Film Transpotting, po anketi angleškega časnika Observer najboljši britanski film zadnjih petindvajset let, je bil nasploh aktivno vključen v referendumsko dogajanje ob škotskem osamosvajanju. Drugi, menda še bolj razvpiti monolog iz filma, torej tisti, v katerem Renton pravi: »Izberi življenje. Izberi delo. Izberi kariero. Izberi družino...« je, predelan tako, da se vsak stavek začne s »Say yes«, postal del propagandne akcije zagovornikov neodvisnosti. Pri čemer sta pisec knjige in scenarija Welsh ter glavni igralec Ewan McGregor na različnih referendumskih straneh. Podobno kot Sean Connery Welsh zagovarja neodvisnost, medtem ko je McGregor, spet podobno kot Rod Steward ali Alex Fergusson, proti.

Skrajšana pošast

Bolj razvpitega mnenja o škotski nacionalni bolečini in kompleksih, ki bi imelo vsled popularnosti filmske različice tako širok doseg, kot je prvoomenjena jamrarija Rentona, verjetno še ni bilo. Sploh kar se zaznav nas, tukajšnikov tiče, ne, saj bi naše predstave o Škotih verjetno lahko skrčili na viski, škotska krila, dude in škrtost. Pravzaprav še najbolj na slednjo. Vsaj po šalah sodeč. Prav tako številne šale na račun njihovega naglasa ali pijanstva v naših krajih niti ne krožijo. Na Otoku pač. Lep primer je naslednji kombinirani alko-škrtuharski staroškotski vic: »Pijejo družno pivo Anglež, Irec in Škot, ko jim vsem trem v kozarec pade muha. Anglež jo izvleče z nožičem, Irec jo odpihne s peno vred, medtem ko jo Škot prime za krilce, položi na rob kozarca in ji zaukaže: Izpljuni nazaj!« Velja reči, da Škoti temu niti ne rečejo škrtost, temveč previdnost. Predvidnost z denarjem oziroma s porabo nasploh.

No, škotski predreferendumski dnevi so polje stresanja šal o Škotih obče razširili. Šale so bile kakopak pretežno antiosamosvojiteljske oziroma probritanske. Kot na primer: »Angleška vlada pripravlja skrivni načrt obnove Hadrijanovega zidu, da bi preprečili vpade lačnih Škotov v Anglijo.« Zid so leta 122 pr.n.š. zgradili Rimljani oziroma rimski cesar Hadrijan, služil pa je obrambi rimskega imperija pred vdori iz severnih predelov britanskega otoka. Tarča so tudi druge škotske pritikline in atributi, ki naj bi bili z osamosvojitvijo domnevno ogroženi, medtem ko so bili v zavetju Združenega kraljestva nedotakljivi. Tako tudi pošast iz Loch Nessa. Ki se bo morala skrajšati, kajti: »Predstavnik EU je sporočil, da nova regulativa EU glede jezerskih pošasti pomeni, da bo treba jezero Loch Ness izsušiti, pošast pa se bo morala skrajšati za dva metra, da bo v skladu s preostalimi dvaindvajsetimi evropskimi jezerskimi pošastmi.« Pronicljivo. Kot da so pisci šal temeljito pregledali tegobe pred časom že osamosvojenih državic, kot so bivše jugoslovanske republike, in kot da jim tudi tekmovanja glede lastništva in avtorstva nad (kranjskimi) klobasami, ajvarji in podobnimi zadevščinami niso neznana stvar. Kar, mimogrede, namiguje na sum, da bi lahko šlo za izdelke profesionalcev. No, to, kdo in zakaj si izmišljuje vice, je itak staro in nikoli docela razjasnjeno vprašanje.

V vsakem primeru nekateri napovedujejo, da bodo morali Škoti, potem ko se bodo osamosvojili izpod angleškega jarma, stilsko preobraziti svoja življenja, da bodo skladna s svobodnim statusom. Opustili naj bi mastne visokokalorične pite, tradicionalne jedi iz drobovine, nošenje kiltov, pitje viskija, spanje v kartonastih škatlah, uživanje prekajenih rib, nošenje jop, ki jih ne bi dala nase niti mrtva babica, igranje na dude in obupen nogomet. V ta niz spada tudi predvidevanje, da se bodo Škoti v novi državi začeli voziti po desni.

Zaznavno intenziven žanr zabavljanja čez škotska prizadevanja so bile futuristične novice. Na primer, da je škotska vlada pod vodstvom Alexa Salmonda, sicer poosebljevalca osamosvojitvenih teženj ter šefa Škotske nacionalne stranke, ukinila matematiko, potem ko je vrhuška njegove stranke ugotovila, da nobeden od izračunov nima smisla. »Nič več matematike, pravi Salmond, na njo ne moreš računati. Namesto nje se bodo otroci učili o črni magiji, imenovani ekonomija, pri kateri so merodajna zgolj prepričanja, ne glede na to, ali so pravilna ali ne,« se je glasilo eno od zabavljanj nad škotskimi upi, da se bodo kot samostojna država okrepili tudi gospodarsko. Kar je spet moment, ko zemljan, ki že ima izkušnjo s tem, da se je njegova dežela osamosvojila s podobnimi ambicijami, lahko pomisli tudi: »Glej jih, teličke.« Salmonda so sicer iz Alexa že preimenovali v Alekseja in mu pridali naziv oligarh. V ozadju je njegova računica, da bi lahko s črpanjem nafte iz Severnega morja Škotska postala nova Norveška. Od leta 1964, odkar se v škotskem morju črpa nafta, je bilo načrpanih 42 milijard sodčkov, ocenjuje pa se, da je na voljo še za 24 milijard rezerv. Industrija sicer zaposluje pol milijona ljudi širom Združenega kraljestva in letno plača šest milijard funtov davkov angleški državi.

Angleški cinizem

Nemalokatera šala je podobnega žarna, kakršne so padale na račun majhnosti Slovenije. Na primer futuristična novica o tem, da je v nesreči helikopterja izginilo kompletno škotsko letalstvo. Ali pa, da so visoki valovi pod vplivom močnih vetrov odplaknili Škotsko. »Na vprašanje o stališču do škotske neodvisnosti se je zavidljivih 73 odstotkov Angležev izreklo, da jim je vseeno, medtem ko 83 odstotkov Američanov misli, da je Škotska v Kanadi.« Ali podobna domislica, ki pravi: »Alex Salmond je rekel, da bo Škotska, če se bo odločila za neodvisnost, dobila najboljšo mizo v Evropi. Res je, a kot natakar.« Potem se je predvidevalo, da bodo morali Škoti po osamosvojitvi preiti na začasno valuto in da bo heroin kar v redu, medtem ko je bila ena bolj zasoljenih domislic, le kaj se bo zgodilo s Scotland Yardom oziroma New Scotland Yardom, kot se imenuje londonska policija.

V šalah in domislicah je prej kot žolčnost in užaljenost zaznati angleški cinizem. V mojstrskih 76 točkah neznanega avtorja se Angleži opravičujejo Škotom tako za davne bitke v prejšnjih stoletjih kot za neprimerne opazke na račun Susan Boyle. V točki 66 na primer: »Opravičujemo se za nenaklonjenost filmu Braveheart. Mislili smo, da bo komedija, a se je izkazalo, da ni.« Pikro. Ali na primer: »Po ogledu škotske inavguralne slovesnosti ne bom mogel najti boljšega razloga za njihovo neodvisnost.« Ali pa: »Skrbi me, ker Britanija na naslednjih olimpijskih igrah ne bo imela kerling ekipe.« Kerling, neke vrste kegljanje ali balinanje na ledu, v katerem so Škoti šampioni, naj bi dejansko bil edini športniški hendikep škotske odcepitve. Izvzemši tiste, ki verjamejo, da lahko Andy Murray, tenisač, ki, kadar izgublja, velja za Škota, kadar zmaguje, pa je Britanec, osvoji še kak grand slam turnir.

Končajmo, kjer smo začeli. S Trainspottingom oziroma z Rentonovim monologom o Angležih. Predzadnje od 76 opravičil dragim Škotom se nanaša na odstavek, s katerim se je tudi začel ta zapis. Takole se jim je zapisalo: »Kako že? Nesposobni 'šupki'? ... Verjetno najboljša analiza nacionalnega karakterja v zgodovini literature. Vendar pa to niti ni bistvo. Saj smo hoteli nehati biti pedri, pa ni šlo. Takšni preprosto smo. Nam je pa sedaj jasno, da smo tako prispevali k vaši tragikomični nacionalni psihi. Naša krivda. Sorry.«

In tako naprej. Poln splet novih šal na račun Škotov. No, tudi kakšna na račun Združenega kraljestva. Ali veste, kako naj bi se po novem imenovalo, če bi zmagali yesovci? F.U.K. – Former United Kingdom. Pa so, fuck, zmagali nojevci.