Tudi zunanji svet se nas tiče!

Romantični idealisti ali pokvarjeni pohlepneži?

Podobe razvojnega in humanitarnega nevladnega sektorja, ki se pojavljajo v odnosih s širšo javnostjo ali pa jih »nevladniki« izkusimo s političnimi odločevalci, se najpogosteje zreducirajo na dve sliki: na naivnega aktivista brez ustreznega znanja ter pokvarjenega pohlepneža, ki izkorišča dobroto ljudi za lastne interese. Čeprav vse to najdemo seveda tudi med nevladnimi organizacijami, je tovrstna slika polna poenostavljenih podob.

Številni škandali v slovenskih in tujih razvojnih in humanitarnih organizacijah so razkrili korupcijo tudi znotraj sektorja, ki naj bi v osnovi deloval v dobrobit ljudi. To kaže na žalostno resnico, da v nobenem sektorju ljudje niso imuni na pohlep. A takšno prakso še težje sprejmemo, kadar poteka pod okriljem človekovih pravic, saj poleg pohlepa razkrije še človeško hinavščino.

Po drugi strani je razširjena ideja, da lahko razvojno ali humanitarno organizacijo vodi pravzaprav vsak, ki »želi narediti nekaj dobrega«. Brez razumevanja konteksta države, kjer deluje, brez poznavanja sektorja, v katerem deluje, brez pogosto nujnega povezovanja z drugimi organizacijami. Novinarka Linda Polman v knjigi The Crisis Caravan tovrstnemu pojavu pravi MONGO (moj osebni NVO). S to kratico označuje nenadzorovano ustanavljanje organizacij v državah globalnega Juga, ki jih vodijo posamezniki brez poznavanja države ali sektorja. Številne afriške države so, žal, dober primer takšne prakse.

Kritika razvojnega in humanitarnega sektorja je javnosti pogosto skrita, kritično refleksijo pa premalo spodbujajo tudi organizacije same. To velja tudi za Slovenijo. A med organizacijami obstajajo ogromne razlike in številne bi težko uvrstili v katero izmed zgoraj omenjenih podob. Konkretno delo organizacij je očem javnosti pogosto nevidno, še manj pa so opazni pozitivni učinki njihovega dela. Neslišna ostajajo tudi družbenokritična vprašanja, ki jih organizacije odpirajo, ter njihova vloga pri povezovanju lokalnih in globalnih civilnodružbenih gibanj. Premalo se govori tudi o zunanjih dejavnikih, ki močno otežujejo učinkovitost njihovega delovanja, še posebej birokratizacija sektorja v Sloveniji ter mačehovski odnos, ki so ga organizacije pogosto deležne med političnimi odločevalci.

Birokratizacija sektorja

Številne organizacije smo danes podobne birokratskim uradom, saj večji del časa in energije zapravimo za pisanje projektov in poročil. Slednje je največkrat mučno delo, še posebej ga otežuje birokratsko razumevanje sektorja in projektov s strani vladnih institucij. Tu je nujno razlikovanje med transparentno porabo sredstev, ki ga organizacije zagovarjamo, in nesmiselnimi tonami obrazcev, ki jih je treba izpolniti za upravičenost financiranja. Če vzamemo za primer samo poročanje o mesečni plači enega delavca: poleg pogodbe o zaposlitvi in plačilne liste je donatorjem treba priložiti še dnevno časovno listo, poročilo o delu, potrdilo o plačilu, potrebne davčne obrazce, včasih pa je vse to treba še prepisati v posebne obrazce z ustreznimi logotipi. Projekt v vrednosti 30.000 evrov na primer pogosto spremlja več kot 450 finančnih in drugih dokazil.

Financiranje s strani slovenskih struktur je mnogo bolj rigidno kot s strani evropskih institucij, čeprav so sredstva največkrat tudi za desetkrat manjša. S tem je povezano tudi togo razumevanje projektov, na katere se gleda kot na tehnični obrazec in ne kot živi organizem, kar dejansko projekt je, saj dela z živimi ljudmi. Za bolj učinkovite in uspešne projekte bo torej poleg izboljšanja dela organizacij potrebna tudi velika prevetritev v glavah naših politikov in birokratov.

Mačehovska vlada

Po podatkih platforme slovenskih nevladnih razvojnih in humanitarnih organizacij SLOGA so slovenske nevladne organizacije v letih 2009 do 2013 delovale v več kot 60 državah, približno v 40 izven EU. Nekateri projekti so seveda bolj učinkoviti od drugih, a dejstvo je, da so neposredne izkušnje organizacij na terenu pomembna osnova za gradnjo slovenske uradne razvojne pomoči. Žal v Sloveniji ta potencial ostaja bolj ali manj neizkoriščen, saj le 2 odstotka uradne razvojne pomoči namenjamo projektom nevladnih organizacij (na Češkem 9 odstotkov, povprečno v državah donatoricah v okviru OECD 13 odstotkov). Večji del bilateralne razvojne pomoči Slovenija namenja javnim in zasebnim institucijam ter proračunski podpori držav prejemnic, več kot 70 odstotkov pa usmerja prek multilateralnega kanala, od tega 69 odstotkov za proračun EU, ostalo pa za Evropski razvojni sklad, Svetovno banko in OZN.

Podpora mednarodnim institucijam in organizacijam je do določene mere nujna, kljub temu pa bi bilo treba bolj uravnovesiti razmerje med bilateralno in multilateralno pomočjo, čeprav gre ponekod za obveznosti, na katere Slovenija nima več vpliva (npr. proračun EU). Predvsem pa bi bilo nujno ustvariti primeren prostor na tem področju tudi za slovenske NVO. Prednost majhnih organizacij, še posebej na področju razvojnega sodelovanja in globalnega učenja, je, da je njihovo delovanje bolj direktno in konkretno, z manjšim deležem administrativnih stroškov. S svojim delovanjem tudi bolj prispevajo k vidnosti Slovenije v svetu, kot to velja za multilateralni kanal; nezanemarljivo pa je tudi, da dokaj uspešno črpajo EU-sredstva s področja globalnega učenja, s čimer v Sloveniji ustvarjajo nova delovna mesta.

Žal je med NVO in vladnimi predstavniki pogosto prisoten komunikacijski šum in kljub vedno bolj pogosti komunikaciji organizacij z resornim ministrstvom, ministrstvom za zunanje zadeve RS, je njihova moč odločanja pravzaprav nična. Za ministrstvo je namenjanje sredstev prek multilateralnega kanala bolj »varna naložba«, kar kaže tudi na stopnjo nezaupanja do nevladnega sektorja. To je še posebej očitno na področju mednarodne humanitarne pomoči, področju, ki je med slovenskimi NVO – razen redkih izjem – praktično neobstoječe. Da razvoj tega sektorja v Sloveniji ni v interesu politike, kaže tudi dejstvo, da še vedno nimamo finančnega mehanizma, ki bi omogočil hitro in učinkovito financiranje mednarodnih humanitarnih projektov.

Največja ovira pri tem ni resorno ministrstvo, temveč so to predstavniki parlamenta in vrh slovenske politike, ki temu področju ne namenjajo nobenega interesa. V slovenskem političnem prostoru zunanja politika postaja nekaj obrobnega, že tako obrobna področja pa pravzaprav izginjajo. Mednarodno razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč sta tako izredno redko predmet (javne) razprave, še manj pa je tu govora o pomenu slovenskih NVO.

Slovenija je del mednarodne skupnosti

Žal se tako izgublja izredno pomembno področje delovanja, ki je nujni del uradne državne politike. Vsaka država je, ne glede na svojo velikost, del mednarodne skupnosti, in mednarodna razvojna pomoč je pomembna komponenta mednarodne politike. Zato bi morala svojo vlogo aktivno na tem področju igrati tudi Slovenija. Glede na svetovne krize in konflikte, ki smo jim vsakodnevno priča, se – kot država in kot državljani – ne moremo pretvarjati, da se nas to področje ne tiče. Še posebej, ker smo v zunanji globalni svet vsakodnevno vpeti že prek oblačil, ki jih nosimo, in hrane, ki jo jemo.

Vedno bolj pogosti odzivi med politiki, da se zaradi lastnih problemov ne moremo ukvarjati s svetom onkraj naših meja, so hudo zavajajoči. Takšen pogled ustvarja napačno dilemo med »nami« in »njimi«. Toda če se želimo vsaj delno približati svetu, ki temelji na medčloveški solidarnosti, ni nobena kriza na tem svetu predaleč. Pri razpravi o vlogi Slovenije na področju mednarodnega sodelovanja imajo slovenske NVO pomemben delež, tako s konkretnimi izkušnjami s terena kot tudi s kritično refleksijo in razmislekom, ki ga pogosto odpirajo prav na področju ozaveščanja. Nujno bi bilo, da bi politika kdaj tudi kaj slišala.