TRK DVEH VLAKOV

Molk v Madridu

To utegne imeti za nacionalistični blok nepredvidljive politične posledice. Ne toliko zaradi samega izida javne poizvedbe, ki bo pravno brezpredmeten, temveč zato, ker se druge nacionalistične parlamentarne stranke in močna družbena gibanja zavzemajo za brezkompromisno odcepitev in takojšnjo razglasitev lastne države. Masovega političnega manevra levi pol nacionalističnega bloka ni prezrl, zlasti ne vladna koalicijska partnerica, socialdemokratska nacionalistična stranka ERC, ki jo vodi Oriol Junqueras. Svoje sodelovanje na »alternativnem« glasovanju 9. novembra pogojujejo z zahtevo, da katalonski predsednik v treh mesecih razpiše predčasne plebiscitarne parlamentarne volitve, in še, da mora nato novoizvoljeni katalonski parlament na konstitutivni seji takoj razglasiti neodvisno katalonsko državo.

Na plebiscitarnih volitvah bi se nacionalistični blok predstavil z enotno kandidatno listo, njena skupna politična programska točka pa bi bila ena – neodvisnost takoj. Volilna podpora je Masu v zadnjem času znatno padla, medtem ko Junquerasu in njegovi stranki ERC javnomnenjske raziskave pripisujejo večinsko podporo. Po poročanju španskih medijev naj bi Mas in Junqueras o volitvah in enotni kandidatni listi že dosegla načelni kompromis. Če je to res, bi to lahko pomenilo začetek nesoglasij v Masovi združeni stranki CiU, v kateri njen krščanskodemokratski pol nasprotuje predčasnim volitvam in poznejši vladni koaliciji z ERC ter razglasitvi samostojne države brez predhodnega pogajanja z Madridom.

Po drugi strani je vodja zelenih ICV-EUiA, Joan Herrera, pred kratkim izjavil, da se njegova stranka 9. novembra ne bo udeležila glasovanja, ker ocenjuje, da ne gre za alternativni referendum. Herrera meni, da Mas ni pošten in da želi politično instrumentalizirati demokratično pravico Kataloncev do samoodločbe, pravico, ki jim jo kratita madridska vlada in špansko ustavno sodišče. Leva stranka CUP pa zahteva, naj katalonska vlada kljub mnenju ustavnega sodišča izvede posvetovalni referendum na podlagi zakona, sprejetega v katalonskem parlamentu 19. septembra letos, in odloka pokrajinske vlade, ki so ga sprejeli istega meseca.

Madridska vlada se je, potem ko je premier Rajoy pozdravil Masovo odločitev, da se referendumu odpove, zavila v molk. Rajoy je Kataloncem obljubil tudi nagrado, če bodo njihovi nacionalisti pridni – možnost »dialoga v okviru zakona« in pogajanj o ustavnih spremembah v prid večjim pristojnostim avtonomne vlade. Velik del odgovornosti, da je v sedeminpolmilijonski Kataloniji prišlo do množičnih zahtev za neodvisnost, dejansko nosijo Rajoyeva konservativna stranka PP in njeni katalonski ideološki zavezniki, kot je CiU.

Katalonska nacija

Vzroki za težnje k neodvisnosti neke regije v večini primerov tičijo v politični in ekonomski situaciji, težnje po neodvisnosti pa običajno vzniknejo v obdobju resne ekonomske in socialne krize, ki se mnogokrat odražata tudi v etno-nacionalnih nestrpnostih. Tak primer je tudi Katalonija. Njena kulturna, politična in gospodarska nacionalistična elita se danes opira na trditev, da je do leta 1714 Katalonija obstajala kot samostojna država v okviru Aragonskega kraljestva (1035–1707). Pred tristo leti so Barcelono zasedle burbonske vojaške sile ter odpravile katalonske državne in kulturne institucije. Zgodovinar Pierre Villar obnovo katalonskega nacionalnega gibanja postavlja v 19. stoletje z nastankom meščanskih slojev in oživljanjem katalonščine kot nacionalnega jezika. Proti koncu 19. stoletja se že govori tudi o katalonski naciji, vzporedno s tem pa se pojavijo prve zahteve po regionalni avtonomiji. Po porazu španske republike (1931–1939), v času Francove diktature, je bilo katalonsko nacionalno gibanje prepovedano, katalonsko kulturo in jezik pa so zatirali.

Štiri leta po smrti diktatorja Franca je španski parlament leta 1979 sprejel oziroma ratificiral katalonski avtonomni statut na osnovi španske ustave iz leta 1978. Ta ustava na podlagi tako imenovanih »španskih zgodovinskih narodov« priznava 17 regionalnih avtonomij z lastnimi vladami, parlamenti ter statuti ali centralni podrejenimi lokalnimi ustavami. Španska ustava pa ob tem v 2. členu določa tudi »neločljivo enotnost španske nacije«. Ravno na ta člen se danes sklicuje španski premier Rajoy, da bi preprečil izvedbo referenduma.

Sodobna španska kraljevina je tako organizirana kot federalna država, v kateri si je vsaka enota s centralno oblastjo v Madridu izposlovala večje ali manjše avtonomne pristojnosti. Katalonska avtonomija ima danes 58 izključnih ali deljenih posebnih pristojnosti v odnosu do centralne oblasti. Sama odloča o socialnih storitvah, stanovanjski politiki, prometu, turizmu, osnovnošolskem in srednješolskem izobraževanju, kulturnih vprašanjih ter lokalni ekonomski in trgovinski politiki. Ima svoje lastne policijske enote, medtem ko je katalonsko pravosodje podrejeno španskemu vrhovnemu sodišču. Za razliko od baskovske avtonomne pokrajine pa nima pristojnosti odločanja o davkih. Večino davkov pobere centralna državna agencija za davčno upravo, zaradi česar so od centralne oblasti odvisni katalonski proračunski prihodki, kar je ena od ključnih točk razhajanja med Barcelono in Madridom.

V času 23-letne vladavine nacionalistične stranke CiU vprašanje neodvisnosti Katalonije ni bilo izpostavljeno, takrat so bile bolj v ospredju reforme financiranja avtonomnih pokrajinskih vlad. Leta 2006 je katalonska levosredinska koalicijska vlada (PSC, ERC in ICV) s sodelovanjem novega voditelja takratne opozicijske stranke CiU, Artura Masa, sprejela nov statut, ki v uvodu opredeljuje Katalonce kot nacijo. Ta statut so istega leta potrdili katalonski volilci, kasneje pa ga je ratificiral še španski parlament. Poslanci PP pod vodstvom Rajoya so ratifikaciji nasprotovali in zahtevali ustavno presojo skoraj polovice od skupno 200 členov statuta. Junija 2010 je špansko ustavno sodišče 14 členov statuta razglasilo za neustavne, medtem ko je pri 27 določilo obvezno razlago. Ustavno sodišče je ob tem pripomnilo, da je razglasitev katalonske »nacije« brez pravnega učinka, ker španska ustava »ne priznava drugega pojma razen španska nacija«. Varuhi španske ustave so med drugimi razveljavili tudi člene statuta, ki so opredeljevali katalonščino kot »preferenčni jezik« v javni upravi in medijih ter kot glavni jezik v izobraževalnih ustanovah. Razsodba je v odnose med Katalonijo in Španijo zarezala ostro razpoko in splošen občutek na katalonski strani, da jih v Madridu »ne marajo« in jih »diskriminirajo«.

Nihče ni nad voljo Špancev

Z ekonomsko krizo leta 2008 in z vnovičnim prihodom stranke CiU na oblast dve leti pozneje so se začeli procesi varčevanja, rezov in strukturnih sprememb, kar je botrovalo razmahu množičnih socialnih nemirov. Mas in njegova stranka CiU sta izvedla najbolj skrajne socialne reze v vsej Španiji. Finančno stanje Katalonije je bilo kritično, njeni dolgovi so se povzpeli na 44 milijard evrov (22 odstotkov BDP), kar je bilo za neoliberalni model nesprejemljivo. Ukrepi, ki jih je diktirala centralna vlada in izvajal katalonski generalitat, so privedli celo do tega, da nekaj časa ni bilo denarja za plače javnih uslužbencev. Ob praznovanju katalonskega nacionalnega dneva 11. septembra 2011 so na množičnih demonstracijah izrazili nasprotovanje odločitvi katalonskega višjega sodišča, da se španščina uvede v javne šole kot enakovredni jezik, s katero so se sodniki uklonili zahtevi španskega vrhovnega sodišča. Leto zatem je več kot milijon ljudi v Barceloni na nacionalni praznik prvič zahtevalo, da Katalonija postane »nova evropska država«. Mas, ki se javnih protestov ni udeležil, je takoj zatem na španskega premierja in ideološkega somišljenika Mariana Rajoya naslovil zahtevo po novem fiskalnem sporazumu s centralno vlado. S tem je hotel omiliti zahteve po samostojni državi, vendar Rajoy na to ni pristal. Sledile so predčasne volitve novembra 2012, na katerih je CiU zgubila osem poslanskih mest, medtem ko so nacionalistični republikanci ERC z 21 poslanskimi mesti slavili največjo zmago v svoji zgodovini. Če je Mas hotel še naprej voditi vlado, je bil primoran pristati na vladno koalicijo z ERC, ki je sodelovanje pogojevala z izvedbo postopkov za razglasitev samostojne države.

Vključitev ERC v vlado je omogočila oblikovanje nacionalističnega političnega bloka. Sprejeli so razne deklaracije in resolucije, poskušali so se vnovič pogajati z Rajoyem, a zaman. Naposled je katalonski parlament letos sprejel že omenjeni zakon o referendumu ter na njegovi podlagi odlok o sklicu referenduma. Sledil je takojšen odziv španskega premierja in po nujnem sklicu vladnega kabineta je od ustavnega sodišča zahteval zadržanje referenduma. Na poldrugo uro trajajoči seji je ustavno sodišče odločilo, da se sklic referenduma odloži za pet mesecev oziroma do izreka sodbe. Po mnenju Rajoya in španske desnice »ne obstaja nič nad suvereno voljo španskega ljudstva«, ki je po njihovem mnenju edini nosilec suverenosti. »Zgolj vsi Španci so tisti, ki lahko odločajo, kaj Španija je in kako je organizirana. Nobena vlada ni nad suvereno voljo Špancev in ne more odločati o nečem, o čemer lahko odločijo le vsi Španci. To voljo ščiti zakon, in brez zakonov ni demokracije,« je podpredsednica centralne vlade Soraya Saenz de Santamaria vedno znova odgovarjala na vprašanja, zakaj PP, ki ima v parlamentu absolutno večino, ne omogoči izvedbe referenduma.

Če bi bila stranka PP pragmatična, kot je bila londonska vlada v primeru Škotske, bi se lahko pogajala in na katalonskem posvetovanju celo sodelovala kot zagovornik drugačne alternative. Največja španska opozicijska stranka PSOE, ki prav tako nasprotuje odcepitvi Katalonije, pa vidi izhod iz situacije v reformi ustave iz leta 1978 v smeri dejanske federacije. Njen vodja Pedro Sanchez pravi: »Najboljša obramba ustave je njena posodobitev.«

Tehtanje

Centralna oblast dejansko nima pravih vzvodov, da bi preprečila odcepitev Katalonije, tudi vojaških ne. Bolj verjetno je, da bi katalonsko osamosvojitev zavrl strah lokalnih gospodarstvenikov, predvsem lastnikov kapitala, da bi ostali zunaj EU. Katalonsko gospodarstvo je namreč pretežno usmerjeno v izvoz in je močno odvisno od trgov v EU, ki predstavljajo v katalonskem izvozu 81,4-odstotni delež, v uvozu pa 70-odstotnega. Leta 2012 je 84 odstotkov tujih investicij v Katalonijo prišlo iz članic EU; od investicij, ki jih je Katalonija plasirala v tujino, jih je 72 odstotkov vezanih na trge EU-27. Predvsem pa je katalonsko gospodarstvo, tako kot tudi druge socialne sfere, vpeto v špansko tržišče in družbo.

Statistična slika kaže po eni strani Katalonijo kot bogato regijo. Katalonski BDP na prebivalca (leta 2013 je znašal 26.666 evrov) je za 10 odstotkov višji od povprečja EU-15 in za 14 odstotkov višji od španskega povprečja. Katalonski BDP je leta 2013 znašal 192.545 milijonov evrov, kar je predstavljalo 18,82 odstotka španskega BDP (1.022.988 milijonov evrov). Kot ena najbogatejših španskih avtonomnih pokrajin tudi največ prispeva v španski državni proračun in za razvoj drugih regij. Po podatkih generalitata se prispevek Katalonije giblje okoli 16 milijard evrov letno, kar je za Barcelono nesprejemljivo. K temu velja dodati, da je na drugi strani brezposelnost 22,1-odstotna in da so katalonski izdatki za izobraževanje, zdravstvo, dodatke za invalidnosti, otroške vrtce in druge javne socialne storitve med najnižjimi v EU, pretežno po zaslugi ekonomske politike katalonske vlade.

Na vprašanje, kaj z odcepitvijo Katalonija pridobi in kaj Španija zgubi, je odgovor jasen. Španija izgubi najrazvitejšo regijo, kar bi imelo negativne gospodarske učinke: zmanjšal bi se BDP in s tem državni proračun ter finančna boniteta, povečala pa bi se verjetno brezposelnost. Na katalonski strani bi se BDP po nekaterih analizah povečal za 5,8 do 8,4 odstotka, medtem ko naj bi se javni dolg, ki bo letos presegel 30 odstotkov BDP, zmanjšal na borih 2,4 odstotka katalonskega BDP. Obstajajo še druge analize, ki upoštevajo različne podatke in scenarije, pa tudi špekulacije, kot denimo ta, da bi po nekaterih napovedih katalonske trgovske zbornice Cambra neodvisna Katalonija za EU lahko hitro postala neke vrste Kitajska ali južna Poljska s poceni proizvodnjo. Osnovna predpostavka teh napovedi pa je, da se osamosvojitev izpelje na osnovi dvostranskega sporazuma in s potrditvijo s strani EU. Situacija je vsekakor zelo zapletena in nedorečena. Upati je, da sta se obe strani kaj naučili iz razpada bivše Jugoslavije. Katalonski sindikalist Manel Garcia Biel je pred kratkim zapisal: »Smo v situaciji, v kateri racionalnost, kot se zdi, nima mesta in ko je um napadlo brezumje. Smo v zelo nevarnem trenutku, ko nacionalizem obeh strani lahko ponazorimo s trkom dveh vlakov, ne da bi se upoštevale družbene posledice.«