Malega omenjamo kot stranski vtis naše odprave do izdelovalca harmonik rutar, gospoda Aleksa Rutarja, dandanes poveljujočega malemu družinskemu obratu. Kajti kar se odnosa do podjetnikov tiče, se avstrijske oblasti očitno vedejo povsem drugače od obotavljivega osnovnošolčka.
Zgodba o selitvi Rutarjevih iz Slovenije v Avstrijo je v minulih dneh dodatno okrepila obči vtis, da so podjetniške razmere v naši deželi (še vedno) neznosne. Kot pravijo sami, so se za tako radikalen korak, kot je selitev iz Primorske v Avstrijo, odločili, ker jih slovenska država ni zmogla zaščititi pred ponarejevalci.
No, podobno je v Avstriji našel, kar je pogrešal doma, tudi Vasja Golar, lastnik pivovarne Bevog. Najprej jo je nameraval postaviti doma, a so se postopki pridobivanja dovoljenj na domači občini tako zapletli, da je šel na drugo stran meje. Kjer od njega niso zahtevali koncesije za uporabo vode za proizvodnjo pijače, kjer je bila cena komunalno urejenega zemljišča pol nižja kot v industrijski coni na slovenski strani in kjer je gradbeno dovoljenje dobil štiri tedne po vloženi vlogi.
»Vsi so kopirali mene!«
Družinsko podjetje Rutar izdela mesečno par harmonik. Recimo tri. V delavnico v Žitari vasi, ki se je nastanila v hiši, iz katere izhaja istoimenska družina Rutar, ki pa prodaja pohištvo in z harmonikarskimi Rutarji ni v sorodu, so preselili kompleten pogon. Kombinirko s krožno žago in rezkarjem, brusilni in vrtalni stroj. Lakirajo tudi sami, medtem ko ogrodja iz dvajset let starane pokljuške smreke še vedno izdeluje oče, ki za zdaj ostaja v Vipavski dolini.
Jožko Rutar, začetnik posla, je harmonike začel izdelovati v začetku osemdesetih. Bil je kuhar in hobi harmonikaš. Sezonsko je delal na Južnem Tirolskem, spomladi in jeseni je bil prost in kot človek, ki mu ni za lenarjenje, je v prostem času začel izdelovati harmonike. Prvo harmoniko je kupil leta 1959 pri dvanajstih, in tudi ta je od nedavno v Žitari vasi.
»Oče jo je prodal, potem jo je pa hotel odkupiti nazaj, a je človek, ki mu jo je prodal, ni hotel dati iz rok, temveč mu je rekel, da mu jo bo zapustil, ko bo umrl. In res je kakih štirinajst dni, preden je zapustil svet, poklical očeta in mu staro harmoniko vrnil,« pove njegov sin Aleks Rutar in pokaže na staro tržaško harmoniko s štirimi basovskimi gumbi. Nefunkcionalno. »Ta je znotraj že vsa preperela, smo pa naredili nov model take stare harmonike.«
Diatonična harmonika ali frajtonarica zadnje čase itak doživlja velike spremembe. V časih Jugoslavije je bila podcenjevan inštrument, pa čeprav je Lojze Slak, ki je igral nanjo, nedvomno prvi izbranec domačijskega narodno-zabavnega občestva. Po drugi strani je Slak v Evropi in svetu – kjer je Slavko Avsenik, ki je igral na klavirsko, planetarno ime – bolj ali manj neznan. »Po drugi svetovni vojni je bila frajtornarica sporna, ker je bila nemški inštrument, medtem ko je klavirska harmonika veljala za rusko,« razlaga mlajši Rutar.
Nedavno se je frajtonarica prebila tudi v Cankarjev dom. Konec novembra se je tam zgodil koncert Dobro za harmoniko, ki ga je organizirala Zveza za diatonično harmoniko. Na koncertu niso sodelovali samo frajtonarji, je pa prireditev izzvenela kot dogodek, ki je predvsem poudaril neprimerno večje izrazne možnosti diatonične harmonike od poprejšnjih predstav in predsodkov. Sodelujoči virtuozi so pokazali, da gre za inštrument, na katerem je možno igrati vsakršno, ne samo »govejo« glasbo; je pa tudi res, da so diatonične harmonike, kakršne delajo dandanes, spremenjene tudi tehnično in da se tehnološko približujejo klavirskim oziroma kromatičnim. Pa vendar, kot je dejal Zoran Zorko, eden od predstavnikov »novega virtuozizma« na frajtonarici: »Harmonika se v sto letih ni bistveno spreminjala. Važno je, kaj imaš v glavi.«
Melodija Mengeš kot dolga leta glavna izdelovalka harmonik je slovela predvsem po klavirskih inštrumentih, medtem ko so z zasebno izdelavo diatoničnih harmonik, kakršne poznamo in s kakršnimi se je prebil tudi Rutar, začeli bivši Melodijini mojstri. Melodijin kader je bil namreč nadvse ambiciozen, kajti tovarna je v zlatih časih izobraževala tudi poseben poklicni profil – glasbilar. Šolanje zanj je bila kombinacija mizarstva in glasbene šole.
Eden izmed njih je Valentin Zupan, gospod, ki je s popoldansko obrtjo začel v sedemdesetih in se sredi osemdesetih zaradi boljših pogojev poslovanja in delovanja preselil v Italijo. »Pred nami so harmonike prav tako že delali zasebniki, kot so Železnik (tudi vzdrževalec harmonik za S. Avsenika, op.p.), Alojz Prostor, Nikoleti in še nekateri, vendar pa če greste pogledat v svetovni register patentov, boste, kar se inovacij na harmoniki tiče, tam zasledili predvsem mene. Vsi so kopirali mene,« suvereno razlaga stari mojster, ki v množični slovenski konkurenci (tako ali drugače harmonike v Sloveniji izdeluje več kot sto ljudi) do neke mere ceni kvečjemu harmonike sitar, ki jih je takisto v sedemdesetih začel izdelovati Rafael Sitar. Prav tako nekdanji Melodijin kader. V vsakem primeru je opaziti, da izdelovalci harmonik drug drugega ne ljubijo pretirano oziroma da so odnosi nadvse konkurenčni.
Pa vendar so Rutarji, ta hip najslavnejši slovenski izdelovalci harmonik, kvečjemu nadaljevalci izročila starejših mojstrov. Njihove harmonike so specifične predvsem po »živopisnejših« dizajnih inštrumenta, in če lahko od koga pričakuješ, da ne bo imel pomislekov izdelati roza harmoniko, so to oni. Tudi Rutar mlajši pravi, da je k popularizaciji diatonične harmonike največ prispeval pojav Atomic Harmonik. Če vizualno primerjamo harmonike zupan, sitar in rutar, bi torej lahko pomislili, da se v njihovih dizajnih dejansko da prepoznati razliko oziroma prehod iz folka v turbo folk. A videz je zgolj videz. Važna je notranjost. »Naše harmonike so specifične, ker imajo vgrajene glasilke, ki jih v Italiji ročno izdelujejo samo za nas,« pove Aleks Rutar.
Na koncu težave še z davkarijo
Glasilke so vsekakor eden najpomembnejših delov inštrumenta. Izdelujejo jih v italijanskem mestecu Castelfidardo (blizu Ancone), ki sicer velja za najbolj harmonikarski kraj na svetu. Gre za tanke in ozke kovinske jezičke, nameščene na ogrodja, ki so prečno, podobno kot satje za med v panjih, vstavljeni v ohišje harmonike. Delujejo v povezavi z zračnimi ventili oziroma s tipkami, ki te ventile odpirajo. Ko harmonikaš s pritiskom na tipko odpre ventil oziroma tesnilo na luknji, skozi katero se dovaja zrak, zrak spusti do glasilke, s čimer zaniha njen jeziček, tresljaji jezička pa povzročajo zvok. In tudi uglašuje se harmonika tako, da uglaševalec brusi jezičke. Že za malenkost posneta kovina na jezičku ton zviša ali zniža. Pač odvisno od tega, ali jeziček brusijo na začetku ali na koncu.
Glavni razlog za selitev Rutarjev v Avstrijo naj bi bili ponaredki. Harmonike, ki so bile videti kot rutar, pa to niso bile. Predvsem ne zaradi slabših glasilk in mehanizmov. Kajti vizualno lahko harmoniko ponaredi marsikdo, notranjosti pa se ne da. Prve ponaredke so odkrili pred približno desetimi leti. Poklicali so v patentno pisarno, kjer so jim priskrbeli detektiva, ki je na koncu res odkril ponarejevalca iz Kidričevega. Toda: »Na koncu se je izkazalo, da gospodu, ki je ponarejal, ne morejo nič. Da nima nič in mu ne morejo nič vzeti. V Avstriji je drugače. Postopek sproži naš odvetnik, policija pa odreagira. Pri nas bi moral jaz najprej poklicati ponarejevalca, se mu predstaviti, se z njim dogovoriti za srečanje, preveriti, ali gre za ponaredek, in potem obvestiti policijo. Nima smisla. Tako žena kot oče sta bila za selitev. Ni se več dalo. Na koncu smo imeli težave še z davkarijo. Po njihovi logiki ponaredkov ni, če je harmonika zaščitena, kajti za ponaredke je zadolžena druga ustanova. Imel sem težave, ker so ljudje po oglasih prodajali brez računov in papirja, na koncu sem bil pa jaz kriv. Češ da sem prodajal brez papirja,« pojasni Aleks Rutar ozadje za tako radikalno odločitev, kot je selitev iz Sela v Vipavski dolini na avstrijsko Koroško. Kar zaenkrat še najslabše prenaša njihov pes, ki mu ostrejša senčno alpska klima ne leži.
Kako bodo Rutarjevi zadeve (v Sloveniji) reševali iz Avstrije, bo pokazal čas. Zagotovo so s selitvijo in z medijsko pozornostjo, ki so si jo priborili, na problem glede ponarejanja opozorili najširšo javnost. To bi bržkone moralo imeti za posledico, da bodo bodoči kupci harmonik bistveno bolj ozaveščeni, kot so bili doslej, oziroma da se bo »ponarejeno« harmoniko dalo prodati samo ob vedenju, da ni originalna. Kar pomeni tudi ustrezno nižjo ceno.
Naj pa zaključimo s tem, da ni presenetljivo, da je to veliko državno afero, katere srž je spoštovanje intelektualne lastnine, porodila prav zabavno-narodnjaška scena. Gre za sceno, ki je po svojih pravilih funkcioniranja od vseh pri nas še najbliže pojmu glasbena industrija.