režim. Spopadi med islamisti in glavnimi uporniški skupinami so mu tako ob nezmanjšani politični in vojaški podpori Rusije ter Irana zagotovili preobrat na bojišču. Sirska vojska je iz defenzive prešla v ofenzivo. A dlje kot do ničelne vsote (zero-sum game) ni prišla. Sirska državljanska vojna se tudi po padcu ene glavnih utrdb revolucije, mesta Homs, ni premaknila iz slepe ulice. Asad že lep čas opozarja na teroristično grožnjo v državi, ki lahko pljuskne tudi v Evropo, in tako vsaj delno odvrača pozornost od vse močnejšega sodelovanja šiitske milice Hezbolah v sirski državljanski vojni. Ta je že kmalu po metamorfozi revolucije v državljansko vojno prihitela na pomoč Asadovim silam, saj nikakor ni želela izgubiti Sirije kot glavnega koridorja za orožarsko pomoč iz Irana.
Evropejci odhajajo v vojno kot prostovoljci
Geopolitični labirint sirske državljanske vojne je izpljunil že dva posebna odposlanca Združenih narodov, Kofija Anana in Lakhdarja Brahimija. Medtem ko se ZDA pripravljajo na dolgo nadaljevanje vojne in mednarodne človekoljubne organizacije skorajda dnevno opozarjajo na največjo begunsko katastrofo 21. stoletja, se Evropa z vse večjo zaskrbljenostjo ozira proti Siriji. Preko Sredozemskega morja in balkanskih tihotapskih poti prihaja v Evropo vse več beguncev. Samo lani je za azil v EU zaprosilo 50.000 Sircev, s čimer so postali največja skupina, ki je prehitela celo Afganistance in Ruse. Ker osemindvajseterica ne premore odgovora, kako končati sirsko državljansko vojno, ostaja tudi brez idej za zajezitev toka beguncev v Evropo. Zaskrbljeno se proti Siriji ozira tudi zaradi lastnih državljanov, ki se vse pogosteje na Bližnji vzhod odpravljajo v vojno kot prostovoljci.
Avstrija je bila prejšnji mesec pretresena, ko je javnost izvedela, da tudi njihovi sonarodnjaki vse pogosteje odhajajo na sveto vojno v Sirijo. Po podatkih avstrijskega notranjega ministrstva naj bi se na bojišče podalo kakih sto njihovih državljanov. Med njimi sta tudi najstnici Samra Kešinović (16) in Sabina Selimović (15) iz dunajskega delavskega okrožja Favoriten, kamor so se njuni starši v devetdesetih priselili kot begunci iz Bosne in Hercegovine. Kako je prišlo do njune radikalizacije, oblasti še ne vedo. Sumijo pa, da so jih za džihad navdušili salafisti v mošeji v drugem dunajskem okrožju, kamor je zahajala Samra. Njeni sosedi so v zadnjih mesecih opazili spremembo v dekličinem obnašanju. Med drugim se je začela pokrivati z nikabom, izpod katerega je bilo videti samo njene oči. Za Samro in Sabino se je izgubila vsakršna sled. Pogrešajo ju že več kot mesec dni, Interpol pa v mednarodni iskalni akciji doslej ni bil uspešen. Za seboj sta pustili zgolj kratko pismo staršem. V njem sta napovedali, da se odpravljata na džihad v Sirijo, in nakazali, da sta pripravljeni za islam tudi umreti.
Število tujih borcev v Siriji je zgolj ena izmed sivih lis nepoznanih dejstev tamkajšnje državljanske vojne. Pred grožnjo tujih džihadistov iz evropskih držav je minuli teden posvaril tudi vojaški poveljnik Sirske svobodne vojske Abudelah Al Bašir. Večina nesirskih borcev v ISIL naj bi prihajala prav iz Velike Britanije. Po Baširjevih ocenah naj se niti ne bi bojevali toliko proti sirskemu režimu, bolj svoje orožje usmerjajo proti sirskim upornikom. Sodelovali naj bi celo pri obglavljanjih, križanjih in zlorabljanju žensk. »ZDA in Velika Britanija nas morata podpreti, da bi premagali terorizem v Siriji in preprečili njegov izvoz v Evropo,« je menil Al Bašir.
Vloga spletnih socialnih omrežij
Koordinator protiterorističnih aktivnosti EU Gilles de Kerchove ocenjuje, da se v Siriji bojuje vsaj dva tisoč džihadistov iz Evrope, skupno pa naj bi sirsko bojišče preplavilo okoli 11.000 tujih borcev. Evropski džihadisti prihajajo večinoma iz Velike Britanije, Irske in Francije, praviloma iz urbanih okolij. Prav spletna socialna omrežja kot facebook in twitter imajo pri njihovi rekrutaciji in radikalizaciji ključno vlogo. »Veliko teh mladih džihadistov je narcisov. Želijo se slikati s kalašnikovko in slike objaviti na youtubu ali facebooku,« pravi de Kerchove. Kljub temu Evropska unija ne podcenjuje grožnje teh džihadistov za lastno varnost. Ker so v Siriji deležni urjenja v terorističnih praksah, se bojijo, da bi lahko tako pridobljeno znanje uporabili za pripravo terorističnega napada po vrnitvi v domovino. Prejšnji teden so v Veliki Britaniji zaradi sodelovanja v džihadističnih vadbenih taborih v Siriji obsodili prvega britanskega državljana. Enaintridesetletnega Mashudurja Choudhuryja so britanske obveščevalne službe spremljale že dlje časa. Očeta dveh otrok, ki je v Siriji hotel postati mučenik, so aretirali ob vrnitvi v domovino. Kazen za načrtovanje terorističnih dejanj mu bodo izrekli junija.
»Imeli bodo mrežo prijateljev po vsem svetu. Iz pridobljenih podatkov vemo, da je bil v zadnjih letih pri 60 odstotkih terorističnih napadov vpleten nekdo, ki je bil na urjenju v tujini in se je tam bojeval. Prav zato moramo oblikovati pametno politiko, kako se kar najbolj učinkovito soočiti s temi povratniki,« pravi de Kerchove. Evropska unija sedaj poskuša z velikimi internetnimi korporacijami, kot so Google, Facebook in Twitter, doreči modus operandi, kako bi s svetovnega spleta odstranili vse nezakonite pa tudi neželene vsebine, ki lahko služijo kot katalizator radikalizacije mladih muslimanov v Evropi. De Kerchove pa vendarle priznava, da se je pri takšnem početju treba soočiti tudi s kočljivimi vprašanji svobode govora.
