Zadnjega pol leta je minilo v znamenju bančnih stresnih testov. Ti so bili, potem ko se je Janševa vlada v prejšnjem letu odločila, da začne temeljito sanirati banke, in ko je bila vlada Bratuškove letos prisiljena, da ta proces nadaljuje, pogoj evropske komisije (EK) in ECB, da sploh smemo začeti reševati banke. Pogoj EK in ECB je bil, da se bančni stresni testi naredijo zelo rigorozno. Kar pomeni, da se najprej realistično oceni dejanska kvaliteta bančnih kreditov in njihovih zavarovanj ter nato oceni, kako bi se kvaliteta bančnih bilanc spremenila, če bi se makroekonomski pogoji gospodarjenja dramatično poslabšali. In letvica za oceno obstoječe in hipotetične bodoče kvalitete bančnih kreditov je bila tokrat s strani EK in ECB postavljena res visoko. Tako visoko kot še v nobeni drugi članici EU doslej.
Stresni testi v osmih slovenskih bankah so bili sestavljeni iz dveh sklopov: prvič, iz ocene kvalitete bančnih sredstev, in drugič, iz makro stresnih testov dveh vrst – testa »od zgoraj navzdol« (»top-down«) in testa »od spodaj navzgor« (»bottom-up«).
Prvi sklop je zajemal oceno kvalitete bančnih sredstev. To v praksi pomeni, da so ocenjevalci ocenjevali, kakšna je kvaliteta posameznih odobrenih bančnih kreditov z vidika verjetnosti njihovega poplačila, na drugi strani pa kvaliteto zavarovanj za posamezne kredite v primeru njihovega neplačila, ustreznost oblikovanih oslabitev oziroma rezervacij v bankah in potrebo po dodatnem kapitalu. Ko to pišem, metodologija za pregled kvalitete sredstev še ni znana, vprašanje je tudi, če bo kdaj v celoti objavljena. V javnost so sicer pricurljale številne insiderske informacije bodisi glede zelo rigoroznih kriterijev glede ocene kvalitete kreditov bodisi glede dokaj pavšalnih in drastičnih kriterijev glede ocene kvalitete zavarovanj za kredite. Objavljeni rezultati stresnih testov potrjujejo insiderske informacije o rigoroznosti oziroma drastičnosti uporabljenih kriterijev.
Ocena kvalitete kreditnega portfelja bank je v osnovi sledila definiciji nedonosnih terjatev Banke Slovenije (BS) oziroma Evropske bančne agencije (EBA). To pomeni, da se kot nedonosne terjatve štejejo vse terjatve do komitentov bonitete D in E (boniteta E pomeni stečaj dolžnika) ter terjatve do posameznih komitentov boljših bonitet, pri katerih prihaja do pomembne zamude z odplačilom več kot 90 dni. Pri slednjih se kot pomembna zamuda šteje, kadar znesek zamude presega 2 odstotka črpanih kreditov ali 50.000 evrov. Ta rigorozni kriterij povečuje oceno pričakovanih izgub banke, na drugi strani pa zmanjšuje absorpcijsko sposobnost banke za pokrivanje izgub, saj kot donosne zajema le terjatve do komitentov bonitete D z zamudo, manjšo od 90 dni. Ocena vrednosti zastavljenih nepremičnin je temeljila na kriterijih tujih ocenjevalcev in njihovih modelov za ocenjevanje, pri čemer večinoma niso upoštevali ocen vrednosti s strani samih bank. V mnogih primerih so bile nove ocene vrednosti nepremičnin nižje tudi za 50 do 70 odstotkov glede na knjigovodske vrednosti.
Ti rezultati bančnih pregledov so osnova za drugi sklop stresnih testov, in sicer za makro stresni test »od spodaj navzgor«, ki je uporabljal bolj podrobne (granularne) podatke iz bank. Za razliko od tega je makro stresni test »od zgoraj navzdol« uporabljal bolj agregirane bančne podatke iz registra BS. Iz tega tudi logično izhaja, da bodo ocene testov »od spodaj navzgor« zaradi boljše identifikacije tveganj dale višje ocene potencialnih bančnih izgub in manjše ocene absorpcijskih sposobnosti bank ter s tem skupno večjo potrebo po dodatnem kapitalu.
Slovenija kot poligon
Namen makro stresnega testa je ugotoviti poslabšanje kvalitete kreditnega portfelja bank in kvalitete kreditnih zavarovanj, če se makroekonomska situacija v državi drastično, ampak res drastično poslabša. Običajno gre za upoštevanje makroekonomskih šokov, kot so drastičen padec BDP, povečanje brezposelnosti, padec cen nepremičnin in dvig obrestnih mer (ter nekaterih drugih), in sicer šokov, katerih verjetnost, da se bodo zgodili, je manjša od 1 odstotka. Glede predpostavk makroekonomskih šokov se – po pregledu kvalitete bančnih sredstev – celotna zgodba seveda suče okoli tega, kako robusten je bančni sektor na morebitne drastične šoke. Denimo, ko je leta 2011 EBA ocenjevala robustnost bančnih sektorjev v članicah EU, je predpostavljala relativno mile makroekonomske šoke, denimo padec BDP v Grčiji zgolj za 1,2 odstotka ali stopnjo brezposelnosti zgolj 16 odstotkov, čeprav je aktualna stopnja blizu 25 odstotkov.
Slovenija je pri tem testu služila kot nekakšen poligon za testiranje bolj rigoroznih predpostavk. In v Sloveniji sta ocenjevalca (Oliver Wyman za »bottom-up« in Roland Berger za »top-down« test) uporabila resnično zelo drastične predpostavke makroekonomskih šokov. Predpostavili so, da bi se v Sloveniji zgodila (nova) in zelo globoka gospodarska recesija. Ta šok bi bil okrepljen zaradi okolja, v katerem deluje slovensko gospodarstvo, ter makroekonomskih politik EU, ki od članic zahtevajo strukturne reforme, zmanjšanje strukturnih neravnovesij in fiskalno konsolidacijo (zmanjšanje proračunskega primanjkljaja). Posledično bi se domače povpraševanje zmanjšalo kar za 18 odstotkov, investicije pa za 23 odstotkov, kar bi ob zmerni rasti izvoza do leta 2015 povzročilo skupen upad BDP za 9,5 odstotka (za primerjavo, od leta 2009 do danes je upadel za dobrih 10 odstotkov). Zaposlenost bi se zmanjšala za skoraj 7 odstotkov. Zaradi tega negativnega šoka bi se premija za tveganje na finančni trgih za Slovenijo močno povečala, kar bi dvignilo ceno zadolževanja. Hkrati bi zaradi povečanega tveganja in nižje kupne moči cene delnic na kapitalskem trgu upadle za 25 odstotkov, cene nepremičnin pa za 27 odstotkov. Ob tem ocenjevalci predpostavljajo še porast euribora za skoraj 3-krat. Vse skupaj bi seveda po eni strani močno poslabšalo sposobnost poplačila kreditov s strani komitentov, na drugi strani pa drastično poslabšalo absorpcijsko sposobnost bank za ublažitev teh šokov.
Za primerjavo naj navedem, da je Oliver Wyman lani za Španijo uporabil bistveno milejše predpostavke makroekonomskih šokov, in sicer padec BDP za 4,1 odstotka, zmanjšanje vrednosti nepremičnin za 20 odstotkov itd.
Bančni trg bo drugačen
Na osnovi teh predpostavk sta bila izvedena oba makro stresna testa, ki sta ocenjevala celotne pričakovane izgube bank na eni strani ter absorpcijsko sposobnost bank, da ublažijo te izgube, na drugi strani. Za razliko med potencialno izgubo bank in sposobnostjo bank, da te izgube absorbirajo, morajo banke zagotoviti svež kapital v obliki najbolj kakovostnega temeljnega kapitala. Pri tem zahteva po kapitalski ustreznosti v primeru neugodnega makroekonomskega šoka znaša 6 odstotkov (v primeru bolj milega osnovnega scenarija pa 9 odstotkov).
»Top-down« makro stresni test je pokazal, da bi pregledanih osem slovenskih bank skupaj potrebovalo za 3,3 milijarde evrov svežega kapitala, da bi lahko uspešno absorbirale potencialne izgube. V primeru bolj natančnega »bottom-up« makro stresnega testa je obseg potrebnega dodatnega kapitala večji za 1,5 milijarde evrov, kar seveda izraža razliko v kvaliteti bolj natančnih vhodnih podatkov v primeru »bottom-up« stresnega testa.
Slovenska vlada in BS pri oceni potrebnega dodatnega kapitala bank izhajata iz bolj konzervativnega »bottom-up« makro stresnega testa. Velika večina (skoraj 80 odstotkov) kapitalskih potreb se nahaja v treh bankah v državni lasti (NLB, NKBM in Abanka), ki jih bo država v naslednjih dveh letih morala dokapitalizirati z dobrimi 3 milijardami evrov. Od tega bo NLB potrebovala za 1,9, NKBM za dobro milijardo evrov, Abanka pa za dobrih 750 milijonov evrov. Medtem ko so banke v tujem lastništvu večinoma dobro kapitalizirane in bodo skupaj potrebovale le za dobrih 350 milijonov evrov svežega kapitala, pa so ostale manjše domače banke v bistveno slabšem položaju, saj bo Banka Celje potrebovala za skoraj 390 milijonov evrov kapitala, Gorenjska banka pa za 330 milijonov evrov. Lastniki obeh bank imajo pol leta časa, da banki dokapitalizirajo, sicer bo morala poseči država.
V naslednjem letu lahko realistično pričakujemo, da nekatere izmed teh manjših bank v domačem lastništvu ne bodo preživele, pač pa bodo bodisi pridružene kateri izmed večjih bank ali pa bodo šle v likvidacijo. O tem, katere izmed njih bodo preživele sanacijo kot samostojne banke in katere ne, ne bi želel špekulirati, toda dejstvo je, da bo v dveh letih slovenski bančni sektor bistveno bolj koncentriran, kot ga poznamo danes.
Dejstvo je tudi, da bo v nekaj letih tudi lastniška slika našega bančnega sektorja bistveno drugačna od sedanje. Brez slepljenja si moramo priznati, da sta prav tovrstna lastniška struktura in tovrstna prepletenost med bankami in podjetji zaradi prevladujoče lastniške in upravljalske vloge države v gospodarstvu glavna krivca za uničujoč »casino«, ki smo ga doživeli pred krizo, in za tako globoko depresijo, v katero smo zapadli. Brez te prepletenosti bi bila kriza manjša in bi se iz nje laže izvlekli. Zato bo privatizacija bank in privabitev močnih tujih lastnikov ključna za dolgoročno stabilnost našega bančnega in podjetniškega sektorja. Na srečo nas bodo zdaj glede privatizacije nadzirali iz Bruslja.
Pri privatizaciji pa je seveda ključen še en, enako pomemben učinek. Namreč, strošek sanacije bank bo znašal 10 do 15 odstotkov BDP. Ta strošek bomo plačali davkoplačevalci prek višjih davkov, slabših javnih storitev in nižjih socialnih transferjev. Edini način, da nam vlada spet zniža davke in omogoči normalno raven javnih storitev ter socialnih transferjev najšibkejšim, je seveda prodaja saniranih bank in odplačilo javnega dolga s kupnino iz tega naslova. Ta proces je lahko dolg in traja pet do deset let kot na Švedskem ali pa nekoliko krajši, kot denimo v ZDA. Ameriška vlada, ki je od leta 2009 vložila v reševanje bank in podjetij 422 milijard dolarjev proračunskega denarja v zameno za navadne delnice v teh podjetjih, je do sredine letošnjega leta že povrnila vsa vložena sredstva in zraven zaslužila še za 11 milijard dolarjev.
Nikakor se nam ne sme zgoditi enaka situacija kot pri NLB. Namreč, od prve sanacije NLB sredi devetdesetih let ter s kasnejšimi dokapitalizacijami je vlada, ker NLB ni v celoti prodala, ostala davkoplačevalcem dolžna 1,9 milijarde evrov. V naslednjih dveh letih bo vlada v sanacijo NLB vložila vsaj še 1,9 milijarde evrov, kar bo skupen obseg stroškov, ki smo jih davkoplačevalci imeli s sanacijo NLB v zadnjih dveh desetletjih, dvignilo na skoraj 4 milijarde evrov. Ta sredstva nam mora država povrniti v takšni ali drugačni obliki, seveda prek prodaje NLB.
Poglejmo za konec še, ali si zdaj lahko oddahnemo. Namreč, glede na izjemno rigoroznost bančnih pregledov in predpostavk makro stresnih testov bi lahko sklepali, da bo naslednje leto Slovenija imela izjemno dobro kapitalizirane in zdrave banke. Toda ali to pomeni že tudi, prvič, da bodo banke uspešno poslovale in jih ne bo več treba dodatno kapitalizirati, ter drugič, da bodo banke končno začele obsežneje kreditirati gospodarstvo?
Na žalost to ne pomeni ne prvega ne drugega. Ključno pri tem je namreč zavedanje, da je bančna luknja, ki jo bomo sanirali v naslednjem letu, samo zrcalna slika velike dolžniške luknje v podjetjih. Če podjetja ne bodo zmanjšala svojega dolga in izboljšala svojega poslovanja, se bodo tudi kreditni portfelji bank še naprej poslabševali in banke bo treba ponovno dokapitalizirati. Ključno je tudi zavedanje, da v tej finančni kondiciji večina podjetij ni kreditno sposobna in da tudi ob najbolj zdravih bankah ne morejo dobiti dodatnih kreditov.
Večina dolžniške in hkrati bančne luknje je namreč skoncentrirana v 35 največjih slovenskih podjetjih. Iz tega tudi izhaja naslednji nujen korak vlade glede sanacije podjetniškega sektorja. Vlada mora v sodelovanju z BS sprejeti program sistemske razdolžitve podjetij, ki mora vključevati bodisi hitro likvidacijo podjetij, ki niso sposobna preživetja, ali ohranitev zgolj njihovih zdravih jeder bodisi delne odpise dolgov in delno reprogramiranje kreditov podjetjem, ki so preživetja sposobna. Z drugimi besedami, vlada in BS morata aktivno pomagati podjetjem pri finančnem prestrukturiranju, in to relativno hitro, v roku naslednjega pol leta. Ker se bodo skupaj s slabimi krediti na slabo banko prenašali tudi lastniški deleži v prezadolženih podjetjih, bo ta korak k finančnemu prestrukturiranju bistveno lažji, kot je bil doslej. Na slabi banki se bodo zaseženi lastniški deleži podjetij konsolidirali, s čimer bo mogoče ta podjetja lažje in enotno upravljati. Lažje se bo pogajati z upniki in bankami glede reprogramiranja obveznosti in lažje bo bodisi prodati podjetja ali zgolj poiskati strateške vlagatelje.
Seveda pa bo ta proces izjemno zahteven, saj bo treba najti nekaj deset usposobljenih kriznih menedžerskih ekip za finančno prestrukturiranje podjetij. Ta proces bo zato neprimerno bolj zahteven od sanacije bančnih portfeljev in prinaša največje tveganje za razvoj tako bančnega sektorja kot celotne države.
Za okrevanje gospodarstva bo vlada morala pripraviti ambiciozno strategijo za zagon gospodarstva. Ta bo morala na eni strani vključevati večje javne naložbe v infrastrukturo ter spodbujanje zasebnih naložb v logistično infrastrukturo in energetiko, na drugi strani pa spodbude za večjo konkurenčnost podjetij. V transportno in logistično infrastrukturo bo treba v naslednjih petih letih vložiti vsaj 2,5 do 3 milijarde evrov, v energetiko za okoli 2 milijardi. Oboje ima zelo močne multiplikativne učinke na ostalo gospodarstvo in pri obeh si lahko obetamo izdatno črpanje evropskih sredstev. Na srečo se bo z umiritvijo stresnih razmer znižala tudi cena zadolževanja, kar bo omogočilo prestrukturiranje obveznosti države, na drugi pa cenejše vire za banke in cenejše zadolževanje za podjetja.
Pred nami so tri do štiri leta napornega in bolečega prestrukturiranja na poti k trajnejšemu okrevanju. Toda po petih letih sivine in depresije lahko bolj optimistično zremo v prihodnost.
