Direktor Arhiva RS meni, da je arhivsko gradivo, z izjemo arhivskega gradiva Službe državne varnosti, po letu 1945 na področju uprave, šolstva, zdravstva, sodstva in pravosodja dobro ohranjeno. Luknja zeva na gospodarskem področju. »Za Emo Celje vem, da ima celjski arhiv več arhivskega gradiva o podjetju do leta 1941 kot po letu 1945.« Kljub temu da je bilo podjetje v družbeni lasti in je bilo zato v podjetju marsikatero gradivo tudi arhivske vrednosti, je ob privatizaciji prišlo do uničenja velike večine dokumentacije. »Nekateri delavci so po privatizaciji klicali arhiv, naj nekdo vendar pride rešit listine, saj so novi lastniki vse masovno metali proč. Takih zgodb je precej. Žal smo dovolili, da nam je ta del zgodovine spolzel med prsti,« razlaga Bojan Cvelfar.
Ameriški arhivist Randall C. Jimerson podobno poudarja delo arhivista kot profesionalno poslanstvo služenja ljudem in družbeni pravičnosti. Naloge arhivista prepozna v odgovornem bedenju in nadziranju družbenega kolektivnega spomina, ki ju dopolnjuje skrb za ohranitev in varnost arhivskih gradiv. In nenazadnje je prav arhivist prevajalec in mediator med arhivskimi viri ter uporabniki. V eseju Archives for All se spominja najbolj nepozabne izkušnje svoje kariere. Petinšestdesetletna gospa je prišla do njega in prosila za kopijo svoje volilne registracije v mestu Hartford, ki jo je arhiv prevzel, potem ko je mestnim oblastem ni bilo več treba hraniti. Z njo je lahko dokazala upravičenost do državne pokojnine. »Tako sem spoznal, da so arhivi več kot le depozitorij zgodovinskih virov,« piše Jimerson.
Na izjemno odgovorno vlogo, ki jo v družbi igrajo arhivisti, spominja tudi pravnica in arhivistka dr. Jelka Melik, avtorica strokovnih monografij in arhivskih raziskav, v katerih je posebno pozornost posvetila delovanju tožilstva v prvih letih po drugi svetovni vojni. Pravi, da se prav na kazenskopravnem področju prepozna jedro prava v neki državi. »Kljub načelno neodvisnemu sodstvu se preko kazenskih sodišč bolj ali manj vidno izvaja politika. Pravo naravo in kvaliteto neke vladavine, družbenega reda, političnega sistema razkrivajo prav sodni postopki, s katerimi želi oblast onemogočiti politične nasprotnike.« Arhivistka v Arhivu RS pravi, da pojem uradnika, ki naj bi le izvajal predpise, nikakor ni združljiv s poslanstvom arhivista. »Arhivist mora presoditi, kateri zapisi imajo trajen pomen bodisi za znanstvene raziskave in kulturo bodisi za varstvo pravic pravnih in fizičnih oseb oziroma za njihove pravne interese.«
Stare listine – kopiraj, prilepi, pošlji
Vendar pa se delo arhiviranja v fazi predpriprave vse bolj seli tudi v državne stavbe, ki niso arhiv. Uradniki morajo gradivo sproti beležiti, mu dajati arhivsko zaznambo in ga hraniti. V času, ko je vse več elektronskih dokumentov, originalnih listin z digitalnim podpisom in žigom, to delo postaja vse pomembnejše. Direktor Arhiva RS mag. Bojan Cvelfar prizna, da popolnega nadzora, ali res dobijo vse gradivo, nimajo, niti ga ne bodo mogli imeti. Vendar pravi, da se tehnologije ne boji. Bolj ga skrbi miselnost ljudi, ki jim ni mar za preteklost, lastno in družbeno.
In če se sedaj Nemci tolažijo, da četudi sami ne bodo imeli kopij SMS-sporočil Angele Merkel, morda zgodovinskega pomena za nemško družbo, lahko vseeno poskusijo in potrkajo pri Američanih, ni gotovo, ali tudi nam v Sloveniji ostaja podobna tolažba.
Dr. Mitja Dečman je informatik in docent na Fakulteti za upravo, kjer posebno pozornost posveča e-delovanju državnih sistemov in institucij. Tveganja e-hrambe in e-arhiviranja obstajajo, a obstajajo tudi za papirno gradivo, postavi stvari v perspektivo. »Danes je eden glavnih tehničnih elementov avtentičnosti gotovo digitalni podpis. Drugi element so zaupanja vredni arhivski sistemi, s katerimi se je znanost zadnja leta veliko ukvarjala in jih izpopolnjevala. Taki sistemi z različnimi tehničnimi mehanizmi, kot so revizijske sledi, digitalni podpisi, časovni žigi ipd., skrbijo za čim višjo raven avtentičnosti. A ta nikoli ne bo stoodstotna, kot to ni bila in ni pri papirnem gradivu.« Poleg specifičnih tveganj digitalnost prinaša tudi mnoge prednosti prenosa, dostopa in širjenja. Predavatelj informatike pristopa k situaciji praktično. »Poglejte, če predpostavimo, da večino arhivskega gradiva ustvari javna uprava, potem je naloga arhivske službe, da tako preko nadzora kot preko ustrezne pravne urejenosti poskrbi, da se že pri ustvarjalcih gradiva čim bolj zmanjšajo vsa možna tveganja. Ta pooblastila v Sloveniji arhivska služba zaenkrat ima. eArh.si, ki je v gradnji, je prava pot, četudi morda malce zakasnela, ZDA, Danska in Norveška namreč podobne sisteme uporabljajo že leta. Kar me žalosti, je, da arhivska stroka na podlagi izkušenj zadnjih let ve, kaj je treba popraviti in dopolniti za boljšo pravno urejenost področja. A se vedno najde politična roka, ki stroko zmeša s politiko, in pravna urejenost ostaja, kjer je, novele pa padajo,« pravi dr. Mitja Dečman.
Govorico, ki arhivirane zapise, pečate in grafike označuje s tekočimi metri in kilometri, bo kmalu zamenjala govorica mega-, giga- in terabajtov. Trenutno v Arhivu RS ne čutijo hujšega pomanjkanja prostora. Vendar, dodajo, ga verjetno kmalu bodo. Zakon pravi, da morajo državni organi predati arhivsko gradivo najkasneje v tridesetih letih od njegovega nastanka. To bo postalo množično relevantno v začetku leta 2021, trideset let po nastanku slovenske države. Gradivo bodo prenašali postopoma, v sklopih ali kronološko. Nekatere dokumente in arhivska gradiva iz zadnjih 24 let pa so že prejeli. Denimo od ustanovljenih in nato ukinjenih uradov, pa tudi gradivo plebiscitnega glasovanja decembra 1990, kamor so vključene tako glasovnice in volilni imeniki kot elektronska podatkovna baza o glasovanju.
Gradivo postane z vstopom v arhiv javno dostopno. Relevantni izjemi sta dve. Prva so tajni dokumenti, katerih razkritje bi lahko ogrozilo interese države, kot jih določa zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Zahtevo po nedostopnosti mora ustvarjalec gradiva obrazložiti, gradivo pa lahko ostane tajno največ štirideset let od njegovega nastanka. Druga izjema je gradivo, ki vsebuje občutljive osebne podatke. Tako gradivo ostane javnosti nedostopno 75 let od nastanka ali deset let od smrti osebe, na katero se podatki nanašajo, če je datum smrti te osebe znan, razlagajo na Arhivu RS. Obema izjemama pa je mogoče nedostopnost s soglasjem vlade izjemoma podaljšati še za deset let po prejetem mnenju arhivske komisije.
Zaradi spreminjajočih se nosilcev dokumentov, ki so v vse večji meri digitalni, pa vzpostavljajo tudi enotni elektronski arhiv za celotno državo. Med letoma 2009 in 2012 je Arhiv RS sodeloval v evropskem projektu najboljših praks (APEnet), ki se sedaj nadaljuje s projektom APEx, v katerem sodeluje tudi Pokrajinski arhiv Maribor in v okviru katerega evropski arhivi gradijo skupni evropski arhivski portal, ki naj bi omogočil dostop do informacij o arhivskem gradivu iz različnih evropskih držav.
Trenutno so slovenske zbirke regionalnih arhivov dostopne prek portala siranet, zbirke Arhiva RS pa prek samostojnega portala arsq. V Arhivu RS razlagajo, da dajejo pri digitalizaciji prednost gradivu, ki je na nosilcih, ki so občutljivi ali hitro minljivi, ter gradivu, ki je veliko v rabi in se lahko z njo poškoduje ali pa je zelo ranljivo in zato javnosti bolj ali manj nedostopno. Z digitalizacijo in možnostjo povečav skenov postanejo gradiva javnosti lažje in širše dostopna, razlaga namestnik direktorja Arhiva RS dr. Andrej Nared. »Ocenjujemo pa, da bo v prihodnjih dvajsetih, tridesetih letih zagotovo treba prevzeti še 70 do 110 kilometrov gradiva na klasičnih nosilcih, to je na papirju. Toliko prostora, to vemo že sedaj, pa nimamo.«
Po zgodovino pridite drugič
Prav slabe prostorske razmere so konec marca prisilile pokrajinski arhiv Maribor, da je zaradi dotrajanosti prepovedal uporabo prostorov skladišča na Jadranski cesti. Domovanje številnih arhivskih fondov je postalo za uporabnike nedostopno, saj se neusmiljeno razrašča plesen. Zgodovinarko dr. Matejo Ratej to posebej boli, saj gre za prostore, ki omogočajo tudi njeno raziskovalno delo. Znanstvena sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU pravi, da jo intimni odnos veže prav na njen domači, mariborski arhiv in arhivarje tam, kjer se je poklicno formirala. »Občasno sem se oddaljevala od arhiva kot institucije, ki je zadolžena za ohranitev pisnih virov naše skupne preteklosti, saj so tam hranjeni predvsem uradni dokumenti državnih, finančnih in drugih institucij, ki pa niso mogli nahraniti moje sle po iskanju preteklega človeka, njegovih hotenj, misli, občutenj in strasti. A na koncu sem vendarle ravno znotraj obsežnega arhiva mariborskega okrožnega sodišča odkrila zakladnico preteklih človeških življenj, ki so vstajala iz negibnosti, in nepregledno množico dokumentov, ki so govorili o življenju Slovencev po prvi svetovni vojni.«
Zgodovinarka dr. Urška Strle je po arhivih hodila v Kanadi, Beogradu, Italiji in Bratislavi. Največ časa je preživela v Arhivu RS, bila je v idrijskem in se odpravlja v novogoriškega. Ključni zanjo niso prostori, ampak ljudje, arhivisti, njihova prijaznost in dostopnost. »Sama se pogosto znajdem pred spoznanjem, da o temah in skupinah ljudi, ki me zanimajo, ne najdem veliko gradiva, kar ga je, pa je izjemno fragmentirano in razpršeno. Kajti ženske in migranti so pogosto imeli neviden značaj v družbi. Kaj se dogaja z njimi, se ni zdelo pomembno,« razlaga zgodovinarka.
Navkljub množici ur, ki jih je posvetila zbiranju pričevanj in ustni zgodovini, vse več pozornosti posveča tudi uradnim arhivom. »Prepričana sem, da je treba uporabiti različne vire. Zanima me raziskovanje, ki uspe hkrati pojasniti neke strukturne spremembe, a se dotakniti tudi vsakdanjega življenja v tistem trenutku. Vendar so me izkušnje naučile, da je treba biti z osebnimi podatki zelo previden. Etika mora biti za zgodovinarja na prvem mestu.« Hkrati je brez iluzij. »Za vsakim virom stoji interes,« opozarja Urška Strle. »Vsak vir je v bistvu subjektiven, saj ga je naredil človek, četudi znotraj institucije. Zato ima vsak vir svoje slepe pege in ga je treba obravnavati previdno. Tu imamo danes težave.« Zdi se ji, da današnja doba, ko se vse stavi na hitrost in učinkovitost, ni naklonjena niti ne zna nagrajevati kakovostne preverbe virov in celovitega raziskovanja.
Na vrojeno diskriminatornost arhivov je že leta 1970 opozoril ameriški zgodovinar Howard Zinn, avtor monografije A People's History of the United States. Zbranemu avditoriju arhivistov je dejal, da njihova domnevna nevtralnost ni resnična. »Obstoj, hramba in dostopnost arhivov, dokumentov in zapisov naše družbe so v veliki meri določeni z razporeditvijo bogastva in moči. Arhivske zbirke so tako pristransko naklonjene pomembnim in mogočnim ljudem naših družb in prerade spregledajo nemočne in marginalizirane.« Podobno opozarja tudi britanska zgodovinarka Carolyn Steedman: »Evropski arhivi so nastali, da bi okrepili in obeležili najprej monarhično in nato državno oblast.«
Na urgenci
Vendar je za mnoge filozofe arhiv predstavljal pomembno točko premisleka o odnosu med državo na eni in ljudmi na drugi strani. Michel Foucault je v arhivu prepoznal sistem diskurzivnosti, ki vzpostavlja, kaj je lahko izrečeno. Jacques Derrida je vezal nadzor nad arhivom neposredno na politično moč, ki želi nadzor vsaj nad depozitorijem zgodovinskih listin, če že ne kar nad celotnim spominom. Vročično arhiviranje naj bi bilo v enaki meri ustvarjanje kot zapisovanje (preteklih) dogodkov, mrzlično iskanje absolutnega izvora. Carolyn Steedman je nad njegovim opisom »arhivske mrzlice« zavihala nos. Možnost vročičnosti je pripisala potencialni okužbi z virusi, ujetimi v prah starih listin in živalskih kož, plesni ter spojin lepil, ki jih vase vnese zagnani raziskovalec med listanjem starih dokumentov. Zanjo je arhiv prostor, v katerem lahko zgodovinar najde materialne vire in objekte svojega raziskovanja, iz katerih razbira pomen, kot tudi iz praznin in molka.
Takoj za stekleno vratarnico v stavbi Arhiva RS so prostori, v katerih devet restavratork dela v rokavicah. Tudi one ne govorijo o arhivski mrzlici, ampak dejavnikih, na katere opozarja Steedmanova. Doktorica kemije Jedert Vodopivec-Tomažič o pisni in grafični dediščini govori kot zdravnica. »Skrbimo za preventivo in kurativo. V teh prostorih pa imamo najhujše bolnike. Smo kot urgenca.« Obtrgane pergamentne listine previdno krpajo, kot s čarovnijo vežejo skupaj ožgane ostanke dragocenih listin, ki so jih prejeli, oživljajo zapise in za vsak očiščen pečat oblikujejo posebno kartonsko škatlico, v kateri je nato varen. V teh prostorih belina ni cenjena. Bleščeče beli listi, ki se večinoma uporabljajo danes, vsebujejo optična belila, ki zakrivajo slabo kakovost papirja, hkrati so belila lahko strupena. To bo, skupaj s slabim tiskom, predstavljalo glavno preglavico arhivov v prihodnosti. V kakovost papirja in tiska se je prenehalo vlagati konec 19. in na začetku 20. stoletja, razlaga dr.Vodopivec-Tomažič. Danes je pri izbiri dobavitelja papirja pomembna le še količinska cena, dokument sam po sebi navzven ne kaže nujno svojega pomena, ki je dejansko ujet med besedami na njem.
To je postalo očitno, ko je v hladni shrambni komori dr. Andrej Nared na mizi odvijal najstarejše in najdragocenejše listine, ki jih hrani arhiv. Na njih so spoštovanje zbujali tako žigi, umetelne inicialke kot svetlo rumenkast pergament. Nato je zraven postavil zapisnik prve seje Demosove vlade. Bel papir, popisan z udarci strojnih tipk. Ta brezobličen dokument bodo vključili v razstavo najpomembnejših arhivskih dokumentov v Sloveniji prihodnje leto, ko bo minevala tudi 70. obletnica vzpostavitve slovenskega nacionalnega arhiva.
Zraven debelih kovinskih vrat je stal tudi Branko Radulovič, ki vodi arhivski sektor za informacije in dokumentacijo. Nekako sprijaznjeno z usodo je razložil, da njegove fascinacije z medvojnim obdobjem v Sloveniji, ko pride do arhivskega gradiva, ne deli prav veliko trenutnih obiskovalcev arhiva. Vse manj, pravi, je študentov in znanstvenih raziskovalcev. Svojega obžalovanja ne more skriti.
Dr. Andrej Nared je med vrstami knjig in zbirk dokumentov opozoril na omejene možnosti, ki jih imajo arhivisti, ko pride do uporabe in interpretacij zgodovinskih arhivskih virov. »Mi hranimo informacije. Tisti, ki piše ali nekaj raziskuje, lahko sam izbere, ali bo upošteval vse ali bo uporabil le gradiva, ki ustrezajo njegovi ideji o preteklosti. Lahko svetujemo pri gradivu, ga ponudimo na voljo in ogled, a dlje naš vpliv ne seže. Dokumenti polpretekle zgodovine so hkrati jezikovno nezahtevni, saj niso v nemščini niti ne v starejši pisavi, kot so morda dokumenti iz bolj zgodnjih obdobij.«
Meje strokovnosti se tako lažje zabrišejo, interesi postanejo bolj jasno in jedrnato strnjeni kot vsi begajoči podatki. Ko se dobronamernost kaže za naivno, je treba vztrajati pri vsaj trohi snobizma. Ekonomisti, nekdanji politiki ali publicisti niso zgodovinarji in ne morejo pisati resnih znanstvenih del.
Laboratorij boljše družbe
Direktor Arhiva RS mag. Bojan Cvelfar poudari, kako pomembno je, da so ljudje, ki pišejo zgodovino in interpretirajo zgodovinske vire, za to usposobljeni in izobraženi o metodologiji ter načinih znanstvenega raziskovanja. Arhivi že od začetkov veljajo med nekaterimi teoretiki za družboslovno sestro naravoslovnemu laboratoriju. »Zelo hitro postane pomembno ne le, da te zanima neko področje, ampak da tudi dovolj dobro poznaš obravnavano obdobje, pristojne institucije in način delovanja sistema. Samo tako boš lahko kot raziskovalec vedel, kje vse iskati podatke. Če te razgledanosti raziskovalec nima, lahko pride do povsem napačnih sklepov.«
Med arhivskimi policami hranijo na Zvezdarski ulici tudi original franciscejskega katastra. »Gre za prvo zgodovinsko karto lastništva iz časa Habsburžanov,« razloži krajinska arhitektka Urška Kranjc, ki dela na Ljubljanskem urbanističnem zavodu. Ko so pripravljali mednarodni projekt Vitalne krajine na Ljubljanskem barju, so za uporabo skena zaprosili Arhiv RS. »Kmalu vidiš, da vendarle ni le karta. Za njo so tudi zgodbe. In na Barju vidim danes ostanke te nekdanje drobne parcelacije. Zato je Barje prostor, ki je kot mozaik, preplet različnih tekstur, vmes so živice in potke... Celotni prostor ima svojo zgodovino in zgodbe. Narava je te drobce spojila in nastala je čudovita celota. Če ti uspe v kraje, v načrtovanje prostorov vpeti tudi zgodovino, to delo samo dodatno bogati.« Sama poudarja sodelovanje uporabnikov pri iskanju novih arhitekturnih rešitev, pri čemer, pravi, je idealno, če lahko narava in zgodovina sobivata in se nadgradita. Sedaj pomladi skupaj z ljubljanskim botaničnim vrtom in skupino Pazi!park pripravlja delavnice Zelenih bomb, ki naj bi med zgodovino in sedanjost mest prinesle barve avtohtonih cvetlic. S skupino sodelavcev pa so v novo podobo Kranja vnesli nekdanjo zgodovino, ki so jo odkrili tudi po arhivih. Tako sedaj v mestnem jedru tlakovci opozarjajo na kraj, kjer je nekoč stal pranger, sramotilni steber; tla posebej zaznamujejo tudi najpomembnejše hiše v mestu. »Nad pitnik smo zapisali besede Janeza Vajkarda Valvasorja, da je v Kranju več vina kot vode, saj je bil Kranj eno zadnjih mest, ki je dobilo vodnjak,« razlaga vezi med zgodovino in sodobnimi koraki Urška Kranjc.
Zgodovinarka dr. Mateja Ratej, ki z radovednim, a ostrim pogledom raziskuje zgodovino mentalitet, spomni, da smo se Slovenci kot skupnost obdržali tudi zato, ker smo znali ohraniti svojo preteklost. Pa četudi izkazujemo do nje mestoma problematičen odnos zaradi svojega specifičnega položaja. »Skupnost brez negovane spominske krajine ne obstaja. Bojim pa se, da vsakokratne oblastne strukture, ki kot po pravilu demonstrirajo zaničujoč odnos do humanistike, tega ne razumejo prav dobro.«
