Vprašanje, ali je Janez Janša dejansko zlorabljal položaj, zaradi česar mu sodijo na ljubljanskem okrajnem sodišču, tone v ozadje pomembnih dogodkov, ki so v temelju še bolj pravični od pravičnega sojenja kakšnemu posamezniku. V Sloveniji se prav zdaj vzpostavlja pravičn(ejš)a družba.
V tem procesu je predsednik vlade le del problemov, s katerimi se ukvarjajo protestniki. Zahtevajo njegov odstop, kar je običajno. Zato pa je toliko bolj neobičajen problem Janšev kazenski proces. Problem je tako hud, da bi si morali v resnici vsi želeti, da bi bil Janez Janša čim prej oproščen! Bila bi namreč katastrofa, če bi se izkazalo, da je vlado najmanj leto dni vodil človek, ki je zlorabil vrhovno izvršilno oblast (in vseh skupni denar) za koristi, ki niso v javnem, temveč v zasebnem interesu. Kaj bi bilo potem z vsemi zakoni in ukrepi, ki jih je forsiral, in vsemi referendumi, ki jih je pomagal preprečiti? Kakšen okus ima sadež zastrupljenega drevesa?
Temu vprašanju bi se lahko izognili, če bi politika, predvsem parlament, pravočasno upoštevala pravila, ki jih je sama vzpostavila. Ne gre namreč za vprašanje, kdo mora odstopiti, ampak – kot so pravilno prepoznali že protestniki v Mariboru – kdo je bil sploh izvoljen in zakaj.
Pred letom dni smo v Dnevniku obširno pisali o tem, ali oseba, zoper katero teče kazenski postopek, lahko kandidira za vladnega funkcionarja. To smo se spraševali, ker je kazalo, da bo Janez Janša kandidat za premierja, čeprav zoper njega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja s področja korupcije. Pravni strokovnjaki so že tedaj drug za drugim ugotavljali, da v slovenski zakonodaji sicer ni predpisa, ki bi to preprečeval, hkrati pa so se strinjali, da je kandidatura takih oseb za najvišje funkcije v državi nezaželena in da bi se morale »samoomejiti«, torej da ne bi kandidirale, dokler se zadeva na sodišču pravnomočno ne konča. Govor je bil o demokratični kulturi, katere pomanjkanje naj bi botrovalo temu, da o samoomejevanju ne razmišljajo ne kandidati ne njihovi volilci.
Govor je bil še o domnevi nedolžnosti. Ta pa – kot bomo videli tudi na primeru enega od veljavnih zakonov – sploh ni absolutna.
Zdaj, ko so ljudje tudi zaradi takšnih umetno ustvarjenih »dilem« na ulicah, slovensko pravo še vedno ne preprečuje kandidiranja za mesto predsednika vlade osebi, zoper katero teče kazenski postopek. Pa tudi ne osebi, ki bi že bila pravnomočno obsojena. Absurdno je, da bi ob odsotnosti vsakršnih omejitev za predsednika slovenske vlade lahko torej kandidirala tudi oseba, ki je bila že pravnomočno obsojena za najhujše kaznivo dejanje ali je celo na prestajanju dolgoletne zaporne kazni, če bi le dovolj velika manjšina volilcev in kasneje večina poslancev za tako osebo glasovala. In, žal, kandidira lahko tudi oseba, ki je obtožena sodelovanja pri mednarodni korupciji, ki naj bi ga zagrešila na isti najvišji državni funkciji, ki jo zdaj ponovno zaseda, in ki se v različnih vlogah v zvezi s tem kaznivim dejanjem pojavlja v kazenskih postopkih v še dveh državah članicah Evropske unije. Za Slovenijo je izrednega pomena, da jo te države štejejo za kredibilno partnerico v političnih procesih. A kaj, ko je Finsko in Avstrijo premier s svojo zahtevo po izključitvi tam pridobljenih dokazov posredno obtožil kršitev človekovih pravic v kazenskih postopkih. Janša je zahteval izločitev dokazov, pridobljenih v teh državah, z načelno argumentacijo, da mu gre za varovanje človekovih pravic, pridobljenih z osamosvojitvijo Slovenije, četudi dokazi v vsebinskem smislu zanj niso obremenilni. Res je sicer, da je bila Finska zaradi neustreznega varstva osumljencev pri hišnih preiskavah že obsojena v Strasbourgu. Vendar se je treba vprašati, ali bi politik najvišjega ranga, ki je celo predsedoval Svetu EU, sodišču s procesnimi prijemi onemogočal vsebinsko presojo ter primerjal Finsko in Avstrijo z »osovraženo« Jugoslavijo res zgolj zaradi načelnosti.
Domneva nedolžnosti
Kako je mogoče, da je praktično za vse poklice, v katerih je vsebovana odgovornost za dobrobit drugih ljudi, predpisan kup pogojev, ki jih morajo nosilci poklica izpolnjevati, za najvišje funkcije v državi pa takšnih pogojev ni? So domneva nedolžnosti, pravica kandidirati in pravica voliti določeno osebo res tako močne, da bi bilo omejevanje neprimerno?
Človekove pravice, med katerimi domneva nedolžnosti res zaseda eminentno mesto, naj bi posameznika varovale pred državo oziroma državi nalagale, da posameznika v določenih situacijah varuje. Podobno velja tudi za izločitev dokazov v kazenskem postopku. Vendar, če oseba postane vodja izvršilne veje oblasti, o tem razmerju nemočnega posameznika in vsemogočne države ni več mogoče govoriti. Kdo ali kaj namreč potem državo in njene državljane varuje pred to osebo? Človekove pravice niso absolutne, temveč jih je v določenih primerih mogoče omejiti, predvsem kadar gre za tehtanje s pravicami drugih oseb ali za tehtanje med različnimi človekovimi pravicami.
Da domneva nedolžnosti v slovenski zakonodaji ni absolutna, najlepše pokaže zakon o javnih uslužbencih. Ta v 88. členu za kandidate za uradnike v javni upravi med drugim določa, da ne morejo biti izbrani, če je zoper njih vložena pravnomočna obtožnica zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Take osebe torej ne morejo sodelovati pri upravljanju države.
Za njihovega de facto vodjo pa omejitve ne veljajo.
Kakšen je smisel omejevalne določbe pri državnih uradnikih? Zakaj pri njih domneva nedolžnosti ne prevlada nad javnim interesom, da državo upravljajo osebe, nad katerimi ne visi dvom o tem, ali so sposobne spoštovati zakone, ali so kredibilne, in za katere ne obstaja nevarnost, da bodo v času opravljanja za državo pomembnih funkcij morale zapustiti službo in oditi na prestajanje zaporne kazni? Bi moralo vse to še toliko bolj veljati vsaj še za predsednika vlade in ministre kot osebe, ki so operativno najbolj pomembne za upravljanje države?
Predsednik vlade je doslej izostal z večine obravnav na sodišču z izgovorom, da rešuje »krizo« v državi, in še tik pred prazniki je v televizijskem intervjuju dejal, da nima »časa« za ta proces. Ki seveda ni njegov edini, le da tokrat ni tožnik, temveč v vlogi obtoženca.
Ali res ni problematično, da najvišji funkcionar v izvršilni veji oblasti, ki je bil na to mesto imenovan iz vrst zakonodajne veje oblasti, ne sodeluje s sodno vejo oblasti pri izvrševanju njene funkcije? Ali ni to oseba, ki naj bi zagotavljala spoštovanje, neodvisnost in optimalno delovanje vseh treh vej oblasti, da bi lahko te vzporedno in z ustreznim medsebojnim sodelovanjem delovale v dobrobit države in državljanov? In ali ni to oseba, ki zakonodajni veji oblasti predlaga predpise, ki urejajo delovanje sodne veje oblasti, med drugim tudi pogoje za imenovanje funkcionarjev v sodstvu? Ali lahko »reelekcijo« vseh sodnikov predlaga nekdo, ki je v istem času v sodnem postopku, torej nekdo, nad katerim imajo sodniki določeno moč, kot jo pač ima oblast nad posameznikom? Zakonodajna in izvršilna veja oblasti imata moč nad posameznikom ves čas, sodna pa le včasih, in kadar gre za kazenske postopke, le, če za to obstaja potrjena ustrezna stopnja suma, ki ga je potrdilo več državnih organov. Ali je šef izvršilne oblasti lahko nekdo, ki ima konkreten interes, da sodno vejo v javnosti prikazuje kot nesposobno, podrejeno tej ali oni politični opciji in potrebno temeljite prenove, lustracije, ki jo bo ob ustrezni politični podpori lahko tudi izpeljal?
Če je predsednik vlade nekdo, zoper katerega teče kazenski postopek zaradi korupcije, izvršene pri opravljanju premierske funkcije (in je na tak ali drugačen način vpleten tudi v kazenske postopke v drugih državah), sta možnosti dve. Prva možnost je, da bo v teku svojega mandata obsojen za očitano mu kaznivo dejanje. Če bi bil na primer sodnik, bi ga državni zbor – če bi bil obsojen za naklepno kaznivo dejanje zlorabe sodniške funkcije – razrešil, kot to določa 132. člen ustave. Takšna sankcija je predvidena celo za poslance, če so obsojeni na več kot šest mesecev zapora. Za premierja pa take avtomatične posledice ni. Bi bili torej državljani in država potem spet na milost in nemilost prepuščeni osebni presoji obsojenega, ali se bo »samoomejil« in odstopil? Ali pa bi ga – ob morebitni interpelaciji – odstavili njegovi poslanci?
Zanimivo je, da bi premierja, če bi ob opravljanju svoje funkcije kršil ustavo ali zakon, poslanci lahko po ustavi obtožili pred ustavnim sodiščem. Vendar, ali to velja tudi za kršitve zakonov med prejšnjim opravljanjem te iste funkcije? Verjetno ne. Predsednik vlade ob (vsakokratnem) nastopu funkcije ne priseže, da je vedno spoštoval ustavni red in deloval za blaginjo Slovenije, ampak le, da bo to počel v prihodnje, kakor narekuje 104. člen ustave. Mu torej tudi s tega stališča ni kaj očitati?
Poleg tega mora predsednik vlade pred končno sodbo vendarle namenjati določen čas in energijo ukvarjanju s sodnim postopkom, četudi se obravnav ne udeležuje, nad njim pa kljub domnevi nedolžnosti visita sum, da je morda svojo funkcijo v preteklosti že zlorabil, ter nevarnost, da zaradi morebitne obsodbe svojega mandata ne bo mogel opraviti do konca. To velja tudi v primeru drugega možnega scenarija, torej če bi bil predsednik vlade oproščen vseh obtožb. Je torej prav, da najpomembnejšo funkcijo v državi opravlja nekdo, za katerega že od samega začetka obstaja nevarnost, da je ne bo mogel opravljati do konca mandata (ob teoretični možnosti, da bi zaradi obsodbe odstopil), četudi se ta nevarnost na koncu ne uresniči? Ali domneva njegove nedolžnosti res ne more biti omejena, kadar gre za interes države in vseh državljanov?
Vladavina razuma
Formalnopravno predsednik vlade, minister ali poslanec lahko postane vsaka polnoletna oseba ne glede na kazenskopravne okoliščine, medtem ko že nižji uradniki v državni upravi izrecno ne smejo biti obsojeni za določena kazniva dejanja niti ne sme biti zoper njih vložena pravnomočna obtožnica.
V zvezi s tem je sicer nastala manjša zagata, ki pa ne bi smela zamegliti razuma: zakon o javnih uslužbencih je do leta 2005 določal, da kandidati ne smejo biti v kazenskem postopku, »obtožnice« pa (še) ni omenjal. Nakar je bil pod ministrom za javno upravo Gregorjem Virantom zakon spremenjen, tako da sedaj določa, da zoper kandidata ne sme biti vložena »pravnomočna obtožnica«. Lahko bi se vprašali, ali je zakonodajalec želel s to spremembo omiliti omejitev kandidiranja na kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen več kot tri leta zapora. Samo za ta se namreč obtožni akt imenuje »obtožnica«, obravnavajo pa se pred okrožnimi sodišči. Pri kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen (tako je tudi v primeru Janeza Janše), se obtožni akt imenuje »obtožni predlog«, obravnavajo pa se pred okrajnimi sodišči. Mar torej domnevno »manjši kriminalci«, takšni, ki jim grozi zapor »le« dveh let in tristo štiriinšestdeset dni, lahko postanejo državni uradniki, tisti hujši pa ne? Gregor Virant na naše vprašanje, zakaj so zakon spreminjali, ki smo mu ga postavili že pred letom dni, ni nikoli odgovoril. Da taka »omilitev« zakona morda ali celo zelo verjetno ni bila namen zakonodajalca, pa izhaja iz dvojega: prvič, izraz »obtožnica« se tudi v strokovni javnosti uporablja kot sinonim za obtožni akt, torej kot generični pojem tako za obtožnico kot za obtožni predlog. In drugič, pomembna vsebinska sprememba, ki bi dejansko omilila omejitve kandidatur za državne uradnike, bi bila ob predlogu za sprejem v parlamentu gotovo ustrezno obrazložena. Vendar pa je v gradivu iz časa sprejemanja te spremembe mogoče najti le razlago, da se je prejšnja zakonska določba (da ne smejo kandidirati tisti, ki so v »kazenskem postopku«) v praksi izkazala za »nejasno« in jo je zato treba popraviti.
V čem bi lahko bila ta »nejasnost«? Kazenski postopek ima res več faz in je (pre)širok pojem. Zakonodajalec oziroma predlagatelj spremembe je torej najverjetneje želel natančno določiti tisto točko v kazenskem postopku, ko je sodna veja oblasti že potrdila, da je zadeva resna. Zelo težko pa bi sprejeli razlago, da je hotel zakonodajalec iz omejitve izvzeti kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen do tri leta zapora. Če je namreč namen te določbe, da se kot uradniki ne zaposlujejo osebe, pri katerih obstaja dvom o njihovi kredibilnosti in ki bodo morda med opravljanjem funkcije obsojene in je zato ne bodo mogle več opravljati, najbrž ni bistveno, ali je ne bi mogle opravljati manj kot tri ali več kot tri leta.
Resnici na ljubo pa na podlagi sedaj veljavnega zakona kandidatu, zoper katerega je vložen »obtožni predlog«, samo na podlagi tega najverjetneje ne bi mogli zavrniti uradniške službe, saj se domnevne napake in nejasnosti – kot veleva pravo – ne morejo razlagati v škodo kandidata. Zakon je bil tako zaradi nejasnosti spremenjen, a ni zato nič kaj bolj jasen.
In Janez Janša bi verjetno lahko kandidiral za uradnika v državni upravi, saj je zoper njega vložen le obtožni predlog in ne obtožnica. A kaj, ko Janša ni eden od tisočih uradnikov, temveč je šef teh uradnikov in operativni šef države. Ta šef je s svojimi somišljeniki ravnokar praznoval pomembno obletnico. Država je stara dvaindvajset let, približno toliko kot lucidna sociološko-kriminološka ugotovitev, da so tisti, ki bi po mnenju ljudstva morali biti v zaporu, pravzaprav že v zaporu. Sam sem jo prvič ujel – kje drugje kot na Metelkovi, preroškem kraju tudi za Janeza Janšo. Davno tega, na enem prvih predavanj Delavsko-punkerske univerze, smo študentje slišali, da je elita že ujetnica: svojih elitnih sosesk, ekskluzivnih prostorov, varnostnih kamer, detektorjev kovin, rentgenov in varnostnih ograj.
Kako preroške so bile te besede v soboto pred božičem, ko je bil ljubljanski Trg republike obdan z jeklenimi rešetkami in je bilo gibanje omejeno na tisti asfaltni košček med parlamentom in Cankarjevim domom! Gospodje so imeli pol ure za sprehod.
