Dnevnoinformativne oddaje so polne novic o kriznih žariščih, ekonomskih sankcijah, migrantih in azilantih, terorističnih organizacijah in napadih, kibernetskih grožnjah, epidemijah visoko smrtonosnih bolezni, organiziranem kriminalu, ujmah, naravnih in drugih nesrečah, s katerimi so se primorane soočati nacionalnovarnostne strukture v Republiki Sloveniji. Pri tem so na prvi pogled zelo uspešne in zdi se, da ni nobenih razlogov za skrb. Vendar je resnica pod površjem zelo in boleče drugačna.
Nacionalnovarnostne strukture RS, kamor osebno poleg obveščevalnih služb, sistema notranje varnosti s policijo, obrambnega sistema s slovensko vojsko in sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami prištevam tudi zunanjo politiko z diplomacijo, že nekaj let životarijo in se z do kosti obranimi proračuni komaj prebijajo iz dneva v dan. Vse skupaj še nekako funkcionira predvsem iz dveh razlogov: prvič, ker so pripadniki naših nacionalnovarnostnih struktur nadpovprečno požrtvovalni in potrpežljivi, in drugič, ker njihova oprema in delovna sredstva zaradi skrbnega ravnanja in dobrega vzdrževanja zaenkrat še delujejo, čeprav so po sodobnih profesionalnih kriterijih mnoga že presegla dolžino normalnega življenjskega cikla.
Kljub navidezni normalnosti takšno stanje na področju nacionalne varnosti ni več sprejemljivo, kaj šele, da bi bilo dolgoročno vzdržno. Tveganje za spodrsljaje in sistemske napake večjih razsežnosti se zaradi večletnega zategovanja pasu namreč povečuje eksponencialno. Samo vprašanje časa je, kdaj se bomo znašli na točki, ko vse šibkejša človeški in tehnični faktor ne bosta več zmogla preprečiti nesrečnega sosledja dogodkov v kakšni od varnostno kritičnih situacij in se bo ta tudi v RS zato razpletla po najslabšem možnem scenariju.
Varčevanje za vsako ceno na področju nacionalne varnosti ima lahko že kratkoročno skrajno negativne učinke za varnost države in njenih državljanov, zato sta potrebna takojšnja streznitev in odločno ukrepanje v smeri finančne konsolidacije nacionalnovarnostnega sistema RS.
Zunanja politika in diplomacija
Zaradi aktualnega mednarodnopolitičnega in varnostnega dogajanja bosta morali naša zunanja politika in diplomacija zelo verjetno intenzivirati svoje delovanje za zavarovanje in obrambo nacionalnih interesov na diplomatskem parketu. Še posebej težko je to takrat, ko ima država zaradi majhnosti ali zgodovinsko-kulturnih okoliščin vsaj občasno deloma drugačna stališča do nekaterih kriznih žarišč in njihovih glavnih akterjev kot večina drugih članic EU in/ali Nata.
Globalizirani svet je resda vse manjši in vse bolj povezan, ampak stalna fizična prisotnost in odmerjena asertivnost diplomatskih predstavnikov RS v čim večjem številu svetovnih prestolnic je nujnost. To ni zastonj, ampak tudi tu je pretirano varčevanje zelo kratkovidna strategija, kajti s pravilnim pristopom in zavzetim delom se lahko vsak evro, vložen v diplomacijo, večkratno povrne. Diplomacija namreč išče poti in odpira vrata, s tem pa je temelj za celo vrsto drugih dejavnosti države v mednarodni skupnosti, vključno z gospodarsko. Zato s pretiranim varčevanjem v zunanji politiki in diplomaciji kar sami zmanjšujemo vidnost, prepoznavnost, imidž in prestiž RS ter možnosti za uresničevanje naših nacionalnih interesov v vse bolj sprti in konfliktni mednarodni skupnosti.
Sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah seveda ni zastonj, vendar prinaša neposredne koristi. Preko zagotavljanja varnosti in stabilnosti v naši neposredni soseščini, na primer na Kosovu in še bolj v Bosni in Hercegovini, zagotavljamo tudi varnost v RS. S samozavestno in asertivno, vendar spoštljivo krepitvijo odnosov z državami Zahodnega Balkana na več področjih hkrati – diplomatskem, notranjevarnostnem, obveščevalnem, obrambnem in vojaškem – podprtih z ustreznimi finančnimi sredstvi, pa lahko dosežemo pomembne preboje in uspehe tudi na gospodarskem področju.
Obveščevalne službe
Aktualnega mednarodnopolitičnega in varnostnega dogajanja ni mogoče v celoti in pravočasno dojeti in se nanj ustrezno odzivati brez ustrezne strukture in delovanja nacionalne obveščevalne skupnosti ter njenega proaktivnega in visoko intenzivnega sodelovanja s tovrstnimi službami zavezniških in partnerskih držav. Če kje velja pregovor, kolikor denarja, toliko muzike, potem je to gotovo obveščevalna dejavnost.
Brez denarja preprosto ni pravočasnih, celovitih in natančnih obveščevalnih informacij. Hkrati pa je žal res, da RS svoji obveščevalni skupnosti namenja nekajkrat premalo denarja, da bi lahko sledila najsodobnejšim razvojnim trendom in standardom na obveščevalnem področju. S tem se odrekamo pomembnim priložnostim na področju strateške varnostne preventive in iniciative ter v preveliki meri računamo na srečen razplet nacionalnovarnostnih tveganj in groženj. Pogumno investiranje v obveščevalno dejavnost, ki je seveda podvržena smiselnemu demokratičnemu nadzoru, je zato ena najbolj racionalnih nacionalnovarnostnih naložb, posebej tistih držav, ki so zaradi svoje majhnosti bolj ranljive in težje uveljavljajo svoje interese z drugimi mehanizmi in sredstvi.
Sistem notranje varnosti s policijo
Zaradi učinkov globalizacije in evropskih integracijskih procesov živimo v vse manj varnostno izoliranem nacionalnem okolju. Vse bolj in vse hitreje smo izpostavljeni vsaj posrednim učinkom varnostnih pojavov, ki lahko koreninijo relativno daleč od našega nacionalnega ozemlja. Ker na njihova izhodišča pogosto nimamo neposrednega vpliva ali pa je ta zelo omejen, kot so to na primer različne oblike mednarodnega kriminala, ilegalne migracije in terorizem, se s tovrstnimi notranjevarnostnimi tveganji in grožnjami praviloma soočamo šele na našem nacionalnem ozemlju.
Državljani potrebujemo konstanten občutek varnosti – na cesti, v nakupovalnem centru, v okolici šol, v domačem naselju. Zato je nujno krepiti notranjevarnostno ozaveščenost in kulturo, tako družbe kot državljanov, ter zagotavljati ustrezno organiziranost, opremljenost, usposobljenost in motiviranost policije, za kar pa so potrebna zadostna finančna sredstva.
Že kar ciklično smo državljani izpostavljeni opozorilom policijskih sindikatov o vse bolj nevzdržnih pogojih opravljanja policijskega poklica. Občasno se zatečejo k uporabi tako skrajnih sredstev sindikalnega boja, kot je stavka. Vsaj tisti, ki njihovo delo zaradi družinske tradicije bolj natančno poznamo, jih razumemo in podpiramo. Ni prav, da so bili zaradi varčevanja tako zelo poslabšani delovni pogoji policistov in tako zelo zmanjšana njihova prisotnost na terenu. Policisti so v službi državljanov, in če hočejo izpolniti to poslanstvo, ne sodijo v pisarno, ampak med ljudi. In to v zadostnem številu. Z zmanjševanjem števila zaposlenih v nacionalnovarnostnih strukturah se je šlo predaleč. S številom zaposlenih v teh strukturah – diplomatov, obveščevalcev, policistov, vojakov, gasilcev in različnih reševalcev – je kot z opekami na strehi: lahko jih manjka samo nekaj, pa streha kot celota ne opravlja več svoje funkcije.
Notranja in splošna varnost imata svojo ceno, ki jo je na neki način treba plačati. Če smo dovolj modri, jo bomo plačali z dodatnim denarjem, če racionalnega razmisleka in odločitve nismo zmožni, bomo ne-varnost v naši državi pač še naprej plačevali z večjim številom mrtvih in poškodovanih na cestah, zasvojenih z mamili, okradenih, oropanih, umorjenih, konec koncev z večjim tveganjem terorističnega napada.
Obrambni sistem s slovensko vojsko
Obrambni sistem RS na čelu s slovensko vojsko je ultimativni nacionalnovarnostni instrument naše države in naše zunanje politike. V vse bolj pregretem in nepredvidljivem dogajanju v mednarodni skupnosti imajo naše obrambne in vojaške zmogljivosti, kljub svoji majhnosti, pomembno vlogo. Prvič zato, ker smo del evroatlantskih integracij, EU in Nata, katerih obrambne in vojaške zmogljivosti so skupek tovrstnih zmogljivosti držav članic. Verjamem, da imamo še toliko pregovornega nacionalnega ponosa in kljubovalnosti, da ne bomo nikoli dopustili, da bi nas lahko kdo opredelil kot najšibkejši obrambno-vojaški člen v verigi EU ali Nata. In drugič so naše sicer omejene obrambne in vojaške zmogljivosti pomembne zato, ker so, kljub članstvu v EU in Natu, še vedno naše, nacionalne. Z njimi še vedno uresničujemo in branimo naše nacionalne interese, najprej na nacionalnem ozemlju, pa tudi v regiji in drugod v mednarodni skupnosti, seveda v kontekstu kolektivne obrambe in varnosti.
Svet je zaradi globalizacije vse manjši, zato so nam vse bližje tudi na videz oddaljena krizna žarišča in njihovi učinki. Modra zunanja politika stremi k temu, da varnostna tveganja in grožnje odriva od svojih meja in jih rešuje na čim večji oddaljenosti od nacionalnega ozemlja. Zato morajo biti naše obrambne in vojaške zmogljivosti, čeprav majhne in omejene, sposobne učinkovito delovati tudi v zavezniških kontingentih v najbolj oddaljenih kotičkih sveta. Enakopravna delitev bremen in tveganj je namreč eden ključnih postulatov vseh zavezništev, vključno z enakopravno delitvijo finančnih bremen. V tem pogledu pa je Slovenija že nekaj let žal na samem repu zavezništva.
Ob letošnjem spomladanskem poročanju vrhovnemu poveljniku SV, predsedniku Borutu Pahorju, o pripravljenosti SV v letu 2013, je ta na tiskovni konferenci izjavil, da se je njena pripravljenost v letu 2013 zmanjšala, vzrok temu pa je zmanjšanje finančnih sredstev. Ob tem je ocenil, da je ob obstoječi strukturi ter razpoložljivih finančnih virih SV dosegla najnižjo raven možnosti delovanja. Če so evropske vojske podhranjene, kot je zapisal Ervin Hladnik-Milharčič v Dnevnikovi kolumni, potem slovenski vojski grozi, da bo ob takšnem financiranju dobesedno crknila.
Z večkratnimi racionalizacijami in optimizacijami je SV že zdavnaj izčrpala ves varčevalni potencial. Tudi po besedah predsednika Pahorja je prav SV tisti segment države, ki je bil v zadnjih šestih letih najbolj deležen zmanjševanja finančnih sredstev, saj so se ta v šestih letih znižala za 40 odstotkov. Tako drastično večletno kleščenje obrambnih proračunov nikakor ni državotvorno.
Delež in trend rasti ali padanja deleža BDP, ki ga posamezna država namenja za obrambo, nista samo statistični kategoriji, ampak najbolj očitno kažeta (ne)ambicioznost države in družbe glede uveljavljanja nacionalnih interesov in hkrati (ne)odgovornost pri pravični delitvi bremen in tveganj v mednarodni skupnosti. Ker je vojska še vedno ena ključnih državotvornih institucij, se zastavlja vprašanje, kaj se dogaja z našo ambicijo lastne države. Četudi nekateri tega vztrajno nočejo priznati in sprejeti, je zmogljiva in z zavezniki povezljiva SV ključnega pomena za prepoznavnost, ugled, vpliv in prestiž RS v mednarodni skupnosti.
Zato bi morale parlamentarne stranke nujno takoj s konsenzom potrditi, da je sedanji delež BDP za obrambne izdatke, letos je celo padel pod 1 odstotek, nesprejemljivo nizek in ga je treba takoj dvigniti na vsaj 1,35 odstotka. Po takšni kratkoročni stabilizaciji obrambnih izdatkov bi morali v naslednjem koraku v srednjeročni perspektivi zagotoviti njihovo postopno rast proti 2 odstotkoma BDP, kar je tudi ena temeljnih in na nedavnem vrhu Nata v Walesu ponovno in posebej izpostavljenih zavez vseh držav članic. Ob tako spremenjenih okvirih obrambnega proračuna bi se priporočeno razmerje 50:30:20 glede razdelitve razpoložljivih finančnih sredstev za kader, delovanje ter opremljanje in modernizacijo vojska članic tudi v RS postopno vzpostavilo samo od sebe.
Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami
Vse večja povezanost in soodvisnost različnih delov sveta sta zelo neposredno vidni tudi na področju naravnih in drugih nesreč, ki s svojimi čezmejnimi učinki dobesedno kličejo po še bolj odgovornem in usklajenem delovanju vseh nacionalnih in mednarodnih nacionalnovarnostnih akterjev. Če k temu dodamo še učinke globalnega segrevanja v zadnjih letih, potem je jasno, da bo prihodnost na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju VNDN) v RS zahtevala več poguma pri iskanju novih organizacijskih in operativnih rešitev.
Za opredeljevanje stanja in potreb na področju VNDN je najbrž potrebnih najmanj besed, ker je velika večina državljanov v zadnjih letih na lastni koži izkusila posledice tovrstnih tveganj in groženj, nekateri žal tudi večkrat in v zelo ekstremnih oblikah. V veliki meri nas trenutno še rešuje izjemna tradicija na področju VNDN, podkrepljena z veliko entuziazma in strokovnosti. Kljub temu so nujne razvojne spremembe, ki pa so prepogosto omejene ali celo onemogočene zaradi pretesnih finančnih okvirov.
Ker zadostnega in pravočasnega izboljšanja pogojev delovanja sistema VNDN ni mogoče zagotoviti brez dodatnih finančnih sredstev, se zelo verjetno ne bo mogoče izogniti smiselnemu in uravnoteženemu povečanju namenskih davčnih obremenitev na lokalni in državni ravni. Državljani povečevanju davkov nikoli niso naklonjeni, vendar bi bile tovrstne strogo namenske davčne obremenitve zanje zelo verjetno kljub vsemu sprejemljive. Konec koncev gre pri sistemu VNDN in silah zaščite in reševanja vendarle za vprašanje zagotavljanja neposredne varnosti in varovanja premoženja in življenj državljanov.
Nujno in modro
Zadnje čase, predvsem zaradi dogajanj v Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, spet vse bolj drsimo v obdobje, v katerem bodo nacionalnovarnostne zmogljivosti vse pomembnejše. Tudi nam bližnji Zahodni Balkan še vedno ni povsem stabilen in je potencialno visoko konflikten. Takšne ocene niso nikakršen neupravičen alarmizem, ampak goli politični realizem. Svet je namreč še bolj zapleten in nepredvidljiv in manj varen, kot je bil še pred nekaj meseci. Žal je zelo verjetno, da bo prihodnost varnostno še zahtevnejša.
Hkrati je opazen vse večji razkorak med trendom zaostrovanja celega spektra varnostnih tveganj in groženj ter finančnimi sredstvi, ki jih za njihovo preprečevanje in obvladovanje namenja RS. Ocenjujem, da je ta razkorak že tako velik, da bi o njem morala urgentno razpravljati vlada in svet za nacionalno varnost ter sprejeti ustrezne ukrepe. Preprosto zato, ker s tako zelo okleščenimi finančnimi sredstvi ključnih subjektov nacionalnovarnostnega sistema nikakor ni mogoče zagotavljati ustrezne stopnje varnosti državljanov, družbe in države.
Nacionalna varnost ni samoumevna. Nacionalna varnost ni trajna. Nacionalno varnost je treba neprestano in zavzeto graditi. Za to so odgovorni vsi prej našteti subjekti nacionalnovarnostnega sistema in konec koncev vsi državljani. Politika pa je odgovorna, da zagotovi potrebne zakonodajne okvire ter kadrovske, materialne in finančne vire. Cena varnosti je namreč zanemarljiva v primerjavi s potencialno ceno ne-varnosti.
Odsotnost kakršnegakoli znatnejšega političnega, medijskega in javnomnenjskega dvoma v pravilnost nadaljnjih finančnih rezov v nacionalnovarnostni sistem in s tem njegove slabitve je tudi ključni razlog, da je nastal ta članek. V kontekstu antijavnoupravnega pogromaštva mi državljanska in strokovna vest namreč ne dasta miru in me vztrajno silita v predstavitev tudi druge plati medalje. Konec koncev gre za nacionalno varnost. Ko ima tudi omejevanje države in njenih sistemov in institucij svoje racionalne meje. Svet postaja vse manj prijazen, vse preveč pa jih vztraja v naivnem idealiziranju, da se bomo zaradi svoje majhnosti tokrat lahko izognili vnovičnemu lomastenju Zgodovine.
Ker je varnost tako zelo pomembna vrednota in dobrina vseh nas, sem prepričan, da smo se za boljšo nacionalno varnost vsi pripravljeni tudi bolj potruditi. Zato, spoštovani politiki, ne bodite preveč preračunljivi in omahljivi pri rezanju debelejšega kosa kruha nacionalnovarnostnemu sistemu in se ne bojte odzivov javnega mnenja. Državljani vas bodo podprli. Ker državljani razumejo, da brez zadostnih finančnih sredstev ni mogoče zagotavljati celovite nacionalne varnosti. Ker državljani želijo zgledne in učinkovite diplomacijo, obveščevalne službe, policijo, slovensko vojsko ter sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami z gasilci in drugimi reševalnimi službami. Ker se bodo državljani strinjali, da je ob vse slabših varnostnih obetih večje investiranje v akutno finančno podhranjen nacionalnovarnostni sistem naše domovine nujno in modro.