Nič novega ne bi bilo povedanega, če bi bil cilj tega pisanja še eno udrihanje po slovenski vladi, ki da znanosti ne posveča dovolj pozornosti, kaj šele sredstev, da bi Slovenija postala tisto, za kar si menda prizadeva – družba znanja. A osvetlimo to oguljeno frazo skozi lupo neke druge države, Japonske, ki stremi k enakemu cilju: krizo preseči z znanjem. V tem članku se osredotočam na en sam vidik, in sicer na možnosti, ki jih dve državi članici OECD, Slovenija in Japonska, kakor koli različni že sta si, ponujata mladim doktoricam in doktorjem znanosti, na plečih katerih se, med drugim, zrcali odnos neke družbe do znanosti.

O številkah brezposelnih doktorjev znanosti, ki jim je v Sloveniji v finančnem smislu prek programov mladih raziskovalcev, uradno namenjenih pomlajevanju raziskovalnega kadra, omogočeno razmeroma nemoteno doktorirati, to je že treba priznati, se je tudi v tem časopisu že pisalo. Težava pa nastane, ko bi naš zanosa poln novopečeni »dohtar« moral stopiti na samostojno raziskovalno pot, torej ko bi se moral z jasli Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije priklopiti na sredstva fakultete, ki je po definiciji raziskovalno-izobraževalna ustanova. Agencija mlade raziskovalce do zagovora doktorata financira prek fakultete. Ta za nastale stroške »gostovanja«, razumljivo, vzame, kar je cesarjevega, običajno pa še kak odstotek več; ne nazadnje so tudi stroški ogrevanja, najema prostorov in toaletnega papirja v letih krize dramatično narasli.

Da je kriza, pri nas slišijo mladi od vodstva fakultet, in temu ni ugovarjati. Vprašanje, vredno dodatne analize, pa je, kako enakomerno – besede pravično ne upam niti omenjati, prihajam namreč s tiste fakultete, ki je menda z zaverovanostjo v domnevno pravični socializem izvalila večino današnjega političnega kadra – je breme krize razporejeno na eni strani med mlajše sodelavce, ki so jim neredko ponujene prekerne oblike zaposlitve, in starejše, tako imenovane renomirane kadre, katerih odmevnost v nekaterih (res da redkih) primerih ne seže dosti dlje od fakultetnega dvorišča. A to je že tema kakega drugega sestavka…

Začasna trajna selitev

Kriza je tudi na Japonskem. Povrh tega državo pretresajo še naravne in z njimi povezane tehnološke nesreče. A vendarle v Tokiu za spodbujanje tujih mladih znanstvenikov, da bi prišli na Japonsko, kjer so delovni dnevi bistveno manj ležerni kot v Sloveniji, deluje več fundacij. Ena pomembnejših je Japonsko društvo za spodbujanje znanosti (Japanese Society for the Promotion of Science), ki letno podeli mladim izobraženim tujcem več sto(!) podoktorskih štipendij, z namenom internacionalizacije raziskovalno-izobraževalne sfere.

Pa poglejmo, koliko Japonce stane en tak, običajno neuveljavljeni raziskovalec. Ne govorimo torej o vrhunskih uveljavljenih raziskovalcih, ampak o takih, ki bodo to morda nekoč postali. Mesečna štipendija se v povprečju giblje od 3 do 4 tisoč evrov; dodajmo temu še zdravstveno zavarovanje, letalsko karto, selitvene stroške, kar prav tako pokrije omenjena ustanova. Še pomembneje za mladega štipendista pa je, da skoraj v večini primerov dobi za naše razmere nepredstavljiva sredstva, tudi več kot 12 tisoč evrov letno, ki jih po svoji presoji razporedi individualnemu raziskovanju. Izračunano čez palec: en tuji podoktorski raziskovalec japonske davkoplačevalce, ki so prav tako zdelani od krize, v dveh letih, kolikor običajno trajajo štipendije, stane krepko preko 100 tisoč evrov, običajno pa še precej več! Vnovič spomnimo, da je mladih tujcev z doktoratom, ki živijo od raziskovanju namenjenih sredstev japonske vlade, nekaj sto. Tu pa so še domači japonski »možgani«, ki se prav tako hranijo s številnimi podoktorskimi štipendijami. A češnja za raziskovanja željnega tujca šele pride: v nekaterih ustanovah, ki te štipendije podeljujejo, poudarjajo, da naj bi bili tovrstni aranžmaji le začasni, saj so namenjeni temu, da se raziskovalec spozna z Japonsko, nato pa se skuša zaposliti na eni od tamkajšnjih raziskovalno-izobraževalnih ustanov.

Po podatkih veleposlaništva Slovenije v Tokiu na japonskih izobraževalnih in znanstvenih ustanovah deluje pet slovenskih državljanov. Med njimi je tudi Maja Veselič, ki je leta 2009 doktorirala iz antropologije na ljubljanski filozofski fakulteti, danes pa na Japonskem proučuje vlogo religije pri obnovi območja, ki sta ga pred dobrima dvema letoma prizadela cunami in jedrska nesreča. Zanjo v slovenski raziskovalni sferi ni bilo oprijemljive perspektive. V nasprotju z birokratskimi vzorci v domovini – tu smo v naši deželi, kjer so projektne prijave dolge več deset strani, spet bolj »bruseljski« od Bruslja – je njena prijava obsegala vsega dve strani, ena dodatna stran pa je bila namenjena prošnji za raziskovalna sredstva. Ne pravi, da je delo na Japonskem lahko; delavniki so dolgi, hierarhija stroga, pogoste pa so tudi druge kulturne in jezikovne ovire. A k temu dodaja, da si danes zlahka predstavlja, da bo ostala dlje, kot je sprva načrtovala, saj bo v prihodnosti verjetno še več možnosti, tudi za daljše ali celo trajne zaposlitve. Tako je lažje razumeti podatek, kam gre 3,5 odstotka BDP, ki ga Japonska v zadnjih letih namenja za raziskave in razvoj ter je po tej postavki v svetovnem vrhu.

Podoben je primer Portugalca Tiaga Mauricia, prebivalca še ene države, ki v imenu boja proti krizi odreka sredstva znanosti in izobraževanju. Na univerzo v Kjotu je prišel pred tremi leti, kot sam pravi, »za nekaj mesecev«. Danes je še vedno na Japonskem, saj ni imel težav s pridobitvijo nove, tokrat dveletne štipendije, ki bo še »za kak mesec« podaljšala njegovo raziskovanje v 128-milijonski državi. Pravi, da ni bilo lahko izbrati med ležernostjo južne Evrope in babičinim pastéis de Belém ob nedeljah ter odhodom v terra incognita. A odločitve za spodbudno, čeprav zahtevno okolje, ne obžaluje, saj pravi, da na Japonskem dobiš drugačen odnos do trdega dela. Začel se je zavedati, da s svojimi raziskavami s področja obramboslovja prispeva k dobrobiti družbe. Za to pa je tudi ustrezno nagrajen.

Posledice gerontokracije

Napak pa bi bilo dobiti vtis, da štipendije na Japonskem ležijo vsevprek. Razlika je predvsem v tem, da je tekmovanje med mladimi doktorji znanosti za raziskovalni denar ali pa pedagoške pozicije vsaj mogoče in je spodbujano, medtem ko je v državah z elementi gerontokracije na raziskovalno-izobraževalnih ustanovah, tako kot drugod v družbi, praktično onemogočeno, saj so za katedri ustoličeni tudi taki, ki so na ta mesta prišli v tako imenovanih dobrih starih časih in se njihovega prispevka k znanosti ne preverja več. Pri tem pa ne gre zanemariti poskusov ustvarjanja navidezne solidarnosti z mlajšim kadrom. Solidarnost je, in to misel utemeljujem na podlagi kar nekaj pogovorov s kolegi mlajše generacije z drugih fakultet – za znanstveno upravičeno sklepanje bi bilo seveda treba preveriti številke – pogosto razumljena na zelo izviren način: »Seveda bo poskrbljeno tudi za mlade...« A hudič se skriva v drugem, razumljivo da izpuščenem delu povedi, ki gre nekako takole: »… in sicer takoj, ko bo moja plača popolnjena.« V nekaterih primerih tudi krepko preko 100 odstotkov (pedagoška nadobremenitev, dopolnilno delovno razmerje). To seveda ni v navzkrižju z zakonom niti naj ne bi bilo nelegitimno, saj so po mnenju marsikoga na fakulteti plače v akademski sferi bojda tako bedne, da dopolnitev borne plače razume kot socialni korektiv. Pri tem nikakor ne gre v isti koš metati vsega akademskega kadra, ki si z velikimi napori pribori ali dopolni plačo na domačem in mednarodnem trgu: nekateri slovenski raziskovalci so izvrstni tako doma kot v tujini, kar izkazujejo tako po pridobljenih projektih, od katerih so na začetku raziskovalne poti ne nazadnje odvisni tudi mladi kadri, kot tudi prek nikomur od raziskovalcev res ljubega sistema SICRIS (sicris.izum.si). Napak bi bilo, da sistem ne bi dovolil nagrajevanja uspešnih. Problem je v tistih, ki menijo, da so do položaja upravičeni »bez ograničenja trajanja mandata«, ker so si ga pridobili v nekih drugih časih, in si zaradi občutka nezamenljivosti, ker je za njihovo plačo pač poskrbljeno, ne prizadevajo za pridobivanje raziskovalnih virov. Možnosti novo- ali nedavno pečenega mladega doktorja znanosti na slovenski fakulteti so, četudi je izkazal raziskovalno uspešnost, tako v prvi vrsti odvisne od značilnosti njegove ožje raziskovalne skupine: kako ta interpretira »solidarnost«, bo kdo šel v pokoj, na drugo delovno mesto, na porodniško. Včasih pa tudi od tega, ali se je kdo od starejših, uveljavljenih kolegov pripravljen potruditi in mlajšemu kolegu pomagati utirati pot.

V razvitih državah pa si medtem, ko se pri nas borimo sami s sabo, oblizujejo prste: vedo, da je znanje, čeprav so krizni časi, nujno za napredek, zato še naprej odpirajo vrata mladim možganom z vsega sveta. Iz držav, ki mlade izobrazijo, potem pa ne vedo, kam bi z njimi. Taki z veseljem odhajajo »gastarbajtarit«. Za nekaj mesecev. In ostanejo nekaj let. Ali pa kar vso kariero. Kot uvodoma omenjeni profesor Bruce Stronach.

Dr. Rok Zupančič, raziskovalec na FDV in gostujoči raziskovalec na Univerzi Waseda v Tokiu