Učinek sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je namreč veličasten. Standardi, ki jih v svojih sodbah postavlja ESČP, imajo precedenčni učinek; povedano po slovensko: morala jih bodo upoštevati vsa nacionalna redna in ustavna sodišča evropskih držav, ki nočejo biti obsojene v Strasbourgu. Na prvo sodbo, s katero je bila zaradi poškodbe, povzročene pri aretaciji nemškega državljana Rehbocka, in zaradi prepočasnega odločanja o zakonitosti pripora Slovenija obsojena pred ESČP, se je to sodišče doslej sklicevalo 201-krat, nazadnje v neki romunski in neki turški zadevi v letošnjem letu, torej skoraj petnajst let po njenem sprejemu.
In katera je tista sodba, ki je bila podlaga za obsodbo Slovenije v zadevi Mladina? To je bila bržkone sodba v zadevi Oberschlick v. Avstrija, na katero se ESČP sklicuje v točki 40 najnovejše sodbe v zadevi Mladina. V avstrijski zadevi je bila tožena država že v prejšnjem tisočletju obsojena zato, ker je bil obsojen novinar, ki je razvpitemu politiku, ki je javno hvalil delovanje Hitlerjeve vojske, zabrusil, da je trot. Pozneje so bile mnoge evropske države obsojene, ker so kaznovale novinarje, ki so se ostro odzvali na provokativne nastope javnih funkcionarjev bodisi desne, leve ali sredinske provenience. Srbija je izgubila v Strasbourgu, ker so njena sodišča obsodila novinarja, ki je zaradi podcenjevalnega obravnavanja manjšin zabrusil zgodovinarju, da je fašist (Bodrožič v. Srbija).
Za marsikaterega evropskega pravnika je nepojmljivo ustaljeno stališče ESČP, da svoboda izražanja v posebnih okoliščinah ščiti tudi šokantne, vznemirljive in žaljive ocene in mnenja. Redno sodišče je pri obravnavi zadeve Mladina zelo razumevajoče obravnavalo poslančev nastop »kot poskus prikaza, da gre za istospolno usmerjenega moškega, ne pa kot širjenje predsodkov in hujskanje ljudi proti istospolno usmerjenim, s katerimi bi tožnik dal javnosti povod za kritično pisanje«. Odločba ustavnega sodišča v zadevi Mladina, ki ni zdržala presoje pred ESČP, pravi, da je politik, ki nastopi provokativno, dolžan trpeti tudi »ostrejšo kritiko«, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo za upravičeno kritiko, temveč zgolj za žalitev. Sam sem odklonilno ločeno mnenje (ki se mu je pridružila mag. Marija Krisper Kramberger) sklenil z besedami, da je ustavno sodišče dalo »preveliko težo varstvu časti in dobrega imena tistega, ki je na račun dostojanstva ranljive manjšinske skupine pridobival poceni volilne točke, in premajhen pomen varstvu svobode izražanja in svobode tiska, za kateri ista odločba pravi, da sta »temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe«. In kaj pravi ESČP v sklepnem delu svoje sodbe? Slovenska sodišča niso izkazala nujne družbene potrebe varovati pravice poslanca S. P., njihovi argumenti pa ne zadoščajo kot podlaga za poseg v svobodo izražanja revije Mladina.
V zadnjih dneh je ESČP sprejelo še eno odločitev, pomembno za varstvo svobode izražanja v Sloveniji. Ni namreč sprejelo v obravnavo pritožbe zoper soglasno sprejeto odločbo ustavnega sodišča v zadevi Brede Smolnikar, s katero je to sodišče odločno branilo svobodo umetniškega ustvarjanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo, da je ustavno sodišče na sprejemljiv način zaščitilo pisateljico Bredo Smolnikar, ko je razveljavilo prepoved njene knjige Ko se tam gori olistajo breze in soglasno poudarilo velik pomen svobode umetniškega ustvarjanja. Zaželimo tudi zato ESČP še na mnoga leta.
