Nekaj dni pred srečanjem je zimbabvejski predsednik Robert Mugabe oznanil, da se srečanja ne bo udeležil, ker Evropska unija ni hotela izdati vizuma njegovi ženi Grace Mugabe. Tovrstni bojkot bi lahko razumeli kot posamično ekscentričnost, če Mugabeja ne bi podprl južnoafriški predsednik Jacob Zuma, ki se srečanja v Bruslju prav tako ni udeležil. »Mislim, da so minili časi, ko so na nas gledali kot na podložnike,« je dejal predsedik Zuma. »Narekujejo nam, kdo sme priti in kdo ne. To je narobe in povzroča neprijetne zaplete.«
Diplomatski zapleti pa niso bili ključna težava četrtega evropsko-afriškega srečanja. Evropski in afriški sogovorniki so za pogajalsko mizo sedli že leta 2000 v Kairu, pa nato leta 2007 v Lizboni ter leta 2010 v Tripoliju, vendar jim zadanih ciljev, ki zadevajo predvsem trdnejše gospodarsko sodelovanje med kontinentoma, do danes ni uspelo uresničiti. »Upam, da bo (tokratno) srečanje pomenilo novo fazo v naših odnosih z Afriko,« je dva dni pred srečanjem v Bruslju dejal predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. »Čas je, da se pomaknemo iz razvojnega sodelovanja v partnerstvo enakih, pri čemer trgovska izmenjava in investicije igrajo ključno vlogo,« je dodal za BBC.
Neodvisni od Evrope
Toda pozivanje k partnerstvu enakih afriški pogajalci še vedno razumejo predvsem kot krilatico. Evropska unija si prizadeva, da bi afriške države z njo podpisale gospodarski partnerski sporazum (EPA), ki predvideva prosti pretok blaga med Evropsko unijo, Afriko, Karibi in Pacifikom. Z evropske strani je EPA razumljen kot eden izmed načinov, kako modernizirati trgovske odnose z Afriko, torej Afriki omogočiti boljši dostop do evropskih trgov in zvišati ceno njihovih izvoznih surovin, medtem ko so zahodnoafriški pogajalci, ki so februarja 2014 tehnično že potrdili dogovor z EU, le nekaj dni pred srečanjem v Bruslju soglasje vnovič zavrnili. Na afriški strani naj bi bil problem v tem, da sporazum, ki ga ponuja EU, ni v skladu z uredbo Svetovne trgovinske organizacije niti v skladu z afriškimi prioritetami, sploh kar se industrializacije tiče.
Pogajanja glede trgovskih uredb med Evropsko unijo in afriškimi državami so načeloma že dolgo na mizi in so ravno zaradi dolgoletnega pregovarjanja prerasla okvirje stroke ter postala politični problem. Na tretjem vrhovnem srečanju leta 2007 v Lizboni so afriški voditelji pozivali k radikalnim spremembam gospodarskega partnerskega sporazuma, vendar med predstavniki EU in Afriške unije ni prišlo do soglasja. Podobno je bilo nekaj mesecev pred bruseljskim srečanjem slišati povzdignjene glasove, češ da četrto vrhovno srečanje ne more biti uspešno, če dogovori glede gospodarskih izmenjav ne bodo primerno naslovljeni.
Skepticizem na strani Afrike je mimo vseh gospodarskih regulacij mogoče razumeti tudi v luči odziva južnoafriškega predsednika Jacoba Zume: Afričani čutijo, da so se časi spremenili in da niso več odvisni od odnosov z Evropo. Analitik Geert Laporte iz Evropskega centra za razvoj in gospodarstvo je iz zaprašenih arhivov – z namenom ilustrativnega prikaza – potegnil vzporednice med seksualnim in kolonialnim odnosom, vendar tokrat z očitno razliko: »Afrika je v nekaj letih postala privlačna nevesta, ki lahko izbira med različnimi kandidati. In Evropa zanjo trenutno ni najboljša izbira.« Toda kljub temu, da je afriško zavezništvo z drugimi porajajočimi se globalnimi silami, predvsem Kitajsko, Indijo, Brazilijo, Turčijo in azijskimi tigri (Hongkongom, Singapurjem, Južno Korejo in Tajvanom), ustvarilo alternative Evropi, ta do danes ostaja njen največji trgovski partner in, jasno, največji donator pomoči.
Evropa za Afriko torej ni najboljša izbira predvsem zaradi tradicionalno kontroverznih odnosov; lep primer je zadnji spor glede pravic homoseksualcev v Afriki. Na srečanju v Adis Abebi v Etiopiji konec marca letos so afriški ambasadorji predstavnikom Afriške unije svetovali, naj se četrtega vrhovnega srečanja v Bruslju ne udeležijo, predvsem zaradi nesoglasja glede pravic homoseksualcev. Odkar so Etiopija, Nigerija in Uganda sprejele zakon, ki kriminalizira homoseksualnost, so nekatere evropske države, med njimi Danska, Norveška in Švedska, ustavile dotok pomoči v Ugando. Evropski parlament, ki se je pridružil ogorčenim odzivom, je pozval k »posebnim ukrepom« proti Ugandi in Nigeriji. Ti ukrepi vključujejo prepoved potovanja in izdajanja vizumov ključnim osebam, odgovornim za načrtovanje in sprejetje homofobnih zakonov.
Čeprav je kriminalizacija homoseksualnosti sprožila burne odzive tudi v Afriki, mnogi namreč trdijo, da v kulturi, kjer je povsem običajno, da se moški držijo za roke, ni mogoče trditi, da je homoseksualnost »neafriška«, in da ti zakoni celo podvajajo prepovedi iz apartheida, je hkrati še bolj zaskrbljujoč odziv Zahoda na sprejetje homofobnih zakonov. Reakcija zahodnih držav je po mnenju nekaterih afriških gejevskih in lezbičnih aktivistov vodila le v »zoprn in škodljiv prazni tek«. Namesto da bi bil poudarek na človekovih pravicah, se je pozornost preusmerila na politične spore med afriškimi in zahodnimi voditelji. »Ne moremo zanikati obstoja homoseksualnosti v Afriki,« je dejala parlamentarka iz zahodne Afrike. »Kultura je dinamična in nekega dne homoseksualnost tudi med Afričani ne bo več tabu. Toda morda zdaj ni pravi trenutek.« Po njenem Evropa vztraja pri svojem, ne da bi dovolila naravni razvoj afriških družb.
Trg za orožarske posle
Napetosti, do katerih je prišlo zaradi homofobičnih zakonov in ki so skoraj ogrozile vrhovno srečanje v Bruslju, kažejo na dolgotrajen spor med Evropo in Afriko. Kljub nekaterim pozitivnim spremembam, ki jih je mogoče zaznati na različnih področjih, predvsem v agrarni industriji, bosta morala oba kontinenta najti način, kako se otresti spon iz preteklosti. Afričani še vedno mislijo, da se Evropa do njih vede pokroviteljsko in predvsem protislovno; če se države Evropske unije po eni strani zavzemajo za človekove pravice, med njimi tudi za pravice gejev in lezbijk v Afriki, po drugi strani v Afriko pošiljajo orožje, vredno več milijard evrov.
Poleg tem o gospodarstvu, podnebnih spremembah, ilegalnih migracijah in zagotavljanju miru je bilo na četrtem vrhovnem srečanju v Bruslju precej pozornosti namenjene tudi krizi v Srednjeafriški republiki. Združeni narodi namreč poročajo, da je tamkajšnje sovraštvo med kristjani in muslimani doseglo »grozljivo raven«. Preden se je bruseljsko srečanje sploh zgodilo, je Evropska unija v Srednjeafriško republiko poslala še dodatnih tisoč vojakov. Toda kljub šest tisoč vojakom Afriške unije in dva tisoč francoskim vojakom se nasilje v državi nadaljuje.
Če bi si predstavniki Evropske unije res želeli preskoka iz zgodovinsko pogojene vloge, torej od zgolj asistiranja Afričanom v bolj dinamično vlogo investiranja, potem bi najprej naslovili trgovce z orožjem. Kolikor se britansko opravičilo glede preteklih zločinov zdi nenavadno, predvsem ker (neo)kolonializem še vedno poteka preko izkoriščanja afriških naravnih virov, davčnih otokov (predvsem v Keniji) in gospodarskih sporazumov, ponižnost glede preteklosti ni odveč. »Evropa ni dovolj glasno branila človekovih pravic in lokalnih demokratičnih sil v regiji,« je leta 2011 v času arabske pomladi dejal Štefan Füle, češki diplomat in evropski pooblaščenec za širitev in sosedske odnose, pri čemer je mislil, da so evropski trgovski interesi povozili prizadevanja lokalnih demokratičnih sil v regiji. Tri leta kasneje, kot kaže zadnje evropsko poročilo, je bilo v Egipt izvoženo za več kot 400 milijonov evrov orožja (leta 2011 za 200 milijonov); nič drugače ni na primer v Čadu ali Alžiriji, ki veljata za eni najbolj skorumpiranih in nedemokratičnih držav na svetu. Alžirija je leta 2012 prejela za skoraj 750 milijonov evrov orožja, Čad za 95 milijonov evrov.
Sodeč po indeksu demokratičnosti za leto 2012, kot poroča časopis Economist, je Evropska unija triinštiridesetim od enainpetdesetih diktatorskih držav podelila dovoljenje za trgovanje z orožjem. Prodaja orožja diktatorskim državam ni samo v nasprotju s tem, za kar si EU prizadeva v Afriki, temveč spodkopava tudi idejo dolgoročnega sodelovanja, lastništva, partnerstva in solidarnosti z Afriko, v imenu katere je potekalo četrto vrhovno srečanje EU in Afrike v Bruslju.